UPRS Sklep I U 86/2021-16

I. I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom v zadevi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti bankama, pri katerih je tožnik imel odprta računa, naložil, da tožniku ne izplačata sredstev v opredeljeni višini, tožniku pa je prepovedal razpolaganje s temi sredstvi, pri čemer se zavarovanje opravi na način, da se omenjena sredstva prenesejo na račun pri drugi navedeni banki, kjer se opravi zavarovanje, druga navedena banka pa obvesti prvo navedeno, ko pri njej zbrana denarna sredstva zadoščajo za zavarovanje izpolnitve obveznosti (1. - 4. točka izreka). Zavarovanje na podlagi izpodbijanega sklepa velja do izpolnitve davčne obveznosti tožnika v višini 1.017.117,31 EUR (5. točka izreka), pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa (6. točka izreka) in davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se pri tožniku opravlja davčni inšpekcijski nadzor pravilnosti deklariranja carinske vrednosti za obdobje 1. 1. 2017 - 30. 6. 2018, v katerem je tožnik kot deklarant vlagal carinske deklaracije, ki so predmet naknadne obdavčitve. Nadalje so našteti sklepi, ki so bili tožniku vročeni v postopku nadzora (o začetku, o prekinitvi, o združitvi itd.), pričakovana obveznost 1.017.117,31 EUR pa izhaja iz ugotovitev, navedenih v zapisniku z dne 7. 1. 2020, ki je bil tožniku vročen 22. 1. 2020, za plačilo pa bo tožniku izdana odmerna odločba. Tožniku je bilo sicer omogočeno predložiti tudi instrumente zavarovanja, vendar tožnik tega ni storil. Organ citira še 111., 114. in 119. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter nekatere druge.

3Drugostopenjski davčni organ je s sklepom nadaljeval zaradi stečaja nad tožnikom prekinjeni pritožbeni postopek ter z odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep in njegovo zahtevo za povračilo stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep, vendar pa je bil pritožbeni postopek sprva prekinjen zaradi stečaja nad tožnikom. Ko je bil stečajni upravitelj pozvan v postopek, je davčni organ postopek nadaljeval. Tožnikova pritožba pa se zavrne, ker drugostopenjski organ s svojo odločbo podaja pravilne razloge, saj so bili v izpodbijanem sklepu preskopi oz. obrazložitve ni bilo, izrek izpodbijanega sklepa pa je kljub vsemu po presoji drugostopenjskega organa zakonit. Tako drugostopenjski davčni organ obširno navaja razloge in ugotovitve, ki izhajajo zapisnika z dne 7. 1. 2020, ter sklene, da je imel prvostopenjski organ na tej podlagi utemeljene razloge za izdajo izpodbijanega sklepa.

4Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj ga odpravi oz. razveljavi (oz. podredno, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek), zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da je bil nad njim 27. 2. 2020 začet stečajni postopek, že pred tem pa se je pritožil zoper izpodbijani sklep zaradi nezadostne obrazloženosti, prav tako pa je za svojo pritožbo podal tudi vsebinske razloge. Vendar pa je drugostopenjski davčni organ pri svoji odločitvi zanemaril, da je izpodbijani sklep izdan zaradi zavarovanja, tožnik pa se je znašel v stečaju. To narekuje uporabo posebnih pravil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), in sicer 132. člena, 296. člena ter 227. člena. Na teh podlagah bi se moral postopek po izpodbijanem sklepu ustaviti. Pojasnjuje tudi, da je bila toženkina terjatev v stečajnem postopku priznana, kot to izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev, vsled česar toženka za vodenje postopka zavarovanja pravzaprav tudi več nima interesa. Sklene, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa zakon ni bil pravilno uporabljen, saj toženka ni upoštevala 132. člena ZFPPIPP, prav tako pa bi moral drugostopenjski davčni organ zaradi navedenega izpodbijani sklep razveljaviti in postopek ustaviti. V dokaz svojih navedb se sklicuje na sklep o začetku stečajnega postopka, končni seznam preizkušenih terjatev in sklep o preizkusu terjatev, vse pod opr. št. St ...

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa in odločbe ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Navaja, da je o ustavitvi postopka pristojen odločati prvostopenjski organ, pri čemer pa se določbe ZFPPIPP nanašajo na izvrševanje sklepa in same po sebi na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo. Pravilnost le-tega se presoja po stanju ob njegovi izdaji, na kar pa ne more vplivati kasneje začeti stečaj. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi ovira za izdajo izpodbijanega sklepa obstajala že v času njegove izdaje. Prvostopenjski davčni organ je toženki tudi pojasnil, da je tožnik sredstva, zadržana po izpodbijanem sklepu, tudi že dobil vrnjena. Glede na to, da tožnik tudi sam navaja, da je toženkine terjatve v stečajnem postopku priznal, njegova transakcijska računa, na katera se izpodbijani sklep nanaša, pa tudi več nista odprta, tožnik po mnenju toženke tudi nima več pravnega interesa za predmetno tožbo, saj iz izpodbijanega sklepa zanj več ni negativnih posledic.

6Tožnik v pripravljalni vlogi zanika, da za ta upravni spor več ne bi imel pravnega interesa, saj je bil izpodbijani sklep že na prvi pogled nezakonit, ker ni bil obrazložen, kar ni sporno in je to priznal tudi drugostopenjski davčni organ. Interes tožnika za vložitev pritožbe in tožbe tako ni vprašljiv; če pa toženka ugotavlja, da je izpodbijani sklep v vseh pogledih nepomemben in več ničemur ne služi, kot se navaja v odgovoru na tožbo, bi to lahko upravni organ ugotovil tudi s procesnim sklepom. Ker je bil izpodbijani sklep vzdržan v veljavi, pa bi lahko posegel v stečajni postopek, kar je v nasprotju z 132. členom ZFPPIPP. Zato tožnik pri tožbi vztraja.

7Toženka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih in sodišču ponovno predlaga, naj tožbo zavrže.

8Tožba ni dopustna.

9V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko med drugim zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) ali ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba).

11Z izpodbijanim sklepom je toženka naložila dvema bankama, da tožniku ne izplačata sredstev v opredeljeni višini, tožniku pa je prepovedala razpolaganje s temi sredstvi, zavarovanje na podlagi izpodbijanega sklepa pa je veljalo do izpolnitve davčne obveznosti tožnika. Tožnik s tožbo zahteva odpravo oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa ter da naj sodišče samo odloči o stvari, podredno pa, da naj izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Ne vlaga torej ugotovitvene tožbe.

12Toženka se je zavzela za zavrženje tožbe, saj je tožnik sredstva, zadržana po izpodbijanem sklepu, tudi že dobil vrnjena, prav tako je toženkine terjatve v stečajnem postopku priznal, njegova transakcijska računa, na katera se izpodbijani sklep nanaša, pa tudi več nista odprta, zato po toženkinem mnenju nima več pravnega interesa za predmetno tožbo, saj iz izpodbijanega sklepa zanj več ni negativnih posledic. Tožnik je na to repliciral, da je bil izpodbijani sklep nezakonit zaradi neobrazloženosti in interes tožnika za vložitev pritožbe in tožbe tako ni vprašljiv, izpodbijani sklep pa bi lahko posegel v stečajni postopek, zato pri tožbi vztraja.

13Glede na to, da je že toženka izpostavila vprašljivost tožnikovega pravnega interesa za ta upravni spor, materialno procesno vodstvo sodišča v tej zvezi ni bilo potrebno. Hkrati pa ostaja toženkina argumentacija, da (i) so bila tožniku denarna sredstva, zadržana po izpodbijanem sklepu vrnjena, da (ii) sta oba bančna računa, na katera se je izpodbijani sklep nanašal, zaprta ter da (iii) so priznane toženkine terjatve v stečajnem postopku nad tožnikom, s strani tožnika neprerekana. Ta neprerekana dejstva po presoji sodišča pomenijo, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja z njo ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijanega sklepa in/ali vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlagata s tožbo, namreč ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik sredstva, ki jih je imel na računih pri omenjenih bankah, dobil vrnjena.¹

14V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijani sklep lahko zagotovljeno kvečjemu v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega zahtevka ni postavil, sodišče pa upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam.² Vendar tožnik v tem upravnem sporu ni vložil ugotovitvene tožbe.

15Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

16Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe več ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

17Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018.
² Ta stališča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.