VSK Sodba I Cp 306/2023

I. Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik solastnik do 1.481/10.000 nepremičnin ID znak 1111 389/5, 1111 388/1, 1111 388/3, 1111 388/4, 1111 389/1, 1111 389/2, 1111 389/3, 1111 389/4, 1111 389/6, 1111 389/7, 2222 1389/8 (I. točka izreka). V preostalem delu (za višji solastniški delež) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Kot izhaja iz vsebine pritožbe, se tožnik pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Med drugim navaja, da je pridobil večji delež (do skupno 35,80 % oziroma dodatnih 17 ležišč) na podlagi prispevka pri gradnji počitniškega doma v A. oziroma z vlaganji v okviru A. skupnosti Slovenije. Po njegovih trditvah je bil ta subjekt imetnik pravice uporabe in je ob likvidaciji sprejel sklep, da se prostori počitniškega doma razdelijo med solastnike po idealnih deležih. S tem se je pravica uporabe prenesla na investitorje oziroma člane, tudi na tožnika. Ta prenos je bil "narejen" v deležih, kot so posamezni člani prispevali k izgradnji. Drugačno stališče izpodbijane sodbe je nepravilno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ni se opredelilo do vseh navedb tožnika ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Toženec ni pravni naslednik A. skupnosti Slovenije. Tožnik je že v tožbi navajal in dokazoval, da so bile sporne nepremičnine vključene v njegovo otvoritveno bilanco, ki je bila izdelana v okviru lastninskega preoblikovanja. Na podlagi pravice uporabe, ki so jo pridobili njegovi pravni predniki, in z vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, je postal lastnik oziroma solastnik spornih nepremičnin. Nadalje navaja, da te nepremičnine uporablja že od ustanovitve počitniškega doma dalje, neovirano. Potekla je priposestvovalna doba za pridobitev lastninske oziroma solastninske pravice. Na paviljonu II oziroma parceli št. 1389/4 je pridobil lastninsko pravico že na podlagi sporazuma iz leta 1980, vsekakor pa v dobri veri z izvrševanjem mirne lastniške posesti. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku pripada določeno število ležišč, ne more biti dvoma, da gre pri tem za ležišča v paviljonu II. V prilogi Samoupravnega sporazuma iz leta 1973 je naveden seznam ležišč, ki kaže na to, da pripada tožniku 29 ležišč. Povečanje za 12 ležišč gre na račun odkupa v drugem "koraku", kar je sodišče prve stopnje priznalo kot solastniški delež na nepremičninah. Ne more pa mu odrekati solastninske pravice, ki so bile pridobljene v prvem koraku - na podlagi vlaganj oziroma investicij. Priglasil je pritožbene stroške.

Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je na naroku 18. 10. 2022 zaslišalo njegovega pooblaščenca. Zaradi tega je toženec ostal brez kvalificiranega zastopanja. Tovrstno postopanje je pooblaščenec na tem naroku grajal, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Nadalje navaja, da je ves čas ugovarjal veljavnosti listine – pogodbe z dne 19. 5. 1966. Pogoj, da bi stranka na podlagi zakona pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah je, da je bila nosilec stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. V danem primeru je bil toženec tisti, ki je svoja družbena sredstva uporabljal za izgradnjo in vzdrževanje počitniškega doma v A. Pravica uporabe ni bila prenesena na tožnika. Sodišče prve stopnje je spregledalo in ni dokazno ocenilo drugih sklenjenih poslov, med drugim pogodbe o razmerjih med ustanovitelji počitniškega doma z dne 14. 11. 1966. Razmerja med "solastniki" počitniškega doma so bila sporna skozi daljše časovno obdobje. Pravni prednik toženca je A. skupnost Slovenije, ki je bila vsa leta vknjižena kot imetnica pravice uporabe. Tožnik ni razpolagal z ustrezno listino, s katero bi se lahko vpisal kot imetnik pravice uporabe v zemljiški knjigi. Toženec je dopuščal tožniku, da je koristil kapacitete počitniškega doma do preklica. Opisano razmerje ustreza najemnemu razmerju ali prepustitvi dejanske posesti do preklica. Sodišče prve stopnje ni ocenilo oziroma se ni opredelilo do izpovedb zaslišanih prič A. A. in B. B. Vsakršne posesti in dejanske uporabe nepremičnin v družbeni lasti ni mogoče enačiti s pravico uporabe v smislu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Treba je ugotoviti pravega lastnika v vsakem posameznem primeru. Tožnik je uporabljal zgolj paviljon. Ni imel niti v uporabi niti v posesti drugih sob (in skupnih delov) v počitniškem domu. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo tožniku. Gre za dejansko etažno lastnino. Napačno je uporabljeno materialno pravo, zato je tudi dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca, toženec pa na pritožbo tožnika. Navedbam nasprotne stranke sta nasprotovala. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Sporne nepremičnine predstavljajo v naravi kompleks Počitniškega doma v A., na naslovu A. cesta 3, A. Sestavlja ga glavna stavba s sobami in restavracijo, štirje paviljoni ter okoliško zemljišče. Ta kompleks se je gradil v petdesetih letih prejšnjega stoletja. To za pritožbi ni sporno. Kot izključni lastnik teh nepremičnin je bil (v času odločanja sodišča prve stopnje) vpisan toženec. Njegova lastninska pravica je bila vknjižena na podlagi zapisnika Rz 56/88-20 z dne 28. 6. 1988 o poizvedbah zaradi osnovanja nove zemljiške knjige za katastrsko občino A. in 3. člena ZLNDL. V prvem odstavku tega člena je določeno, da postanejo nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.

6Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik utemeljeval svojo (so)lastninsko pravico oziroma pravico (so)uporabe, ki naj bi se transformirala v (so)lastninsko pravico na več pravnih podlagah. Delno na podlagi prispevka svojih pravnih prednikov (B., B. – okolica, C., C. in Č., Č.) ob gradnji počitniškega doma (19 oziroma zaradi kasnejše preureditve 17 ležišč), delno (za 12 ležišč) pa na podlagi pogodbenega prenosa določenega premoženja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Skliceval se je tudi na priposestvovanje in privatizacijo družbenega premoženja. S tožbenim zahtevkom je uveljavljal ugotovitev izključne lastninske pravice na parceli št. 1389/4 (paviljon II) in solastniški delež do 19,75 % na ostalih nepremičninah oziroma podrejeno, da je lastnik do 35,80 % vseh predmetnih nepremičnin. Višina tega solastniškega deleža naj bi ustrezala razmerju med številom njemu pripadajočih ležišč (skupno 29) in vsemi ležišči v počitniškem domu (81).

* * *

7Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer v višini solastniškega deleža 14,81 %. Gre za zahtevek, ki temelji na t.i. pogodbenem prenosu. Iz obrazložitve izhaja, da so bile sporne nepremičnine vse od petdesetih let, pa do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, vpisane v zemljiški knjigi kot splošno ljudsko premoženje v upravi (upravljanju) A. skupnosti Slovenije, B. (v nadaljevanju [...]). Pravica upravljanja z nekdanjim splošnim ljudskim premoženjem oziroma pozneje družbeno lastnino je bila premoženjska pravica, saj je obsegala smiselno enaka upravičenja, kot jih obsega lastninska pravica.¹ A. skupnost Slovenije je bila novembra 1967 izbrisana iz registra podjetij in obrtov zaradi redne likvidacije. Kot je na prvi stopnji navajal tožnik, to pa izhaja tudi iz priloženega delnega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra R Srg 947/2018, je premoženje A. skupnost Slovenije tedaj prešlo na tretje osebe.² Pred tem izbrisom je A. skupnost Slovenije s pogodbo z dne 19. 5. 1966 prodala določena osnovna sredstva v počitniškem domu (sobe oziroma paviljon s skupno 12 ležišči, s pripadajočim idealnim deležem na osnovnih sredstvih, ki služijo za skupne potrebe počitniškega doma) D. Slovenije (v nadaljevanju [...]). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je D. Slovenije s Pogodbo o prenosu lastništva zemljišča, gradbenih objektov, opreme in drobnega inventarja v Počitniškem domu A. Slovenije, A. z dne 23. 3. 1967 prenesel vso to, predhodno pridobljeno premoženje, na pravnega prednika tožnika. Ta subjekt je s pogodbo iz 20. 12. 1967 izročil pridobljena osnovna sredstva počitniškemu domu, pri čemer je skladno s 4. členom pogodbe na njih ohranil pravico uporabe.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila pravica uprave oziroma uporabe, ki je bila glede spornih nepremičnin na A. skupnost Slovenije, na pravno veljaven način, s pisno pogodbo, prenesena (v določenem obsegu) na pravnega prednika tožnika. Drugačno pritožbeno naziranje toženca ni utemeljeno. Stališče, da se pravica upravljanja, ki je obsegala tudi pravico uporabe, lahko "prenese" s kupoprodajno pogodbo za določen del splošnega ljudskega premoženja, je bilo zastopano v tedanji literaturi.³ Pritožbeno stališče, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pogodbe o razmerjih med ustanovitelji počitniškega doma z dne 14. 11. 1966, ni utemeljeno. Pravno relevantnih razlogov, kako bi ta pogodba, ki je bila sklenjena na podlagi tedaj veljavnega Zakona o gostinski dejavnosti, vplivala na prenos pravice uprave oziroma uporabe, ne poda. Neuspešno je tudi navajanje, da tožnik ni nikoli "izvajal lastninske pravice na predmetnih nepremičninah" in da mu je toženec zgolj dopuščal nekakšno koriščenje počitniških kapacitet (do preklica). Prej navedeni prenosi pravice uprave oziroma uporabe res niso bili izvedeni v zemljiški knjigi, kar pa na kasnejša (so)lastninska upravičenja tožnika nima odločilnega vpliva. Pravica uporabe namreč ni nastala z vpisom v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni vpis je bil deklaratorne narave. Zaradi tega tudi ni odločilno, ali je pravni prednik tožnika imel (originalno) listino, ki bil bila sposobna za zemljiškoknjižni vpis.

9V tem ugodilnem delu sodbe niso relevantna toženčeva pritožbena navajanja, kdo in s čigavimi sredstvi je počitniški dom zgradil ter vanj vlagal. Neutemeljena so tudi zatrjevanja glede (ne)veljavnosti pogodbe z dne 19. 5. 1966. Sodišče prve stopnje se je v opombi 11 (na strani 14 sodbe) opredelilo do toženčevih navedb, s katerimi je oporekal verodostojnost in pristnost te listine. Zavrnilo jih je prepričljivo in obrazloženo. Pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša. Tehtnih nasprotnih argumentov toženec v pritožbi ne ponudi. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v tem delu nekritično sledilo tožniku in da so osnovna sredstva, če že, prešla na vse članice D. Slovenije. V dopisu, ki ga pritožba omenja (dopis D. Slovenije z dne 11. 11. 1966), so res predstavljene tri možnosti, kako ravnati s temi sredstvi. Ena od nakazanih možnosti je bila ta, da "eno od včlanjenih podjetij prevzame kupljena sredstva". Ravno ta opcija je bila zatem (s strani pravnega prednika tožnika) sprejeta, kar nedvomno izhaja iz dopisa z dne 5. 1. 1966 (pomotoma zapisana letnica 1965) in sklenjene pogodbe med D. Slovenije in B. B. z dne 23. 3. 1967. Pravno zgrešeno je naziranje, da naj bi pri uporabi paviljona II šlo za nekakšno dejansko etažno lastnino. V tej pravdi tudi ni odločilno, ali je toženec res pravni naslednik A. skupnost Slovenije ali ne. Bistven je zaključek, da je uspel tožnik s predloženimi listinami dokazati, da je bil na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997) dejanski imetnik pravice (so)uporabe spornih nepremičnin. Na podlagi 3. člena tega zakona je postal (so)lastnik v deležu, ki znaša 14,81 % (12 od 81 ležišč). To je podrobneje obrazloženo v 16. do 18. točki obrazložitve. Tega zaključka pritožba ne izpodbije.

10Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje dokazno ocenjevati tudi izpovedbe zaslišanih prič A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je opredelilo le do tistih dokazov, ki so pomembni za ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja. Ustreznih razlogov, da temu ni tako, oziroma da sta omenjeni priči izpovedovali o bistvenih in pravno odločilnih spornih dejstvih, pritožba ne poda.⁴ Res je sodišče prve stopnje na naroku dne 18. 10. 2022 zaslišalo kot pričo C. C., ki je zaposlen pri tožencu in je v tej pravdi nastopal kot pooblaščenec. Njegovo zaslišanje je predlagal tožnik. Sodišče je temu dokaznemu predlogu sledilo. Pred narokom je C. C. poslalo vabilo na zaslišanje, ki ga je slednji prejel 6. 7. 2022. Toženec je bil s predvidenim zaslišanjem svojega pooblaščenca predhodno seznanjen. Če je menil, da bo zaradi tega omejena njegova pravica do zastopanja oziroma sodelovanja v postopku, kot navaja v pritožbi, bi lahko angažiral drugega pooblaščenca. To možnost je imel, vendar je ni izkoristil. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje, ni podana. Ugodilne odločitve toženec s pritožbo ne izpodbije.

* * *

11Višji zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno zaključilo, da na podlagi domnevne participacije pri izgradnji počitniških kapacitet (v petdesetih letih prejšnjega stoletja) posamezna elektrogospodarska podjetja niso pridobila solastninske pravice oziroma pravice uporabe. Kot je bilo že omenjeno, so bile predmetne nepremičnin tedaj t.i. splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina. Lastnik je bila družba kot celota, to premoženje je bilo namenjeno potrebam skupnosti.⁵ Posameznim družbenim subjektom, v konkretnem primeru A. skupnost S., je bilo zaupano, da s tem premoženjem upravljajo (gospodarijo). Ta dodelitev pravice uprave je bila (očitno) povezana s pričetkom izgradnje počitniškega doma, obsegala pa je tudi pravico uporabe stvari. Zgolj z zatrjevanim prispevkom pri gradnji tožnik ni mogel spremeniti tega pravnega režima in pridobiti lastnih stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah. Pravno nedosledno je zato pritožbeno navajanje, da je bila ta, zaradi vlaganj pridobljena "solastninska" pravica, zatem priznana s strani ostalih podpisnikov Pravil Doma v A. iz leta 1963 in Pogodbe o razmerjih med ustanovitelji počitniškega doma elektrogospodarstva Slovenije v A. iz leta 1965. V teh pogodbah niti ni govora o prenosu ali priznanju solastninske pravice ali pravice uporabe na nepremičninah.⁶

12Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vsebine Pogodbe o ustanovitvi počitniške skupnosti elektrogospodarskih podjetij Slovenije iz aprila 1962. Pojasnilo je, da tudi iz določbe 5. člena v povezavi z 12. členom te pogodbe ne izhaja, da je posamezno elektrogospodarsko podjetje na podlagi vloženih sredstev pridobilo lastninsko pravico (pravico uporabe), temveč le "pravico do vloženih sredstev". Ob tem se je sklicevalo na določbe 1. in 14. člena Zakona o ustanavljanju in poslovanju počitniških domov, da lahko gospodarska organizacija, ki ustanovi počitniški dom, vlaga sredstva skupne porabe v njegova osnovna sredstva, pri čemer ta sredstva (in ne pravica uporabe) ostanejo sredstva skupne porabe gospodarske organizacije. V skladu s tedanjim pravnim in družbeno ekonomskim redom je povsem sprejemljivo zaključilo, da je treba ta vlaganja oziroma termin "solastnik", ki se pojavlja v omenjeni pogodbi in nekaterih drugih listinah, nastalih v obdobju družbene lastnine, razlagati in razumeti kot "soinvesticijo", ki na podlagi finančnega prispevka vodi do določenih upravičenj, na primer pravice do koriščenja počitniških kapacitet in pravice do vrnitve vloženih sredstev (ob likvidaciji doma). Tehtnih in ustrezno argumentiranih stališč, da ti razlogi niso pravilni, tožnik v pritožbi ni podal.

13Nadalje tožnik v pritožbi zmotno navaja, da je A. skupnost Slovenije, kot imetnica pravice uporabe ob likvidaciji sprejela sklep, da se prostori počitniškega doma razdelijo med solastnike po idealnih deležih, s čimer naj bi prišlo do nekakšnega prenosa lastnine oziroma pravice uporabe na investitorje. Najprej zato, ker v dopisu z dne 24. 11. 1965, na katerega se sklicuje, ni govora o upravnem odboru A. skupnost Slovenije temveč o upravnem odboru počitniškega doma. Slednji pa razpolagalne sposobnosti v zvezi s pravico uprave oziroma uporabe na spornih nepremičninah ni imel. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, tožnik tudi ni bil naslednik ali prevzemnik premoženja A. skupnost Slovenije ob zaključeni likvidaciji v letu 1967. Njegovo pritožbeno stališče, da je pridobil dodatno pravico uporabe neposredno od A. skupnost Slovenije , ni utemeljeno. Jasnih in izrecnih navedb v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje niti ni podal. Govoril je predvsem o nekakšni delitvi solastnine oziroma pristanku (soglasju) A. skupnost Slovenije k tej delitvi. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do tožnikovih navedb ni opredelilo in da je zato podana absolutna bistvena procesna kršitev, ni utemeljen. Prav tako je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnjeno, da je v pravdi na ugotovitev (so)lastninske pravice pasivno legitimiran zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin. Nedosledna je navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, kdo naj bi bil upravičen do lastnine na spornih nepremičninah, če to ni tožnik in ostale pravne osebe, saj je bil tožniku določen solastniški delež priznan. Ne drži, da je sodba v tem delu neobrazložena, oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

14Neutemeljeno je tudi pritožbeno naziranje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika o izključnem lastništvu paviljona II oziroma parcele št. 1389/4. Razloge v zvezi s tem je podalo v 19. točki obrazložitve. Med drugim je navedlo, da Sporazum o izločitvi paviljona II iz leta 1980 ne predstavlja (in zakaj ne predstavlja) pravne podlage za prenos pravice uporabe. Ugotovilo je, da ta sporazum takega dogovora ni vseboval, saj sopodpisnica (Delovna skupnost za počitniško – rekreacijsko dejavnost A. Slovenije) ni bila imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah. Posledično ni imela sposobnosti razpolaganja s to pravico. Ta razlog je ključen. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je z omenjenim sporazumom prišlo zgolj do izločitve tega paviljona iz skupnega upravljanja oziroma sestave počitniškega doma, tako da je pravni prednik tožnika z njim samostojno posloval in ga sam koristil. Vse te razloge pritožba argumentirano ne izpodbija. Vztraja pri tem, da je bil ta paviljon izločen in prenesen na tožnika, in da slednji od tedaj dalje izvršuje pravico izključne uporabe in razpolaganja. S tem pa zaključka sodišča prve stopnje ne omaje. Prav tako ne uspe z navedbami glede priposestvovanja in glede tega, da naj bi bila ta nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco ob lastninskem preoblikovanju. Razlogi v zvezi s tem bodo podani v nadaljevanju. Na tem mestu gre še dodati, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku določen solastniški delež na celotnem sklopu spornih nepremičnin. Tožniku ni priznalo posameznih ležišč, kot zmotno navaja pritožba, temveč je glede na razmerje teh ležišč in vseh ležišč v počitniškem domu izračunalo višino solastniškega deleža, ki mu gre. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da "priznana" ležišča predstavljajo ravno ležišča v tem paviljonu.

15Razloge glede priposestvovanja je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo. Določno je pojasnilo, zakaj v tej zadevi priposestvovanje ne pride v poštev. Ne drži, da se do tega ni opredelilo in da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena. V 20. točki obrazložitve je zapisalo, da je priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, že načelno izključeno. Pravilno je štelo, da bi v nasprotnem primeru šlo za obid teh zakonskih pogojev. Z dopuščanjem priposestvovanja bi namreč dovoljevali pridobitev lastninske pravice tudi v primerih, če bi bil priposestvovalec zgolj v dobri veri, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, kljub temu, da ti zakonski pogoji v objektivnem smislu ne bi bili izpolnjeni. V teh primerih ne zadostuje, da je bil posameznik v dobri veri glede tega, da je postal lastnik določenih nepremičnin. Konkretnih in pravno utemeljenih razlogov zoper to stališče pritožnik ne poda. S pritožbenim ponavljanjem, da je dolgo časa uporabljal in nemoteno ter v dobri veri posedoval sporne nepremičnine, ne uspe. K temu pritožbeno sodišče pripominja, da priposestvovanje predmetnih nepremičnin, ki so bile splošno ljudsko premoženje oziroma družbena lastnina, že po zakonu (do privatizacije) ni bilo dopustno.⁷

16Prvostopenjsko sodišče je torej zaključilo, da tožnik na podlagi morebitnih vlaganj ni pridobil pravice uporabe oziroma višjega solastniškega deleža. Ta odločitev je jasna in v okviru predloženega procesnega gradiva ustrezno argumentirana. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tega zaključka ne more spremeniti vsebina Samoupravnega sporazuma iz leta 1973, kjer je v prilogi sicer navedeno večje število ležišč, ki naj bi tožniku šlo. To listino je obravnavalo. Dokazno jo je ocenilo skupaj z drugimi listinskimi dokazi, iz katerih pa ne izhaja, da bi tožnik kdaj imel oziroma v tistem času (leta 1973) dejansko razpolagal s tako visokim številom ležišč. Tudi teh razlogov pritožba ne omaje. Neutemeljeno je še tožnikovo pritožbeno sklicevanje, da je (so)lastninsko pravico pridobil na podlagi zakonskih določb, ki so urejale lastninsko preoblikovanje podjetij (Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, v nadaljevanju ZLPP). Velja, da je lahko pravna oseba na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe.⁸ Če na določenih nepremičninah pravice uporabe ni imela, jih ni mogla pravno veljavno vključiti v otvoritveno bilanco in jih po tej poti "privatizirati". Neuspešna je trditev, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo in da zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

* * *

17Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške.

¹ VSRS sklep II Ips 238/97 in A. Finžgar, Civilno pravo - stvarno pravo, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1952, str. 68.
² Na elektrogospodarska podjetja, združena v tej skupnosti – [...]; ne pa na pravne prednike tožnika.
³ Če je organ gospodarjenja izročil del splošnega ljudskega premoženja drugemu organu, zavodu ali podjetju, pa četudi na primer s kupno pogodbo, se je s tem prenesla pravica gospodarjenja; prim. A. Finžgar, navedeno delo, str. 70.
⁴ Pritožba navaja, da je priča A. A. izpovedoval o dejanski rabi določenih kapacitet počitniškega doma in glede (ne)kritja določenih stroškov s strani tožnika; priča B. B. pa o tem, da mu ni bilo znano, da bi imel tožnik svoj paviljon.
⁵ A. Finžgar, navedeno delo, str. 57 in 62.
⁶ Govora je o pripadajočem številu ležišč v počitniškem domu, kar pa ne gre enačiti s stvarnopravnimi upravičenji.
⁷ Prim. 29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.
⁸ VSRS sodba II Ips 318/2014.