VSRS Sodba IV Ips 14/2023

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ Skupne občinske uprave občin Vrhnika, Brezovica, Dobrova – Polhov Gradec, Gorenja vas – Poljane, Žiri, Borovnica, Log – Dragomer in Horjul je storilcu A. A. izdal plačilni nalog PN 51209907 z dne 9. 2. 2021 zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo 250,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 317/2021 z dne 3. 12. 2021 ob reševanju zahteve za sodno varstvo po uradni dolžnosti spremenilo plačilni nalog v delu izrečene sankcije tako, da se storilcu poleg izrečene stranske sankcije 3 kazenskih točk izreče globa v znesku 130,00 EUR, sicer pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izdani plačilni nalog. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 62/2022 z dne 9. 2. 2023 storilčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se postopek o prekršku ustavi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je tudi, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

2Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje v zvezi s plačilnim nalogom vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z devetim odstavkom 163. člena ZP-1 ter drugim odstavkom 66. člena ZP-1 s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene navedene zakonske določbe.

3Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti posredovalo storilcu, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo devetega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZP-1, saj je svojo odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje oprlo na storilčevo pooblastilo o izročitvi vozila v uporabo. Navaja, da storilec tega pooblastila ni priložil zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč ga je sodišču predložil šele pozneje v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar je glede na 3. alinejo 62. člena ZP-1 prepozno. Sodišče prve stopnje dokaza z navedeno listino ni izvedlo in nanj ni oprlo sodbe, sodišče druge stopnje pa je s tem, ko je svojo sodbo oprlo na navedeno pooblastilo, preseglo svoje pooblastilo iz devetega odstavka 163. člena ZP-1 in obenem ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 66. člena ZP-1.

5Vrhovno sodišče po pregledu razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje ter podatkov spisa ugotavlja, da zatrjevana kršitev zakona ni podana.

6Ureditev hitrega postopka o prekršku omogoča odločanje na treh ravneh. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) sta zagotovljeni v okviru zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ. Zahteva za sodno varstvo v tem smislu pomeni temeljno redno pravno sredstvo v hitrem postopku o prekršku, ki ga je mogoče vložiti iz vseh razlogov, iz katerih je v pravu pravnih sredstev tipično mogoče vložiti pritožbo.¹ Zoper odločbo sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo je po drugem odstavku 66. člena ZP-1 mogoče vložiti pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, ne pa tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 154. člena ZP-1. Ta omejitev je posledica dejstva, da je bilo dejansko stanje predmet odločanja na dveh nižjih ravneh.² Nabor možnih odločitev sodišča druge stopnje določa 163. člen ZP-1 v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1, ki pa pritožbenemu sodišču ne omogoča, da bi poseglo v dejansko stanje, ki sta ga ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pravilnosti dejanskih ugotovitev namreč ne preverja po uradni dolžnosti in tudi nima pooblastila, da bi ob obravnavi zatrjevanih kršitev zakona podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.³

7V obravnavani zadevi je storilec v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval, da prekrška ni storil, saj je bil v času storitve prekrška doma, pravico do uporabe vozila pa imata po pooblastilu, ki ga je overil pri Upravni enoti Sežana ter ga je v zahtevi natančno označil z navedbo številke upravne overitve, tudi njegov sin in snaha. Vrhovno sodišče na tem mestu opozarja, da je takšno označitev pooblastila v zahtevi za sodno varstvo mogoče šteti za dokazni predlog, zato ni mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da je bila naknadna predložitev listine po 3. alineji 62. člena ZP-1 prepozna.⁴ Poleg tega je Vrhovno sodišče že presodilo, da sodišče tudi v postopku o prekršku zavezuje načelo materialne resnice in zgolj obstoj obrnjenega dokaznega bremena ne pomeni uvedbe razpravnega načela, ki bi storilca prekrška izenačil s položajem stranke v pravdnem postopku.⁵

8Sodišče prve stopnje je glede na storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo zaslišalo njegovega sina, ki je glede na obrazložitev prvostopenjske sodbe izpovedal, da bi lahko avto vozil tudi on ali pa njegova partnerka, ki je bila prav tako pooblaščena za vožnjo tega vozila. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče izpovedbi storilčevega sina v celoti verjelo in ji sledilo, vendar pa je ocenilo, da se storilec zgolj z navedenim ni razbremenil odgovornosti, saj bi storilec moral izkazati zatrjevani alibi.⁶ Sodišče druge stopnje je presodilo, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 8. člena ZPrCP, saj je izpovedbo storilčevega sina dokazno ocenjevalo v smeri zahteve po potrditvi storilčevega alibija, kar pa presega zahteve iz navedenega člena. Presodilo je, da je storilec (i) z izpovedbo priče, ki je izpovedala, da sta bila on in B. B. pooblaščena za uporabo vozila, ter (ii) s predložitvijo pooblastila v teku postopka pred sodiščem prve stopnje vzpostavil razumen dvom v domnevo iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP.⁷

9Glede na povzete razloge sodišč prve in druge stopnje ni mogoče pritrditi navedbi vrhovnega državnega tožilca, da je pritožbeno sodišče dejansko stanje ugotovilo drugače od sodišča prve stopnje in s tem prekoračilo svoje pooblastilo iz devetega odstavka 163. člena ZP-1. Citirana določba v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1 pritožbenemu sodišču nalaga, da pritožbi ugodi in s sodbo spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo. Res je sicer, da je sodišče druge stopnje pri odločanju upoštevalo tudi upravno overjeno pooblastilo (B1), ki ga sodišče prve stopnje v svoji odločbi ni upoštevalo, vendar pa ta okoliščina za presojo kršitve, ki jo zatrjuje vrhovni državni tožilec, ni odločilna. Obstoj pooblastila in možnosti, da sta storilčev avtomobil vozila bodisi njegov sin bodisi njegova partnerka, je z dokazno oceno izpovedbe storilčevega sina namreč ugotovilo že sodišče prve stopnje.

10Sodišče druge stopnje v to dejansko ugotovitev ni poseglo, pač pa je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je storilec s tem zadostil materialnemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP. V skladu z ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je namreč dokazno breme iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS), kar pomeni, da mu storilec zadosti že s tem, da izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo.⁸ Ker je sodišče druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi prvega odstavka 8. člena ZPrCP izreklo sodbo, s katero je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, je ravnalo v mejah pooblastila iz devetega odstavka 163. člena ZP-1.

C.

11Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da zatrjevana kršitev ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

¹ Z. Fišer, v: Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, Lexpera 2018, str. 431.
² Ibid., str. 513.
³ Ibid. str. 861-862.
⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 78/2015 z dne 22. 12. 2015 (točka 7).
⁵ Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 22/2016 z dne 21. 4. 2016 (točka 6), IV Ips 23/2014 z dne 15. 4. 2014 (točka 8) in IV Ips 13/2012 z dne 20. 3. 2012 (točka 7).
⁶ Točke od 6 do 8 prvostopenjske sodbe.
⁷ Točka 7 razlogov drugostopenjske sodbe.
⁸ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/05-38 z dne 19. 6. 2008 in sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 22/2016 z dne 21. 4. 2016, IV Ips 1/2014 z dne 18. 2. 2014, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 13/2012 z dne 20. 3. 2012 in številne druge.