VSK Sodba I Cp 275/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odgovornost tožene stranke za nesrečo, ki se je zgodila 6. 12. 2018 v A., zviša na 70 %, prispevek tožeče stranke pa zniža na 30 %;

v preostalem pa se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je za nesrečo, ki se je zgodila 6. 12. 2018 v A., v kateri se je poškodoval tožnik, toženka odgovorna 50 %, prispevek tožnika pa znaša 50 %.

2Zoper to sodbo se pritožujeta tožnik in toženka.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in pravilno obravnavalo vseh okoliščin. Zaradi tega je ocena njegovega soprispevka nepravilna. Varnostni pas si je odpel zgolj za krajši čas, da razreši zaplet z lučkami. Podane niso bile nobene posebne okoliščine, ki bi kazale na kakšno povečano nevarnost. Padec iz košare ni bil verjeten. Njegovo ravnanje ni bilo neskrbno. Druge možnosti ni imel. Vsekakor pa je njegov prispevek ocenjen previsoko. Sodišče prve stopnje ni podalo nobenega razloga, zakaj bi bil njegov prispevek večji kot v primerih neuporabe varnostnega pasu v avtu. Tam je prispevek večinoma ocenjen na 20 %. V konkretni zadevi ne bi smel biti višji. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je prometne znake postavljal tožnik. Ni prav, da sodišče prve stopnje napake v zvezi s tem pripisuje njemu. Glede na vso signalizacijo (znak delo na cesti, vklopljena rotacijska luč) bi moral voznik tovornega vozila opaziti celotno dogajanje na cesti in temu ustrezno ravnati. Ni šlo za nepričakovano oviro. Zavzema se za večji delež odgovornosti toženke oziroma voznika tovornega vozila. Priglasil je pritožbene stroške.

Toženka v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru ne pride v poštev objektivna, temveč krivdna odgovornost. Do nesreče je prišlo zaradi obratovanja dveh motornih vozil, ne zgolj smetarskega vozila. Dvižna košara oziroma "roka" avtodvigala je predstavljala nevarno situacijo v prometu. Bila je vzrok tožnikove škode. Ustrezen prometni znak za bočno oviro ni bil postavljen. Prometna signalizacija je bila zavajajoča. Tožnik bi moral s košaro upravljati tako, da ne bi posegala v prometni profil ceste. Kot udeleženec cestnega prometa je oviral in ogrožal druge. Izključno tožnikova krivda je, da je do nastale nesreče prišlo. V vsakem primeru pa je njegova krivda bistveno večja kot krivda voznika smetarskega vozila. Priglasila je pravdne in pritožbene stroške.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, toženka pa na pritožbo tožnika. Podanim navedbam nasprotne stranke sta nasprotovala. Tožnik je priglasil stroške podanega odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa za pritožbi ni sporno, se je tožnik poškodoval v nesreči dne 6. 12. 2018, ko je v dvižno košaro, v kateri se je nahajal zaradi nameščanja novoletnih lučk, trčilo tovorno (smetarsko) vozilo Komunale A. Košara je pri trčenju zanihala, pri tem je tožnika vrglo iz nje in je padel na tla. Komunala A. je imela v času nastanka škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri toženki. Zaradi utrpele nepremoženjske in premoženjske škode uveljavlja tožnik odškodnino v višini dobrih 35 tisoč evrov. V tej pravdi je sporen tako temelj kot višina zahtevka. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo o podlagi zahtevka (vmesno sodbo), s katero je odločilo, da znaša odgovornost toženke 50 %, soprispevek tožnika pa 50 %.

6Pravilno je materialno pravno naziranje toženke, da gre v obravnavani zadevi za nesrečo z udeležbo dveh nevarnih stvari (motornih vozil), zato na mesto objektivne odgovornosti vstopi krivdna odgovornost (154. člen Obligacijskega zakonika). Tako tovorno vozilo, ki ga je v času nezgode vozil delavec Komunale A., kot avtodvigalo, s katerim je upravljal tožnik, in je bilo sicer parkirano ob cestišču, vendar je z "roko" dvigala posegalo v profil ceste, predstavljata nevarno stvar. Obe vozili sta bili v času nezgode v obratovanju. Iz tega obratovanja (vožnje smetarskega vozila po cesti in delovanja avtodvigala na oziroma nad cestiščem) je izhajala potencialna možnost večje in težko obvladljive škode. Gre za konkurenco dveh nevarnih stvari oziroma nevarnih dejavnosti. V tem smislu ima toženka prav. Ne drži pa njeno pritožbeno zavzemanje, da je bil vzrok za nastalo nesrečo izključno v tožnikovem ravnanju oziroma da je njegova krivda bistveno večja od krivde voznika tovornega vozila.

7Sodišče prve stopnje je argumentirano zavrnilo toženkine navedbe, da je tožnik ravno v trenutku, ko je pod njim zapeljalo tovorno vozilo, spuščal košaro avtodvigala. Tega zaključka toženka s pritožbo niti ne izpodbija. Iz prvostopenjske sodbe nadalje izhaja, da je voznik tovornega vozila pred trkom videl prometno signalizacijo, ki je označevala delo na cesti. Hitrosti, ki sicer ni presegla dovoljene, ni zmanjšal. Po desnem pasu je zapeljal naprej in z najvišjim delom svojega vozila (hidravličnim cilindrom za dvig zabojev za smeti) trčil v dvižno košaro oziroma roko te dvižne košare. Nesreča se je pripetila sredi dneva, na območju mesta (naselja). Avtodvigalo je imelo prižgano rotacijsko luč. Celotno dogajanje je bilo dobro vidno. To za pritožbo ni sporno. Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da voznik tovornega vozila ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Ta bi mu narekovala ustrezno prilagoditev hitrosti, večjo pozornost, usmerjeno na dogajanje na cesti, ter pazljivejšo vožnjo (bližje sredinski črti vozišča), da bi lahko varno zapeljal mimo.

8Je pa prvostopenjsko sodišče pri presoji tožnikovega soprispevka dalo preveliko težo okoliščini, da pred avtodvigalom ni bil postavljen prometni znak bočna ovira in da je prometni znak, ki je označeval zoženje vozišča, nakazoval na zoženje na levi, namesto na desni strani vozišča. Na to tožnik v svoji pritožbi pravilno opozarja. Kot je bilo že omenjeno, je voznik tovornega vozila (kot poklicni voznik) zaznal neobičajno situacijo na vozišču in imel vse možnosti, da se ji izogne. V teh razmerah bi moral ravnati z večjo previdnostjo in pazljivostjo. Odločilni (pravno upoštevni) vzrok za trk ni bil v postopanju tožnika oziroma v pomanjkljivi prometni signalizaciji, temveč v vožnji voznika tovornega vozila, ki ni pravilno spremljal situacije na cesti in temu prilagodil svojega delovanja. Drži pa, da je tožnik prispeval k nastali škodi s tem, ker v času nezgode ni bil pripet z varnostnim pasom. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da bi bila škoda bistveno manjša, če bi ravnal drugače. Varnostni pas bi preprečil njegov padec na tla - na asfaltno površino. S pritožbenim navajanjem, da niso obstajale nobene posebne okoliščine, ki bi kazale na povečano nevarnost, in da si je pas odpel le za kratek čas, da razreši nekakšen "zaplet" z lučkami, ne uspe. Njegov soprispevek k nastanku škode pritožbeno sodišče ocenjuje na 30 %. Pritožbeno zavzemanja za dodatno znižanju tega deleža ni utemeljeno.

9Po presoji pritožbenega sodišča torej znaša obseg toženkine odgovornosti 70 %, prispevek tožnika pa 30 %. Pritožbi tožnika je delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbo toženke pa v celoti zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških temelji na smiselni uporabi 164. člena ZPP.