VSL Sodba in sklep II Cp 1083/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnica je žrtev kriminalnega napada, ki ga je zoper njo storil A. A., ki je bil za svoje dejanje tudi obsojen v kazenskem postopku. Toženki (državi) očita, da ni storila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi jo zaščitila pred napadom, predvsem ni poskrbela za to, da bi bila A. A. (znanemu večkratnemu povratniku) pravilno in pravočasno vročena sodba, s katero je bil (za neko drugo kaznivo dejanje) obsojen na zaporno kazen. Če bi toženka v vsem ravnala, kot je treba, bi bil A. A. v zaporu in posledično ne bi mogel napasti tožnice.

2Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo s sodbo z dne 25. 10. 2022.

3S sklepom z dne 9. 2. 2023 je zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Ugodilo pa je predlogu za obročno plačilo sodne takse.

Pritožbeni postopek

4Zoper obe odločbi se pritožuje tožeča stranka.

5V pritožbi zoper sodbo med drugim navaja, da bi morali strokovni delavci toženke, ki so odločali o predčasnem odpustu A. A., ravnati bolj skrbno. Predčasni odpust je nagrada vzornemu obsojencu. A. A. glede na to, da je bil večkratni povratnik, takšnih ugodnosti, kakor je skrajšanje zaporne kazni, nikakor ni zaslužil. Okrožno sodišče X je imelo več kot dovolj časa, da bi A. A. sodbo še pred iztekom zaporne kazni vročilo. Glede na vse njegove negativne okoliščine in lastnosti bi moralo že po prvem neuspelem poskusu vročanja postopati po 120. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ne bi smelo uporabiti tako veliko časa za vročanje, tudi ob zavedanju, da je A. A. prihajal na sojenje iz zapora. Sodišče v X bi moralo povsem enostavno pridobiti podatek, kje se A. A. v danem trenutku nahaja, izgovor na pomanjkanje tehničnih zmožnosti ne vzdrži resne presoje. Sodišče prve stopnje se je nedopustno zanašalo na poročilo Okrožnega sodišča X o postopanju v lastni zadevi. Sodišče bi moralo z lastnega vidika presojati, ali so vsi koraki toženke ustrezni. Sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve pojasni, da je stara praksa bila drugačna in bi lahko preprečila škodni dogodek. Torej, če je starejša praksa omogočala, da do takšne situacije ne bi prišlo, bi to še toliko bolj lahko preprečila novejša praksa. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo glede nesubstanciranosti navedb. Tožnica vseskozi zatrjuje neobstoj komunikacije in pretoka informacij med organi, zato ne drži, da ni navedla konkretnih ukrepov. Drži, da se A. A. in tožnica predhodno nista poznala, vendar je tožnica mnenja, da so v konkretnem primeru podani razlogi za večje ukrepanje oziroma nadzor države nad posamezniki. V konkretnem primeru gre za tako odklonsko osebo, ki bi terjala večji, če ne celo stalni nadzor države. Tožnica se ne more strinjati s stališčem, da nova kazen ni ovira za predčasen odpust. Po mnenju tožnice je ravno nasprotno, saj je v primeru, ko je obsojencu izrečena nova zaporna kazen, evidentno, da predhodna kazen ni dosegla svojega učinka. Ni mogoče mimo dejstva, da je po škodnem dogodku prišlo do sistemskih sprememb, ki jih je razbrati tudi v obrazložitvi sodbe: elektronski vpisniki, povezava med sistemi podatkov, kar nakazuje na to, da v dani situaciji ni bilo storjeno vse potrebno.

6V pritožbi zoper sklep tožnica navaja, da plačuje mesečni obrok kredita 580 EUR, da je garaža nižje vrednosti in da vrednost vozila ni 9.000 EUR, temveč 6.000 EUR.

7Toženka na pritožbi ni odgovorila.

8Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu z dne 9. 2. 2023 ugotovilo, da dohodek tožničine družine znaša okoli 970 EUR na družinskega člana, kar presega cenzus minimalnega dohodka po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ki znaša 843,78 EUR na družinskega člana). Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Tožnica navaja, da naj bi plačevala 580 EUR kredita, vendar ne pojasni, za kakšno vrsto oziroma namen kredita gre, teh navedb tudi z ničemer ne izkaže. Navedbe v zvezi z garažo in vrednostjo avtomobila so nepomembne, saj sodišče prve stopnje pri odločanju o taksni (ne)oprostitvi ne avtomobila ne garaže ni upoštevalo pri presoji tožničine taksne obveznosti.

10Ker v zvezi s sklepom pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹), je pritožbo zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo – zastaranje

11Toženka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala zastaranje, o čemer sta se izjavili obe stranki, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da zahtevek ni zastaran, sklicujoč se na 353. člen Obligacijskega zakonika,² ki določa: če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da je za presojo zastaranja v tem primeru bistveno, koga je šteti za odgovorno osebo v smislu prvega odstavka 353. člena OZ. Vendar je odgovor prvostopenjskega sodišča na to vprašanje materialnopravno zmoten.

12V zvezi z zastaranjem so nesporna naslednja dejstva: škodni dogodek (spolni napad A. A. na tožnico) se je zgodil 8. 2. 2007. A. A. je bil za to kaznivo dejanje obsojen na prvi stopnji 27. 9. 2007, sodba je bila potrjena 13. 3. 2008 (s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 181/2007). Tožba je bila vložena 27. 3. 2019. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno obrazložilo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da odgovorna oseba v smislu prvega odstavka 353. člena OZ ni le storilec kaznivega dejanja, ampak tudi osebe, ki so odgovorne na podlagi posebnih pravil; to so osebe, ki so odgovorne za samo kaznivo dejanje (npr. sostorilci, napeljevalci, pomagači), in osebe, ki zanje odgovarjajo na podlagi zakona (npr. delodajalec, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem na delu ali v zvezi z delom) ali na pogodbeni podlagi (npr. zavarovalnica pri obveznem zavarovanju odgovornosti v prometu). Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na odločbo VS RS III Ips 105/2015 z dne 13. 6. 2017, vendar je pri tem ostalo na pol poti in ni povzelo bistvenega zaključka Vrhovnega sodišča v citirani odločbi: "V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja odgovornost toženke za nastalo škodo zaradi opustitve dolžnega skrbnega varovanja poslovnega prostora po pogodbi o varovanju, torej na popolnoma drugi pravni podlagi, kot sicer velja za odgovornost storilcev kaznivega dejanja. [...] toženka ne po zakonu ne na pogodbeni podlagi ne odgovarja za sama dejanja storilcev kaznivega dejanja in njena odgovornost ni neposredno povezana s samim kaznivim dejanjem. […] pri uveljavljanju zahtevka za povrnitev škode zoper storilce kaznivega dejanja in zoper varnostno službo ne gre za isto terjatev." Dejansko stanje zadeve III Ips 105/2015 je v bistvenem zelo podobno tu obravnavani zadevi: tožnik/ca uveljavlja odgovornost osebe, ki nima nikakršne zveze s storjenim kaznivim dejanjem, temveč se ji očita protipravna opustitev ravnanj, ki bi (lahko) preprečila škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem.

13Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z zastaranjem (III Cp 970/2016), po oceni pritožbenega sodišča tega vprašanja ne razrešuje pravilno, izdana je bila pred zadevo III Ips 105/2015 in poleg tega je šlo pri citirani zadevi višjega sodišča za razveljavitveno odločbo, ki zadevnega vprašanja dokončno še ne rešuje.

14Protipravno ravnanje (opustitev), ki se očita toženki v tej pravdi, je nekaj povsem drugega kot dejanje neposrednega storilca – povzročitelja škode. Država v razmerju z neposrednim povzročiteljem škode (storilcem kaznivega dejanja) ni v razmerju sostorilca, napeljevalca ali pomagača, prav tako za njegovo ravnanje neposredno ne odgovarja ne na pogodbeni ne na zakonski podlagi (njena odgovornost je drugačna kot npr. odgovornost zavarovalnice pri zavarovanju odgovornosti ali odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec povzročil s kaznivim dejanjem pri svojem delu). Toženki oziroma njenim organom se ne očita storitve nobenega kaznivega dejanja. Tako je evidentno, da je odgovornost toženke drugačna od odgovornosti samega storilca, zato zanjo ne more veljati zastaralni rok za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, določen v prvem odstavku 353. člena OZ. Toženka ni povzročila škode s kaznivim dejanjem. Odškodninska obveznost toženke torej zastara v splošnem zastaralnem roku, ki za odškodninske terjatve znaša tri oziroma pet let (352. člen OZ). Tožba je bila vložena 12 let po storjenem kaznivem dejanju, ki je tožnici povzročilo škodo, zato je zahtevek zoper toženko brez dvoma zastaral.

15Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredelilo tudi do podlag, ki so bile predmet presoje pred sodiščem prve stopnje in so pritožbeno izpodbijane.

Glede nepravilnosti pri vročanju

16Tožničina teza je naslednja: A. A. je bil konec leta 2006 na prestajanju zaporne kazni na ...; v tem času je bil za neko drugo kaznivo dejanje spet obsojen na zaporno kazen; če bi bila sodba druge stopnje I Kp 1685/2005 z dne 20. 9. 2006 v zadevi Okrožnega sodišča X K 61/2004 A. A. pravočasno vročena, bi A. A. na podlagi navedene sodbe začel prestajati novo zaporno kazen in ne bi mogel napasti tožnice.

17Pritožbeno sodišče na kratko povzema nesporni časosled dogajanja: sodbo I Kp 1685/2005 z dne 20. 9. 2006 je Okrožno sodišče X prejelo 24. 11. 2006; še isti dan je izdalo končne odredbe (primerjaj 17. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe); sodno pismo z drugostopenjsko sodbo je bilo oddano na pošto 29. 11. 2006 (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); 19. 12. 2006 se je pošta vrnila z oznako »ni dvignil«, 20. 12. 2006 je bilo odrejeno ponovno vročanje na isti naslov; 10. 1. 2007 se je sodno pisanje drugič vrnilo z oznako »ni dvignil« (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); A. A. je bil predčasno odpuščen s prestajanja kazni dne 15. 1. 2007 (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); zločin se je zgodil 8. 2. 2007.

18Sodišče prve stopnje je v zvezi z domnevno protipravnostjo ravnanja različnih organov toženke pri vročanju sodbe druge stopnje I Kp 1685/2005 z dne 20. 9. 2006 najprej na načelni ravni ugotovilo, da je protipravnost ravnanja oblastnega organa podana, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti ravnanja oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne oziroma, ko ravnanje odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti (18. in 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To stališče je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno.

19Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, da Okrožno sodišče X v trenutku, ko je vročalo sodbo druge stopnje, ni imelo podatka, da je A. A. na prestajanju zaporne kazni. Sodiščem se v tistem času podatki o tem, kdo je na prestajanju kazni, niso sporočali, sodišča pa niso imela neposrednega dostopa do podatkov. Podatka, da se A. A. nahaja na prestajanju kazni v zaporu na ..., Okrožno sodišče X tudi ne bi moglo ugotoviti iz vpogleda v centralni register prebivalstva. To bi izvedelo šele, ko bi opravilo poizvedbe pri policiji (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

20Nadalje je pojasnilo, da tudi vročitev drugostopenjske sodbe še ne pomeni, da bi obsojenec takoj začel s prestajanjem kazni, saj šele z vročitvijo sodba postane izvršljiva, nato pa je treba: a) izdati nalog za izvršitev kazenske sankcije; b) ga posredovati upravi zavoda za prestajanje kazni zapora; c) vročiti obsojencu nalog za prestajanje kazni; č) šele, če se obsojenec prostovoljno ne zglasi na prestajanje kazni, se izvrši njegova prisilna privedba (primerjaj 18. do 20. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij³). Kadar obsojenec živi na znanem naslovu in ni na begu, zgolj zaradi izmikanja vročitvi zoper njega ni mogoče odrediti pripora (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče je ugotovilo tudi, da so na naslovu, na katerem se je neuspešno poskušala vročiti sodba druge stopnje, A. A. že prej (v istem kazenskem postopku Okrožnega sodišča X) vročali sodna pisanja, vročitev pa je bila praviloma uspešna, četudi včasih po več poskusih (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); tudi sodba prve stopnje mu je bila uspešno vročena na danem naslovu, zato Okrožno sodišče X ni imelo razloga podvomiti, ali se A. A. res nahaja na tem naslovu (19. in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

21Teh ugotovljenih dejstev pritožba tožnice konkretizirano in argumentirano ne izpodbija, temveč le večkrat ponovi, da bi sodišče moralo pri vročanju ravnati bolj učinkovito, da bi moralo upoštevati osebnost in predkaznovanost obsojenega A. A. in da bi moglo in moralo pridobiti podatke o tem, da se nahaja v zaporu na ... Pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz zgoraj povzetih ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje mogoče napraviti zaključek, da ravnanje sodišča prve stopnje ni odstopalo od običajne prakse dela sodišč in ni bilo v nasprotju z nobenim predpisom. Dejstvo je, da je vročanje v kazenskih postopkih bistveno manj učinkovito, kot na primer v civilnih zadevah (kjer je možna vročitev s fikcijo), vendar je to posledica zavestne odločitve zakonodajalca, zakonodajne protipravnosti pa tožnica ne zatrjuje. Nobene protipravnosti tudi ni najti v okoliščini, da v spornem času še ni bilo informacijskih sistemov, ki bi tako učinkovito povezovali podatke o kaznivih dejanjih in obsojencih, kot omogoča sedanji elektronski kazenski vpisnik, saj je uvedba novih tehnologij in informacijskih rešitev posledica tehnološkega razvoja, pa tudi ekonomskih možnosti družbe. Pri tem ni odveč izpostaviti, da so podatki o kazenskih obsodbah občutljivi osebni podatki, s katerimi je treba ravnati z ustrezno stopnjo skrbnosti, zato je treba rešitve (tako praktične kot tehnološke), ki vključujejo obdelavo občutljivih osebnih podatkov, sprejemati z ustrezno stopnjo previdnosti in pretehtanosti.

22Upoštevaje dejstva: a) da je A. A. že v preteklosti na spornem naslovu sprejemal sodne pošiljke v tem istem kazenskem postopku Okrožnega sodišča X (med drugim tudi sodbo prve stopnje); in b) da so bile v preteklosti v istem kazenskem postopku vročitve večkrat sprva neuspešne, nato pa, ob ponovnem pošiljanju istega pisanja, praviloma uspešne (primerjaj razloge sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v ravnanju novomeškega sodišča, ko je po prvi neuspešni vročitvi strojepiska, v skladu s Sodnim redom in ustaljeno prakso, odredila ponovno vročitev na isti naslov, ni zaznati protipravnosti. Noben predpis ni nalagal sodišču drugačnega ravnanja, prav tako ni bilo nobenih indicev, da se od vročitve sodbe prve stopnje A. A. na naslovu, kjer mu je bila vročena sodba prve stopnje, ne nahaja več. Pritožbene navedbe, da naj bi A. A. klical na Okrožno sodišče X glede zadevne sodbe, »kar bi moral biti signal sodišču, da z vročanjem ni vse v redu,« so nejasne in nerazumljive, saj sploh ni pojasnjeno, kdaj naj bi klical, koga in kaj naj bi povedal. Sklicevanje na časopisne članke, v katerih pravni laiki (novinarji) post festum razpravljajo o dogodkih, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje.

23V zvezi z vročanjem pritožba neutemeljeno navaja, da zanašanje na zakonsko dolžnost A. A., da mora sporočiti spremembo naslova za vročanje sodnih pisanj, ne vzdrži tehtne presoje; pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve ni temeljilo na tem, da naj bi se Okrožno sodišče X zanašalo na A. A. dolžnost sporočiti spremembo naslova, temveč je ugotovilo, da glede na potek preteklih vročanj v istem kazenskem postopku in glede na odsotnost kakršnihkoli drugih indicev Okrožno sodišče X ni imelo razlogov, da bi podvomilo, da se A. A. še vedno nahaja na naslovu, kjer mu je bila že vročena prvostopenjska sodba. Ob tem ni odveč izpostaviti, da se nevročeno sodno pisanje ni vrnilo z oznako »preseljen,« »odsoten« ali kaj podobnega, temveč z oznako »ni dvignil,« kar predpostavlja, da naj bi se na danem naslovu nahajal. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da imajo obsojenci prijavljeno začasno prebivališče v zaporu, saj se v tistem času podatek o bivanju v zaporu ni vpisoval v centralni register prebivalstva, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), s temi razlogi pa se pritožba konkretizirano ne sooči. Pritožbene navedbe, da bi sodišče X moralo »povsem enostavno« pridobiti podatek, kje se obsojeni v danem trenutku nahaja, so vsebinsko prazne in se ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve, zakaj tega podatka v tistem času ni bilo mogoče »hitro in enostavno« pridobiti.

24Glede na v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisane razloge, da zgolj vročitev drugostopenjske sodbe še ne bi pomenila, da se bo A. A. že naslednji dan znašel v zaporu (tudi s temi razlogi sodišča prve stopnje se pritožba vsebinsko ne sooči), so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi en telefonski klic v zapor preprečil sam škodni dogodek. Zakaj bi moralo sodišče v X ob vročanju drugostopenjske sodbe postopati »bistveno drugače,« kot pa je postopalo ob vročanju prvostopenjske, pritožba ne pojasni in tudi sodišče druge stopnje razlogov za to ne najde.

25V zvezi z domnevnimi kršitvami pri vročanju pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje v tej pravdi ne bi smelo zanašati na poročilo Okrožnega sodišča X, ki je pristransko, vendar pri tem spregleda, da službeni nadzor vedno izvaja hierarhično višje sodišče in tudi v tem primeru se je sodišče prve stopnje v zvezi z domnevnimi napakami pri vročanju oprlo na ugotovitve Višjega sodišča v Ljubljani, ki je opravljalo službeni nadzor (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

26Pritožba mnogokrat ponovi, da bi moralo sodišče pri vročanju postopati »drugače,« pri čemer tega, kaj konkretno bi sodišče moralo storiti, določno ne pove. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi bi sodišče X odredilo vročitev drugostopenjske sodbe po vročevalcu (pri čemer poudarja, da pri prvi neuspešni vročitvi ni bilo še nobenega razloga za tako postopanje), tudi to ne bi bilo jamstvo, da bi bila sodba kaj prej vročena; ko se upošteva, da bi v nadaljevanju, poleg vročitve drugostopenjske sodbe, bilo treba izdati in vročiti tudi nalog za prestajanje zaporne kazni, ni nikakršnega jamstva, da ne bi bil A. A. že pred tem izpuščen na prostost.

Glede predčasnega odpusta

27Sodišče prve stopnje je obširno in po oceni pritožbenega sodišča pravilno pojasnilo, da je predčasni odpust nekaj drugega kot pogojni odpust (27. do 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) in da se pri predčasnem odpustu upošteva le obnašanje obsojenca na konkretnem prestajanju zaporne kazni, ne pa tudi drugih okoliščin (na primer predkaznovanosti), ki so relevantne pri presoji pogojev za pogojni odpust. S temi razlogi se pritožba sploh ne sooči, temveč le večkrat ponavlja, da bi uprava zapora ob odločanju o predčasnem odpustu morala upoštevati A. A. osebnost, predkaznovanost, problematičnost itd. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pri predčasnem odpustu teh okoliščin ni mogoče upoštevati. Ugotovitev sodišča prve stopnje (27. točka obrazložitve), da se je A. A. na prestajanju konkretne zaporne kazni na ... dobro obnašal in je torej izpolnjeval pogoje za predčasni odpust, pritožba konkretizirano ne izpodbija; v zvezi s tem le posplošeno navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po opravi poizvedb o A. A. vedenju v zaporu. Pri tem se ne sooči z razlogi izpodbijane sodbe (5. točka obrazložitve), da se je sodišče prve stopnje o tem prepričalo s pomočjo drugih dokazov (posnetka na USB ključku), niti ne zatrjuje, da bi sama neuspešno poskušala pridobiti te dokaze (primerjaj tretji odstavek 226. člena ZPP).

28Neutemeljeno je tudi sklicevanje na starejšo prakso, ki jo omenja sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve; pritožba pri tem spregleda dejstvo, da se v zvezi s prakso obveščanja o predvidenem izpustu na prostost predlaga sprememba ZIKS-1, iz česar izhaja, da ta starejša praksa ni bila v skladu z veljavnim ZIKS-1, zato je uprava zapora tudi ni smela uporabiti, četudi bi njena uporaba res lahko privedla k učinkovitejšemu preprečevanju kaznivih dejanj. Zakonodajne protipravnosti (v smislu preširokega kroga pravic obdolžencev in obsojencev, preblagohotne obravnave storilcev kaznivih dejanj ali premalo represivnih ukrepov državnih organov) pritožba ne zatrjuje.

29Pravno zmotno je tudi stališče pritožbe, da nova kazen ni ovira za predčasni odpust, saj nova zaporna kazen izkazuje, da predhodna kazen ni dosegla svojega učinka. Kot je bilo že pojasnjeno, je predčasni odpust nagrada oziroma dobrota za primerno obnašanje med prestajanjem konkretne zaporne kazni, temu primerno je tudi omejen domet predčasnega odpusta: upravnik ga lahko dovoli največ mesec dni pred iztekom kazni. Že prej je bilo povedano, da predčasnega odpusta ne smemo enačiti s pogojnim odpustom, kjer se (za razliko od predčasnega) presoja tudi, ali je prestajanje kazni imelo učinek na specialno oziroma generalno prevencijo. Pritožbene trditve v tej zvezi se tudi logično ne izidejo: »nova« kazen, naložena storilcu, ki je že na prestajanju kazni (in se poteguje za predčasni odpust), je praviloma obsodba za dejanje, ki ga je (ponovno) obsojeni storilec storil pred začetkom prestajanja te kazni, pri kateri se presoja možnost pogojnega odpusta; zato ni mogoče a priori izključiti, da kazen, ki je zločinec trenutno presaja, ni (morda, vendarle) imela specialno preventivnega učinka.

Glede vzročne zveze in ostalih pritožbenih navedb

30Pritožba posplošeno razlaga, da je bilo celotno postopanje toženke neustrezno, da bi toženka morala storiti »vse potrebno,« da do škodnega dogodka ne bi prišlo in da sodišče ni ravnalo z zadostno skrbnostjo ter je bilo preveč pasivno. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da so takšni očitki preveč posplošeni in zato tudi nepreverljivi. Tožnica bi morala konkretizirati točno določeno dolžnostno ravnanje, ki naj bi ga toženka opustila, kar je sicer storila glede vročanja in glede predčasnega odpusta (razlogi o tem v nadaljevanju), v preostalem pa je ostala na ravni posplošenih očitkov.

31V zvezi z navedbami, da naj bi bil A. A. nevarna oseba, ki bi jo bilo treba bolj skrbno, če ne celo stalno nadzirati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slovenska zakonodaja pojmov »nevarna oseba« ali »nevarni storilec« ne pozna. Odnos storilca do kaznivega dejanja, odsotnost kesanja, povratništvo, predkaznovanost in druge podobne okoliščine se upoštevajo pri odmeri kazni in pri odločanju o tem, ali so podani pogoji za izrek pogojne obsodbe ali za pogojni odpust obsojenca, ni pa zakonske podlage, da bi se osebe z izpostavljenimi negativnimi osebnostnimi lastnostmi in/ali kriminalno predzgodovino preventivno nadziralo ali sledilo. Ni dvoma, da bi tako ravnanje lahko preprečilo marsikatero kaznivo dejanje, vendar zanj ni zakonske podlage; takšno postopanje organov pregona bi bilo bržkone tudi v nasprotju z določbami slovenske Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

32V prejšnjih odstavkih je bilo pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje X pri vročanju, niti uprava zapora na ... pri odločanju o predčasnem odpustu, nista ravnala protipravno. Že s tem je vzročna zveza pretrgana.

33Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo več odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in pravno teorijo, ki se ukvarjajo z vprašanjem dolžnosti države pri zaščiti posameznikov pred nasilnimi dejanji drugih posameznikov. Tudi v skladu s to prakso ESČP je utemeljen zaključek, da toženka ni protipravno opustila svojih obveznosti v zvezi z dolžnostjo varovanja življenja in zdravja posameznikov. Glede pozitivne obveznosti države se sodba sodišča prve stopnje utemeljeno sklicuje na članek Damjana Možine⁴ in sodbo ESČP v zadevi Osman proti Združenemu kraljestvu⁵, v kateri je ESČP med drugim zapisalo, da bi bila odgovornost države podana, če bi pristojni organi vedeli ali bi morali vedeti za obstoj resnične in neposredne nevarnosti za življenje članov družine Osman, katere vzrok je kriminalno ravnanje tretjih oseb, in pristojni organi ne bi izvedli ukrepov, s katerimi bi bilo – v okviru razumne presoje – mogoče odvrniti navedeno nevarnost. Ker v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti odločilnega trenutka, v katerem naj bi policija izvedela za nevarnost oziroma bi jo bila dolžna predvideti, je ESČP očitek kršitve zavrnilo.⁶ V zadevi Osman proti Združenemu kraljestvu je ESČP še zapisalo, da je treba tudi zagotoviti, da policija izvršuje svoje pristojnosti nadzora in preprečevanja kaznivih dejanj na način, ki spoštuje pravila poštenega postopka in druga procesna jamstva, ki legitimno omejujejo državne organe pri preiskovanju in pregonu kaznivih dejanj, vključujoč jamstva iz 5. in 8. člena EKČP.⁷ V navedeni zadevi je ESČP med drugim ugotovilo, da je ravnanje države zasledovalo legitimen cilj, domnevo nedolžnosti, in da so legitimno ocenili, da v kritičnem trenutku ni bil izpolnjen standard utemeljenega suma, ki bi upravičeval poseg države.⁸

34Podoben je primer Mastromatteo proti Italiji,⁹ ki ga sodba prve stopnje tudi citira: obsojenec na začasnem odpustu (dopustu) in še en obsojenec iz polodprtega oddelka sta oropala banko in pri tem nekontrolirano streljala ter ubila mimoidočega; ESČP je zahtevek zavrnilo, poudarilo je, da država ne more odgovarjati za naključno žrtev.¹⁰ Poudarilo je tudi, da je ena od osnovnih funkcij zaporne kazni varstvo družbe pred nevarnimi zločinci, a hkrati sta legitimna cilja tudi reintegracija in rehabilitacija obsojencev, kar vključuje tudi začasne izhode iz zapora.¹¹

35ESČP je zgoraj povzeta načela uporabilo tudi v novejši zadevi Kurt proti Avstriji:¹² storilcu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja družini, ne pa tudi pripor; ukrep ni bil učinkovit, saj je storilec umoril svojega sina. ESČP je ocenilo, da bi bil pripor, s katerim bi bilo mogoče odvrniti nevarnost, ki jo je predstavljal za pritožnikovega sina zunaj območja, na katerega se je nanašala predhodna prepoved približevanja, nesorazmeren ukrep. Nadalje je ugotovilo, da so oblasti glede na dostopne informacije predhodno odrejeni ukrep prepovedi približevanja utemeljeno štele za zadostnega in da v kritičnem času ni bilo pogojev za bolj invaziven ukrep (pripor).¹³

36Tudi v novejši teoriji¹⁴ je poudarjeno, da vsako tveganje za življenje ne more pomeniti nastanka obveznosti države, da prepreči uresničitev takšnega tveganja. Država ni omnipotentna in v luči omejenosti razpoložljivih sredstev ne more v vseh interakcijah in situacijah nadzorovati in nasloviti potencialnih tveganj za življenje prebivalstva pod njeno jurisdikcijo.¹⁵ Absolutnega varstva ni mogoče zagotoviti zaradi dejansko omejenih sredstev države. Upoštevati je treba tudi, da finančno in organizacijsko breme, povezano z zaščito konvencijskih pravic na enem področju lahko državi prepreči, da sočasno zaščiti konvencijske pravice v drugih kontekstih ali zasleduje druge pomembne cilje.¹⁶ Pri presoji pozitivne obveznosti države pa je treba poleg materialnih, finančnih in kadrovskih omejitev upoštevati tudi človekove pravice tretjih. Če tveganje za življenje izvira od zasebnopravnega subjekta, državni ukrepi za varstvo žrtve praviloma posegajo v človekove pravice kršitelja. Poseg države v človekove pravice tretjih pri uresničevanju pozitivnih obveznosti sicer ni prepovedan, vendar morajo biti izpolnjena ustrezna konvencijska jamstva. Poseg mora imeti predvidljivo in jasno zakonsko podlago (mora biti v skladu z zakonom), slediti mora legitimnemu cilju (varstvo pravic in svoboščin drugih ljudi) in mora biti v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem (nujen v demokratični družbi). Kriterij sorazmernosti obsega prepoved tako čezmernih kot nezadostnih ukrepov.¹⁷

37V zadevah, kjer je bila ugotovljena kršitev pozitivne obveznosti države, zaščiti življenje posameznika, je šlo za znanega storilca, ki je že poprej ogrožal žrtev.¹⁸ V obravnavanem primeru je situacija drugačna, saj je A. A. žrtev (tožnico) izbral naključno.

38Pritožba navaja, da je treba razločevati med obsojenci, ki že imajo kazensko preteklost, in tistimi, ki je nimajo, vendar je to stališče v kontekstu preventivnih ukrepov, za katere se zavzema pritožnica, zmotno. Ko obsojenec prestane kazen, ni zakonske podlage za kakršenkoli policijski ali podoben »nadzor.« Tudi praksa ESČP ne daje podlage za tako ravnanje; iz odločbe Mastromatteo proti Italiji jasno izhaja, da je šlo za storilca, ki je imel kazensko preteklost, vendar je bil ukrep države, da ga za vikend izpusti iz zapora (drugi storilec pa je bil na polodprtem oddelku), dopusten, saj je zasledoval legitimen cilj – rehabilitacijo obsojencev.

39Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pozitivna obveznost države, da zagotovi učinkovit kazenski pregon in zaščiti svoje državljane pred nasilnimi ravnanji njihovih sodržavljanov oziroma zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja ne morejo iti tako daleč, da bi bilo državi mogoče naložiti obveznost, da prepreči vsako kaznivo oziroma nasilno dejanje, še posebej v primerih, ko si storilec izbere naključno žrtev in tudi sicer ni indica, da se neposredno pripravlja izvršitev kaznivega dejanja. Navedeno stališče je skladno z zgoraj povzeto prakso ESČP.

40Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pri čemer bi bilo zahtevek treba zavrniti že iz razloga zastaranja. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

41Ker tožnica s pritožbama ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
³ Uradni list RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZIKS-1.
⁴ D. Možina, Odškodninska odgovornost države za kazniva dejanja nevarnih posameznikov, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana 2014, št. 1, str. 24-34, dostopno na: < https://www.pf.uni-lj.si/media/odskodninska.odgovornost.drzave.za.kazniva.dejanja.nevarnih.posameznikov.pdf >.
⁵ Zadeva 87/1997/871/1083 z dne 28. 10. 1998.
⁶ Citirano po: https://e-kurs.si/komentar/odlocitve-escp-31/, tč 48.
⁷ Osman proti Združenemu kraljestvu, § 116.
⁸ Osman proti Združenemu kraljestvu, § 121.
⁹ Zadeva 37703/97 z dne 24. 10. 2002.
¹⁰ ESČP je zapisalo še, da bi bila kršitev podana, če bi bilo izkazano, da državni organi niso storili vsega, kar bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bi preprečili resnično in neposredno nevarnost za življenje, za katero (nevarnost) bi mogli in morali vedeti. […] Iz poročil zaporniških organov je izhajalo pozitivno mnenje glede vedenja obeh storilcev in ni bilo nobenih dokazov, po katerih bi oblasti lahko sklepale, da odpust (poznejših) storilcev lahko predstavlja resnično in neposredno nevarnost za življenje ljudi.
¹¹ Povzeto po: D. Možina, nav. delo. Slednji zaključek potrjuje tudi naziranje sodišča prve stopnje, da predčasni odpust v tem primeru ni protipraven, saj zasleduje dopusten cilj.
¹² Zadeva 62903/15 z dne 4. 7. 2019, potrjena tudi na Velikem senatu dne 15. 6. 2021.
¹³ Kurt proti Avstriji, § 68 in 76.
¹⁴ M. Stanković, Pozitivna obveznost države zaščititi življenje posameznika, magistrsko diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2020.
¹⁵ Stanković, nav. delo, str. 36.
¹⁶ Stanković, nav. delo, str. 39.
¹⁷ Stanković, nav. delo, str. 40.
¹⁸ Npr. zadevi ESČP E. in ostali proti Združenemu kraljestvu, zadeva 33218/96 z dne 26. 11. 2002, in B. proti Moldaviji, zadeva 61382/09 z dne 16. 7. 2013.