VSC Sodba Cp 257/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR njenih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnica) in toženi stranki (v nadaljevanju tudi toženec) naložilo, da tožnici v 15-ih dneh plača znesek 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2021 dalje (izrek pod točko I), in odločilo o stroških, na način, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.919,74 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek pod točko II).

2Tožena stranka s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo v celoti in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, napačno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ter podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene pravdne stroške, katerih povrnitev zahteva, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožnik najprej izraža nestrinjanje z zaključkom prvostopnega sodišča, da ni izkazano, da bi toženec tožnici dejansko vrnil posojilo v višini 2.800,00 EUR. Sklicujoč se na vsebino prebranih izpovedi A. A., B. B. in C. C., vseh kot prič zaslišanih v postopku P 15/2020 Okrajnega sodišča v Lenartu, navaja, da je, upoštevaje stopnjo prepričanja, s katero se odloča v pravdnem postopku, dokazano, da je (toženec) v začetku meseca marca iz naslova dveh prejetih posojil razpolagal z gotovino v znesku 19.150,00 EUR (vse listine v spisu nasprotujejo drugačnemu zaključku), kot tudi, sklicujoč se na prebrano izpoved priče A. A. da jo je porabil za vračilo posojila tožnici. Z isto stopnjo prepričanja je na podlagi samih sklenjenih posojilnih pogodb in prebrane izpovedi priče A. A. dokazano, da ni šlo za porabo denarnih sredstev za namene družbe; v kolikor bi bilo posojilo namenjeno družbi, bi imenovana sodelovala pri sklenitvi pogodb, prav tako pa je B. B. nakazal znesek 20.000,00 EUR na TRR D. D., s čimer je bilo vzpostavljeno upniško - dolžniško razmerje s tožencem kot fizično osebo, vse upoštevaje, da upnikov iz poslovnih razmerij ni dopustno poplačevati z gotovino. Nelogičen in neživljenjski zaključek sodišča, da je bilo posojilo namenjeno za poplačilo obveznosti upnikom iz naslova poslovnega delovanja, je v nasprotju z listinami v spisu. Obrazložitev sodišča je brez ustreznih in tehtnih pravnih argumentov, arbitrarna, kar predstavlja kršitev tožnikove ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Sodišče je z zaključkom, da so bila sporna posojila s strani toženca porabljena za plačilo dolgov njegove družbe, česar tožnica ni nikoli zatrjevala, tudi preseglo trditveno podlago, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Nadalje, sklicujoč se na dogajanje dne 25. in 26. 3. 2016,¹ kot dejanskemu stanju nasprotujoč in protispisen označuje zaključek, da zapis na listini z dne 26. 3. 2016 o tožničini potrditvi prejema denarnih sredstev, ne dokazuje vračila posojila. Do zatrjevanih namernih udarcev po prenosnem računalniku ni moglo priti (tožničina starša in skupna sedem mesečna mld. hči ter pes ga niso zaznali), tožnica se ga ni bala (toženec je spornega večera prespal pri tožnici, ki o zatrjevanem dogajanju ni nemudoma obvestila staršev oz. policije, razlog za zaključek njunega razmerja je bil v celoti na njeni strani, poleg tega mu je omogočila stike s hčerko, v juliju 2015 pa mu je poslala voščilnico za njegov 40. rojstni dan), kar potrjuje predloženi posnetek. Slednjega je sodišče napačno dokazno ocenilo, saj dokazuje, da sta pravdni stranki podpisali listine na prostem, sredi belega dne, v mirnem duhu, in se posledično za neresnična izkažejo zatrjevanja tožnice, da se je toženca bala in da je zaradi tega podpisala listine, saj bi lahko kadarkoli odklonila podpis listine in bi odšla (bodisi nazaj v hišo, bodisi na cesto, k sosedom, skratka, kamorkoli); iz posnetka pa tudi ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli osporavala, da s podpisom potrjuje prejem in vračilo posojila. Sodišče je zaradi neskrbne dokazne presoje in favoriziranja tožnice v nasprotju z dolžno skrbnostjo, ki mu jo nalaga 8. člen ZPP, napačno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da podpisana listina ne odraža dejanskega stanja, pri čemer ni upoštevalo samega načina podpisa listine niti dejstva, da gre v primeru tožnice za prava veščo osebo, v posledici česar je njena ravnanja presojati strožje, kar je vplivalo na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče se z ugovori in dejstvi, ki dokazujejo neverodostojnost zatrjevanja tožnice, ni ukvarjalo, niti jih ni presojalo, zato je končna odločitev arbitrarna, ker sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno. Tožnica ni nikoli izpodbijala posojilne pogodbe oz. na njej zapisane potrditve prejema gotovine, niti ni nikoli terjala njegove realizacije oz. slednjo šele, ko je toženec v postopku pred Okrajnim sodiščem v ... terjal vračilo preplačanega zneska avansa za preživnino, ki je bil izročen istega dne., kar vse kot indic dokazuje, da je bilo posojilo kritičnega dne vrnjeno. S tem, ko sodišče zaključuje v nasprotju z navedenim, je poseženo tudi v načelo pravne varnosti - dogovori, ki so sklenjeni, in podane izjave stranke zavezujejo in se slednje tudi utemeljeno na njih zanašajo. Tudi, v kolikor bi bila izjava dana pod prisilo (kar je ves čas postopka zatrjevala toženka, vendar gre za neresnično zatrjevanje), pri čemer bi tožnica utrpela pravno priznani strah, bi pravni posel morala izpodbijati v roku enega leta po prenehanju prisile oz. v roku treh let od podpisa dogovora, pa tega ni storila; ravnanje sodišča, ki je takšno opustitev spregledalo, predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Tožnica se je tudi na vsak način trudila dokazati, da sporni posnetek in fotografije ne dokazujejo zatrjevanega; zakaj bi slednje storila, v kolikor ne bi šlo za dejanski dogovor, kar še dodatno potrjuje, da ji je bilo posojilo vrnjeno, sodišče pa je v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, pri čemer je zaključek sodišča, da se pravni posel ne šteje za zavezujočega, v nasprotju s stališčem sodne prakse, ob tem, ko je tožnica zatrjevala izpodbojnost pravnega posla - podane izjave oz. zapisa na posojilni pogodbi, čeprav lahko stranka razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva le s tožbo, ne more pa je doseči sama z ugovorom ali drugo izjavo.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka, vsebinsko opredeljujoč se do pritožbenih navedb, predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške vloženega odgovora na pritožbo, za katere predlaga, da se v plačilo naložijo toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopno sodišče je zaključilo, da je tožnica tožencu posodila znesek 2.800,00 EUR,² ki ji ga toženec ni vrnil,³ zaradi česar je zahtevku tožnice v celoti ugodilo. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (člen 341 ZPP).

6Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe,⁴ in na podlagi izvedenih dokazov⁵ izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika glede posojilne pogodbe (OZ), kot to izhaja iz podrobnejše obrazložitve v točki 17. Pravilno je tudi povzelo pravno pomembna dejstva v sporu iz naslova zahtevane vrnitve posojila, ter zaključilo, da je tožeča stranka izkazala svoje trditve, da zneska 2.800,00 EUR, kolikor je znašalo skupno posojilo tožencu, ni prejela vrnjenega, medtem ko tožencu ni uspelo dokazati vrnitve zneska.

7V zvezi s pritožbeno grajo zatrjevanega zaključka sodišča, da je bil znesek, s katerim je toženec razpolagal na podlagi dveh (kasnejših) posojilnih pogodb, sklenjenih z Vauhom in Fekežo, namenjen za poplačilo obveznosti iz poslovanja tožnikove družbe, v zvezi s katerim zatrjuje, da je ta v nasprotju z listinami v spisu, pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Graja, ki jo je po vsebini razumeti tudi kot nestrinjanje z dokazno oceno, je neutemeljena že iz razloga, ker v pritožbi zatrjevanega zaključka v prvostopni sodbi ni zaslediti; prvostopno sodišče ni ugotavljalo, komu oz. za poplačilo katerih obveznosti je toženec porabil denar, temveč le, ali ga je vrnil tožnici. Zato so očitno neutemeljeni tudi nadaljnji nanj vezani pritožbeni očitki o tem, da je takšen zaključek brez ustreznih in tehtnih pravnih argumentov ter posledično arbitraren, s čimer pritožnik po vsebini uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP,⁶ ki pa je niti ne obrazloži, saj ne konkretizira niti razlogov niti glede česa bi zatrjevana relativna kršitev lahko vplivala na sprejeto odločitev. V skrajnih primerih lahko takšna sicer po naravi relativna bistvena postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP res preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in lahko predstavlja tudi kršitev jamstva, ki ga zagotavljata 14. in 22. člen Ustave RS, kot to uveljavlja pritožba s trditvami o arbitrarni obrazložitvi. Vendar v konkretnem primeru ni bilo poseženo v jamstva, zagotovljena z ustavno pravico do enakega varstva pravic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o pravno pomembnem dejstvu ne/vrnitve posojila naslonilo na natančno, skrbno in analitično sintetično oceno vsakega od izvedenih dokazov posebej, s poudarkom na prebranih izpovedih obeh pravdnih strank in prič, kakor tudi listinskega dokaza – potrdila z dne 26. 3. 2015, na način, kot ta izhaja iz obrazložitve v točkah 10 do 15 obrazložitve pritožbeno izpodbijane sodbe. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka je nato zaključilo, da toženec posojenega denarja tožnici ni vrnil. Opravljena dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem očitno temelji na spoštovanju načela iz 8. člena ZPP, zato so drugačne pritožbene navedbe, vključno z očitkom, da sodbe ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), neutemeljene, saj celo pritožba obširno polemizira z zaključki prvostopnega sodišča, vsebovanimi v sodbi. Posledično tudi ni moč zaslediti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o zatrjevani protispisnosti zaradi zaključka sodišča, da zapis na potrdilu z dne 26. 3. 2015 in fotografije ne dokazujejo vračila posojila – takšen pritožbeni razlog bi bil podan, če bi sodišče drugače povzelo vsebino omenjenih listin, medtem ko jih je v obravnavanem primeru zgolj dokazno ocenjevalo ter svoje razloge zapisalo.

8S trditvami o prekoračitvi trditvene podlage, ker tožnica ni nikoli zatrjevala, da so bila sporna posojila s strani toženca porabljena za poplačilo kakršnihkoli dolgov njegove družbe, pritožnik uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. Če je njegovo grajo razumeti kot kršitev določbe člena 7 ZPP, je ugotoviti, da toženec ne konkretizira, v čem je njen vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev ni podana, glede na med pravdnima strankama tekom postopka na prvi stopnji sporno pravno odločilno dejstvo glede ne/vrnitve posojila, o čemer se je toženec imel možnost izjaviti v okviru kontradiktornega postopka, medtem ko sodišče morebitnega poplačila drugih obveznosti niti ni ugotavljalo. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja smiselno zatrjujoči poseg v pravico do izjave (točka 8 drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se je prvostopno sodišče s toženčevimi ugovori v zvezi z zatrjevano vrnitvijo posojila v dokaznem postopku ukvarjalo in se do njih v svoji obrazložitvi tudi opredelilo.⁷ Da ugovori dokazujejo neverodostojnost zatrjevanj tožnice, je pritožnikova lastna ocena.

9Če pritožnik s pritožbenim sklicevanjem na neupoštevanje določil OZ, ki se nanašajo na veljavnost pisno sklenjenega dogovora, in ki, tako pritožba, zavezuje, dokler (v konkretnem primeru zaradi zatrjevanih napak volje – strah, na katerega naj bi se tožnica sklicevala) ni izpodbit, ter s sklicevanjem na neupoštevanje strožje skrbnosti pri tožnici, meri na napačno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče izpostavlja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica tožencu že pred zapisom listine, datirane z dnem 26. 3. 2015, posodila denar. Niti citirana listina niti med pravdnima strankama sicer sporna vsebina zapisa na toženčevem izvodu „prejela dne 26. 3. 2015“, ob lastnih toženčevih trditvah in njegovi izpovedi tako ne predstavlja posojilne pogodbe oz. pravnega posla, ki bi med pravdnima strankama šele ustvaril pogodbeno razmerje, in ki bi ga tožnica, katere skrbnost bi se presojala šele v navedenem primeru, morala izpodbiti oz. uveljavljati njegovo ničnost. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo poseženo v načelo pravne varnosti, ker da je prvostopno sodišče odreklo veljavnost listini, za katero pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila v okviru dokaznega postopka njena vsebina zgolj dokazno presojana, kar člen 8 ZPP⁸ omogoča.

10V zvezi s sklopom obširne pritožbene graje, ki sicer preveva celotno pritožbo, in ki se nanaša na nepopolno oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje (in s tem povezano napačno uporabo materialnega prava), pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje,⁹ nakar je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

11Pritožnik dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na skladnosti izvedenih dokazov, in je vsebinsko prepričljiva, v pritožbi obrazloženo pravzaprav ne načenja, pač pa izraža svoje nestrinjanje z njo, pri čemer izpostavlja lastne ocene in zgolj vsebino določenih delov prebranih izpovedi oz. določene dokaze, ne da bi upošteval pri dokazni oceni potreben metodološki napotek iz člena 8 ZPP, čemur je, za razliko od pritožnika, sledilo prvostopno sodišče. Pritožbeno izpostavljanje prebranih izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. o tožencu kasneje izročeni gotovini s strani nazadnje omenjenih posojilodajacev, četudi bi jim sodišče sledilo, ne odgovori na vprašanje, na kakšen način je z tem denarjem toženec nato razpolagal. O (ne)verodostojnosti izpovedi priče A. A. glede vrnitve posojila tožnici z delom tako pridobljene gotovine, o čemer ji je, tako izhaja iz njene izpovedi, prebrane v okviru dokaznega postopka, povedal toženec, se je prvostopno sodišče izrecno opredelilo in pritožba, ki sama priznava obstoj tudi takratnih drugih dolgov toženca, trdnosti po prvostopnem sodišču sprejete dokazne ocene ne more načeti s predvidevanji, da bi imenovana sama, če bi bila gotovina namenjena poplačilu upnikov, uredila poplačilo poslovnih obveznosti, in pred tem sodelovala pri sklenitvi pogodb, če bi bilo posojilo namenjeno družbi, glede na to, da je v celoti prevzela družbo, v kateri sta s tožencem predhodno sodelovala kot poslovna partnerja. Tega ne more storiti niti z nadaljnjim lastnim nekritičnim predvidevanjem, da ji toženec v tem primeru ne bi vračal denarja,¹⁰ saj je izstopil iz poslovnega razmerja.

12Pritožbeno grajani zaključek sodišča, da zapis na listini z dne 26. 3. 2015 ne dokazuje vračila posojila, kljub drugačnemu stališču pritožnika, ni v nasprotju z po sodišču ugotovljenim dejanskim stanjem; nasprotno, z njim se sklada. Pritožnik nadalje s trditvami o neobstoječem oz. ne toliko intenzivnem konfliktu med pravdnima strankama dne 25. 3., ker bi ga sicer zaznali njeni starši, skupna mld. hči in celo pes, pa ga niso, pri tožnici, v sfere katere je bil razlog za prekinitev njune zveze, pa je celo prespal, pri čemer mu je omogočila stike s skupno hčerko in mu v juliju 2015 celo poslala voščilnico ob rojstnem dnevu, ter o neobstoju strahu tožnice, ki je listino podpisala dne 26. 3. na prostem, čeprav bi lahko odklonila in odšla, ponuja lastno oceno dogajanja dne 25. in 26. 3. 2015. Z njo ne uspe izpodbiti verodostojnosti dokazne ocene, ki jo je prvostopno sodišče opravilo celovito, in jo pritožbeno sodišče kot vsebinsko prepričljivo v celoti sprejema in se nanjo sklicuje v izogib ponavljanju; napravljena je skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami, vrednotenje posameznih dokazov pa je prav tako dosledno obrazloženo. Sprejeta je ob upoštevanju dokaznega standarda prepričanja,¹¹ ki se (sicer tudi praviloma) uporablja za odločanje v okviru pravdnega postopka, kot to pravilno izpostavlja pritožba, na podlagi katerega pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo,¹² da izposojenega zneska toženec tožnici ni vrnil. Utemeljeno je sledilo izpovedi tožnice in se prepričljivo opredelilo o razlogih, zakaj ne sledi v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe navedenim dokazom, iz katerih bi lahko izhajala vrnitev zneska, pri čemer se je do tistih z največjo težo (toženčeva izpoved in izpoved priče Šplejtove, potrdilo z dne 26. 3. 2015, določena SMS sporočila, fotografije) tudi izrecno opredelilo.¹³ Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo v tej sodbi že citirano materialno pravo.

13Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe, v zvezi s katero so se pritožbene navedbe izkazale za neutemeljene, ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke, vloženo po pooblaščencu, zaradi neutemeljenosti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Obrazložena stroškovna odločitev, ki je pritožba vsebinsko ne izpodbija, razen z navedbo, da bo sodišče zaradi drugačne odločitve moralo ponovno odločiti o višini in dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov, glede na uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi v celoti, pravilno temelji čl. 154/1 ZPP. Glede odmere potrebnih pravdnih stroškov po čl. 155 ZPP uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

14Ker tožena stranka s pritožbo, vloženo po pooblaščencu, v kateri je priglasila stroške, ni bila uspešna, mora na podlagi čl. 154/1 ZPP v zvezi s čl. 165/1 ZPP svoje stroške pritožbe kriti sama. Toženi stranki je sodišče, glede na v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, ki so bili vsebinsko obrazloženi in jih je štelo za potrebne, priznalo, v skladu z določbami Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 70/22), in členom 12 Odvetniške tarife (OT): 375 točk nagrade za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (tar. št. 22 točka 1 v zvezi s tar. št. 19), 7,5 točk nagrade iz naslova pavšala administrativnih stroškov (čl. 11/3), ter 22% DDV (čl. 12/2), kar upoštevaje 0,60 EUR, kot je vrednost odvetniške točke, znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo je toženec dolžan povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje VS RS z dne 13. 12. 2006).

¹ Prav 2015, kar velja tudi za omenjanje te iste letnice v nadaljevanju pritožbe.
² Slednje med njima že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno (namreč, da je tožnica tožencu dne 1. 4. 2014 izročila 1.000,00 EUR in 9. 8. 2014 še 1.800,00 EUR).
³ Podrobneje o tem v točkah 9 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj točke 1 do 5.
⁵ Prim. točko 6 obrazložitve iste sodbe.
⁶ Ta narekuje sodišču, da dokazno oceno opravi vestno, skrbno ter analitično – sintetično.
⁷ Vključno s fotografijami (točka 15), medtem ko ne gre za postopkovno kršitev, če sodišče izrecno ne odgovori na kakšno pravno neodločilno trditev (kot je v obravnavanem primeru čas vložitve tožbe).
⁸ Pri čemer tožničina izpoved o strahu med dogajanjem dne 25. in 26. 3. 2015 ne izključuje njenih trditev o pomenu pripisa na listini (točki 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁹ Z zaključkom v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Iz prebrane izpovedi v letu 2021 zaslišane priče (v postopku P 15/2020 pred Okrajnim sodiščem v Lenartu) izhaja, da ji je toženec plačeval (iz naslova posojila v višini 2.800,00 EUR in iz naslova avansa preživnine v višini 15.500,00 EUR) po 100,00 EUR, 150,00 EUR vsakomesečno, kar glede na višino predpostavlja dolgotrajnejše vračanje.
¹¹ Ta izključuje vsak razumen dvom v resničnost ugotovljenega.
¹² Upoštevaje dokazno pravilo, da nosi vsaka pravdna stranka dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, ob tem, ko je tožeča stranka tista, ki dokazuje nevrnitev posojenega zneska, torej negativno dejstvo.
¹³ V točkah 11 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih pa se izrecno ne opredeli do po tožencu predloženega posnetka (toženec postopkovne kršitve ne uveljavlja).