UPRS Sklep IV U 11/2022-23

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je tožniku prepovedal storitev kiropraktike do sprejetja sklepa vlade o prenehanju nevarnosti širjenja epidemije COVID – 19 oziroma do sprostitve odrejenega ukrepa vlade o prepovedi neposredne ponudbe oziroma prodaje blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji. S tem je potrjen ustni ukrep dan na zapisnik 17. 2. 2021. Rok za izpolnitev obveznost je bil določen z izrekom ustne odločbe, dane na zapisnik 17. 2. 2021. Odločeno je še bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov in da je odločba izvršljiva z dnem izreka ter da niso nastali posebni stroški.

2Pritožba tožnika je bila v s strani tožene stranke zavrnjena, saj dejavnost kiropraktike ne spada med izjeme, ki jih določa odlok. Opravljanje navedene dejavnosti pa je bila neposredno zaznana s strani inšpektorice ter izhaja iz tožnikovih spletnih strani.

3Tožnik v tožbi izpostavlja, da odločba ni ustrezno obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti, da je izrek nejasen. Poudarja, da storitve kiropraktike ne opravlja. Nadalje izpostavlja, da je inšpektorica po prejeti prijavi opravila nadzor v poslovni enoti tožnika zaradi preverjanja spoštovanja določil Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) v povezavi z Odlokom o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji¹ (v nadaljevanju odlok), s katerim je v 1. členu določeno, da se z namenom, da se omeji gibanje prebivalstva in zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19, s tem odlokom začasno prepoveduje ponujanje in prodajanje blaga in storitev neposredno potrošnikom na območju Republike Slovenije.

4Tožnik pri tem izpostavlja, da je pristojna inšpektorica prezrla dejstvo, da je registriran za vrsto dejavnosti, kot izhaja iz AJPESa, pri čemer ne gre za storitev izvajanja kiropraktike, kot je to zmotno utemeljeno v izpodbijani odločbi. Tožnik na podlagi registrirane dejavnosti skladno z 9. točko 2. člena odloka opravlja individualne nezdravstvene svetovalne in terapevtske storitve, za katere ne velja prepoved ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom. Poudarja, da storitev kiropraktike zanesljivo ne izvaja, saj je šele v postopku pridobitve licence in druge ustrezne dokumentacije skladno z določili Zakona o zdravilstvu. Pripominja še, da je tožena stranka pri izreku ukrepa kršila 7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, saj bi morala izreči ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen, česar pa tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala. Predlaga odpravo odločbe in ustavitev postopka, podredno pa odpravo odločbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

5Tožena stranka najprej meni, da je odločba dovolj obrazložena, da je mogoč njen preizkus. Glede navedb, da tožnik ne izvaja kiropraktike, pa izpostavlja, da dejstvo razpolaganja z licenco za opravljanje kiropraktike v predmetnem postopku ni relevantno. Bistveno v tem postopku je zgolj to, ali je tožnik v spornem obdobju izvajal zdravilsko dejavnost kiropraktike. Že iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje izhaja, da je prvostopenjski organ ob nadzoru ugotovil, da je dejavnost tožnika obratovala, saj so se v prostorih na naslovu ..., vršile obravnave strank, ki so se v času nadzora tudi naročale za nadaljnjo obravnavo. Ob nadzoru je bil prisoten tožnik, ki je izjavil, da ima aparat, vibracijsko ploščo, s katero dela na drži in vzpodbujanju sproščanja mišic. Po izjavi tožnika ima tudi različne pripomočke za raztegovanje hrbtenice in pripomoček za sproščanje sklepov in mišic ter masaže. Inšpektorica je po pregledu spletne strani tožnika ugotovila, da ta ponuja in predstavlja svoje storitve potrošnikom kot dejavnost lajšanja različnih zdravstvenih težav z naravnim pristopom kiropraktične obravnave. Izjave tožnika ob samem nadzoru so bile sicer drugačne od navedb na tožnikovi spletni strani, vendar je organ prve stopnje sledil navedbam in trditvam, ki jih tožnik navaja na svoji spletni strani.

6Tožnik je v spornem času poleg dejavnosti kiropraktike lahko izvajal tudi morebitne druge storitve, ki spadajo med v odloku naštete izjeme, vendar pa tožena stranka ne verjame, da je tožnik v spornem obdobju izvajal zgolj storitve, ki so bile z odlokom določene kot izjeme, oziroma da v spornem obdobju kiropraktike sploh ni izvajal, saj je glavna dejavnost tožnika ravno kiropraktika, kar izhaja predvsem iz tožnikove spletne strani.

7V pripravljalni vlogi tožnik še navaja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje. Izpostavlja ustavno spornost odloka ter opozarja na ugotovitve Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-155/20 z dne 7. 10. 2021.

K I. točki izreka

8Tožba ni dovoljena.

9V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitostih drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Sodišče lahko tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. ZUS-1 vsebinsko obravnavanje tožbe pogojuje med drugim z ugotovitvijo, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma je po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena), nadalje, da je akt, ki se izpodbija s tožbo, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena), kot tudi, da izpodbijani akt posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena). Pri slednjem gre za pravni (pravovarstveni) interes, ki ga mora izkazovati tožnik za zahtevano sodno varstvo. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega (in ne zgolj dejanskega) položaja. Na obstoj procesnih predpostavk pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

10Tožnik v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, s katero mu je bilo z namenom izvajanja ukrepov za preprečevanje oziroma zamejitve prenosa okužbe z novim koronavirusom SARS-CoV-2 (COVID-19) med prebivalstvom odrejena prepoved storitve kiropraktike. Tožnik je tožbo v zadevi vložil 3. 2. 2022. Navedeno med strankama ni sporno. Nadalje ni sporno, da je bil tožniku ukrep izrečen od 17. 2. 2021 pa do prejetja sklepa vlade o prenehanju nevarnosti širjenja epidemije COVID – 19 oziroma do sprostitve odrejenega ukrepa vlade o prepovedi neposredne ponudbe oziroma prodaje blaga in storitev potrošnikom. V zadevi obravnavan odlok je začel veljati 13. februarja 2021, uporabljati pa se je začel 15. februarja 2021 ter je veljal do 26. februarja 2021. Po vsebini in naslovu enaki odloki, ki so med drugim urejali tudi prepoved opravljanja storitev, pa so veljali vse do 13. 6. 2021.² To pa pomeni, da je tožnik vložil izpodbojno tožbo v tem upravnem sporu po tem, ko je izpodbijana odločba že prenehala učinkovati.

11Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Uveljavljanje enega ali več tožbenih zahtevkov iz tega člena je sicer v dispoziciji strank, vendar je uspešno kumuliranje tožbenih zahtevkov mogoče le ob določenih pogojih in v okviru ene oziroma iste vrste tožbe. Tako tožnik ne more hkrati uspešno vložiti tožbo, ki se glasi na odpravo ali spremembo izpodbijanega akta, in tožbe na izdajo ugotovitvene sodbe.³ Tožnik pa lahko do odločitve sodišča spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloča. Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno tožnika pozvati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno tožbeno zahtevo, saj takšna tožba ne pomeni formalno nepopolne tožbe. Tožnika tako ni treba posebej pozivati, naj izkaže tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, ugotovitveni zahtevek pa tudi ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta.⁴

12Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, torej je vložil izpodbojno tožbo. Tožbeni predlog tožnika je jasen. Sodišče pa glede na izrecno zakonsko določbo upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člen ZUS-1). Sodišče tudi glede na sodno prakso nima pristojnosti, da bi tožbeni zahtevek razlagalo samo in morebiti odločilo, da je bila vložena ugotovitvena tožba. Pravilno (vsebinsko) oblikovanje tožbenega zahtevka je namreč v dispoziciji tožnika, ki lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) tožbeni zahtevek za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, pod pogojem seveda, da to ne posega v pravni položaj drugih strank, da se spremenjena ali dopolnjena tožbena zahteva opira na izkazani pravni interes, usmerjen v izboljšanje tožnikovega pravnega položaja, če bi s tožbo uspel.⁵ Navedeno je tako izraz zahtev spoštovanja poštenega postopka iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), kot tudi pravice do sodnega varstva v upravnem sporu iz 23. člena v povezavi s 157. členom Ustave.

13V konkretnem primeru pa iz podatkov tožbe in tožbenih prilog izhaja, da so pravni učinki izpodbijane odločbe prenehali že pred vložitvijo predmetne tožbe. Tožnik pa si glede na nesporno dejansko stanje s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, vsled česar nima niti pravnega interesa za vodenje tega postopka. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta je namreč prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu.⁶ Navedeno tudi pomeni, da tožnik že ob vložitvi tožbe ni imel pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe.

14Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, predmetno tožbo zavrglo.

15Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.

K II. točki izreka:

16Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Uradni list RS, št. 20/21 in 25/21.
² Tako so po prenehanju veljavnosti obravnavanega odloka v nadaljevanju veljali novi odloki z istim imenom Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, ki so v spornem delu urejali obravnavano materijo enako. Objavljeni so bili v Uradnem listu RS, št. 27/21, 30/21, 35/21, 40/21, 43/21, 47/21, 55/21, 60/21, 66/21, 71/21, 73/21, 79/21, 85/21 ter 89/21.
³ Androjina, Kerševan: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 751.
⁴ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.
⁵ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.
⁶ Tako npr. Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010.