VSL Sodba I Cp 1213/2023

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da se v I. točki izreka znesek 13.936,78 EUR nadomesti z zneskom 12.171,78 EUR.

II. V ostalem se pritožbi, tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa delno, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plača 13.935,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da sta pravdni stranki druga drugi dolžni povrniti polovico pravdnih stroškov, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki, in sicer tožnica glede zavrnjenih 24.500,00 EUR s pripadki, toženka pa glede prisojenih 13.935,78 EUR s pripadki. Obe pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, tožnica pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica predlaga spremembo s prisojo nadaljnjih 24.500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in vseh na prvi stopnji zaznamovanih pravdnih stroškov. Toženka pa predlaga spremembo z znižanjem odmerjene odškodnine, upoštevanjem valorizacije delno plačanega zneska in povišanjem deleža pravdnih stroškov, ki jih mora povrniti tožnica. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Obe pravdni stranki sta vložili odgovora na pritožbi, v katerih se zavzemata za zavrnitev pritožb in priglašata stroške.

4Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

5Tožnica meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je utrpela blažji pretres možganov ter primarni strah. Meni, da zato sodbe sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti. Tak očitek je po vsebini usmerjen v kritiko ugotovljenega dejanskega stanja. Zato uveljavljana postopkovna kršitev ni podana.

6Tožnica pravilnost prvostopnih ugotovitev, da tožnica ni utrpela pretresa možganov ter primarnega strahu, izpodbija z argumentom, da iz mnenja izvedenca izhaja, da bi bilo mogoče teoretično potrditi, da je tožnica utrpela blažji pretres možganov ter da je prometna nesreča takšen dogodek, ki povzroči močan strah. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da klinični znaki, da je tožnica utrpela pretres možganov, pri tožnici niso bili ugotovljeni, je pravilno zaključilo, da tožnica te vrste poškodbe ni utrpela. Ker je tožnica izpovedala, da se je zavedla šele, ko je po prometni nesreči ležala na tleh, pa je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da tožnica strahu ob škodnem dogodku, torej t.i. primarnega strahu, ni utrpela.

7Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin in neugodnosti, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov od 12. do 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Na tem mestu gre izpostaviti le, da je gre za stanje po odprtem zlomu leve goleni, krvavitvi v veznici levega očesa, udarnini glave in razpočni rani spodnje ustnice.

9S pritožbeno izpodbijano odmero denarne odškodnine na znesek 15.000,00 EUR za telesne bolečine¹, 1.500,00 za strah², 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti³ ter 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti⁴ je prvo sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine zato nima pomislekov o pravilnosti odmere, saj prvo sodišče ni v preveliki oziroma premajhni meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin, kot to izpostavljata pritožbi. Glede na to, da je bolečinsko obdobje trajalo tri mesece, da so bile neugodnosti številne, da je bil strah za izid zdravljenja temu ustrezno intenziven, da tožnico, ki je bila ob škodnem dogodku stara le 17 let, zmanjšana gibljivost gležnja in kolena ovira pri intenzivnem ukvarjanju s športom, ter da zaradi sicer blagih, pa vendar vidnih, brazgotin na ustnici in levi nogi nedvomno trpi, je odmerjena odškodnina kot celota primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je in bo utrpela tožnica. Tudi znesek denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odmerjeni znesek 24.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni približno 17,15 takratne povprečne neto plače (= 1.399,03 EUR; Uradni list RS št. 34/2023). Prisoje višje odškodnine ne utemeljuje niti sodna praksa, na katero se v sklicuje tožnica, saj pritožbeno izpostavlja primere, v katerih je šlo za večji obseg škode kot pa je bila ugotovljena v obravnavanem primeru.

10Pritožba toženke pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo valorizacije zneska 10.500,00 EUR, ki ga je na dne 17. 4. 2020 tožnici nakazala toženka. Sodišče mora namreč denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeriti po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je toženka po odločbi sodišča dolžna plačati tožnici, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). Ker je bila v obravnavanem primeru realna vrednost zneska odškodnine, ki ga je toženka tožnici izplačala aprila 2020, v času izdaje sodne odločbe drugačna od nominalne vrednosti ob plačilu, je sodišče dolžno ta znesek najprej valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ga šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je moralo pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava opraviti valorizacijo in tako dobljeni znesek upoštevati pri odločitvi.

11Upoštevaje valorizacijo, ko torej na dne 17. 4. 2020 plačani znesek 10.500,00 EUR v času izdaje prvostopne sodbe na dne 19. 1. 2023 predstavlja znesek 12.264,00 EUR⁵, mora tako toženka na račun denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati še 11.736,00 (= 24.000,00 – 12.264,00) EUR.

12Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo potrebno tako pritožbi toženke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v toliko spremeniti, da se znesek 13.936,78 EUR nadomesti z zneskom 12.171,78 EUR⁶ (peta alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi, toženke v preostalem delu, tožničino pa v celoti, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

13V prvostopno odločitev o stroških zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari ni bilo potrebno poseči, saj tožničin uspeh v pravdi, tekom katere je toženka delno izpolnila svojo obveznost, še vedno znaša približno polovico. V zvezi s pritožbenimi stroški, ko so obema pravdnima strankama nastali stroški vložitve pritožbe in pritožbenega odgovora, pa je bilo potrebno upoštevaje pritožbeno vrednost spornega predmeta, višino potrebnih stroškov in pritožbena uspeha⁷ odločiti, da stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ter drugi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Tožnica meni, da bi bilo potrebno zvišanje za 5.000,00 EUR, toženka pa, da bi bilo potrebno znižanje za 2.000,00 do 3.000,00 EUR.
² Tožnica zahteva zvišanje za 1.500,00 EUR.
³ Tožnica se zavzema za zvišanje za 500,00 EUR, toženka pa za znižanje za 1.000,00 EUR.
⁴ Tožnica zahteva zvišanje za 18.000,00 EUR, toženka pa znižanje za 1.000,00 do 2.000,00 EUR.
⁵ Izračun opravljen na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije https://www.stat.si/inflacija#/revalorisation
⁶ 12.171,78 (= 11.736,00 + 415,28 + 20,50) EUR.
⁷ Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je prisojeni znesek s pritožbo uspela zmanjšati za 12%.