VSC Sklep III Kp 47806/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi 15. člena in ob smiselni uporabi petega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obsojenčeve zagovornice z dne 30. 8. 2023 za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, podredno s hišnim zaporom, zavrglo.

2Zoper sklep se je pritožila zgovornica, kot je uvodno navedla, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora v celoti ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Procesno stanje stvari razkriva, da je bila obsojencu s sodbo Okrajnega sodišča v Celju II Kr 47806/2021-110 z dne 14. 2. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 47806/2021-150 z dne 18. 10. 2022 izrečena kazen osmih mesecev zapora. Sodba je postala pravnomočna dne 28. 10. 2022, dne 5. 12. 2022 pa je obsojenčev tedanji zagovornik vložil predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, podredno s hišnim zaporom, v katerem je v bistvenem navajal: da obsojeni spoštuje prepoved približevanja oškodovanki A. A.; da ima redne stike z otrokom B. B. pod nadzorstvom Centra za socialno delo; da ima novo družino, ki se preživlja z dohodkom, ki ga obsojenec dobi kot socialno pomoč; da mora skrbeti za bolno mamo C. C. in za v prometni nesreči poškodovano hči D. D. Predlog za nadomestitev kazni zapora je bil zavrnjen s sklepom Okrajnega sodišča v Celju II Kr 47806/2021-192 z dne 7. 2. 2023 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju III Kp 47806/2021-219 z dne 9. 8. 2023. Zgoraj povzete okoliščine so bile v sklepu, pravnomočnem dne 16. 8. 2023, vsebinsko presojene, pri čemer je pritožbeno sodišče (točka 8 obrazložitve sklepa z dne 9. 8. 2023) presodilo tudi pritožbeno sklicevanje na spremenjeno okoliščino, da bodo stiki med obsojencem in mladoletno B. B. potekali nenadzorovano. Sklep Višjega sodišča je bil obsojencu in njegovi zagovornici vročen dne 28. 8. 2023 (povratnici pri list. št. 392), že dva dni zatem, torej 30. 8. 2023, pa je zagovornica vložila obravnavani predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, podredno s hišnim zaporom. V predlogu je izključno reproducirala že meritorno presojene okoliščine: da obsojenec ne krši prepovedi približevanja oškodovanki; da z mladoletno B. B. potekajo nenadzorovani stiki; da ima urejeno družinsko življenje, pri čemer preživlja ženo in mladoletno hči D. D.; da mora skrbeti za hči D. D., ki se je poškodovala v prometni nesreči.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je obsojenčeva zagovornica vsega dva dni po prejemu pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora vložila nov predlog, ki pa je v temeljni vsebini identičen predhodnemu predlogu, katerega navedbe so bile meritorno preizkušene in zavrnjene tako v prvostopenjskem kot instančnem postopku. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je očitno, da je tak predlog podan z izključnim namenom zavlačevanja postopka za izvršitev kazni zapora, ki se do pravnomočne odločitve o predlogu za nadomestno izvršitev kazni prekine. Prvo sodišče je v procesnem ravnanju zagovornice utemeljeno prepoznalo evidentno zlorabo procesnih pravic oziroma zlorabo pravice do sodnega varstva, kar je vsako sodišče dolžno onemogočiti že na podlagi 15. člena in ob smiselni uporabi petega odstavka 42. člena ZKP. Toleriranje procesno nedopustnega ravnanja bi v ekstremni situaciji lahko pomenilo, da izrečene kazni zapora nikoli ne bi bilo moč izvršiti, saj bi obsojenec vedno znova vlagal identične in neutemeljene predloge za nadomestno izvršitev. Posledično nikakor ni mogoče pritrditi nasprotnim izvajanjem pritožnice, da „ni res“, da je obravnavani predlog z dne 30. 8. 2023 po vsebini in razlogih identičen prejšnjemu, ter da „ni res“, da obsojenec zlorablja procesne pravice z namenom zavlačevanja izvršitve kazni. Okoliščina, da je bila v predmetni zadevi vložena zahteva za varstvo zakonitosti, od katere obsojenec po navedbah pritožbe „pričakuje uspeh“, nima prav nobenega pomena ali vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker je bila predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora z dne 30. 8. 2023 de facto odrečena procesna veljavnost, je logično in razumljivo, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o (ponavljajočih se) okoliščinah, ki so že bile preizkušene v predhodnem pravnomočnem sklepu, saj je prav v onemogočenju perpetuiranja zlorabe procesnih pravic srž odločanja sodišč na podlagi 15. člena ZKP. Bistvena kršitev pravil postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo nakaže pritožba, posledično ne more biti podana.

6Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi novo okoliščino za odločanje o nadomestitvi izvršitve kazni zapora predstavljala „časovna odmaknjenost“. Višje sodišče je o pritožbah obsojenca in zagovornice zoper sklep z dne 7. 2. 2023 odločalo na seji senata dne 9. 8. 2023, prvotni predlog za nadomestno izvršitev pa je bil pravnomočno zavrnjen dne 16. 8. 2023, kar pomeni, da vsega nekaj dni do vložitve ponovnega predloga dne 30. 8. 2023 v luči predmetnega odločanja ne spreminja ničesar. Ostale pritožbene navedbe pa predstavljajo zgolj ponavljanje že preizkušenih okoliščin: da obsojenec do oškodovanke ne beleži več nobenih kršitev in da stiki z mladoletno B. B. potekajo nenadzorovano; da mora skrbeti za v prometni nesreči poškodovano hči D. D. in za starša, ki sta kronična bolnika. Sklepno pritožba vnovič minimalizira in relativizira obsojenčeve številne kršitve navodil prepovedi približevanja in navezovanja neposrednih in posrednih stikov z oškodovanko A. A., kar je bil navsezadnje esencialni razlog za preklic prvotno izrečene mu pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ter odgovornost za kršitve navodil znova pripisuje oškodovanki. S tem ne le, da ne ponuja nobenih novih okoliščin v smislu odločanja o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora, ampak celo vztraja pri poudarjanju odsotnosti vsakršne obsojenčeve samokritičnosti glede lastnih ravnanj. Očitno je torej, da o kakršni koli „zadoščenosti zakonskim kriterijem“ za nadomestno izvršitev kazni ne more biti govora, sklicevanje pritožbe na ponujene „nove dokaze“ pa je prav tako scela neutemeljeno. Tudi po presoji pritožbenih navedb se tako pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v dani procesni situaciji na mestu.

7Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Obsojenec ni zaposlen, nima prihodkov ali premoženja in je prejemnik denarne socialne pomoči. Zato ga je pritožbeno sodišče, navkljub pritožbenemu neuspehu zagovornice, oprostilo plačila sodne takse kot stroška tega pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).