VSRS Sodba I Up 257/2023

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-3733/2023/4 (1222-05) z dne 7. 8. 2023, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2Po presoji sodišča prve stopnje je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ni navajal okoliščin, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Grožnje in zahteve nekdanjega delodajalca, naj tožnik povrne škodo, ki jo je povzročil s požigom službenih tovornjakov, same po sebi ne predstavljajo preganjanja zaradi katere od okoliščin, naštete v 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), tožnik pa tudi ni izkazal, da mu kosovski državni organi nočejo ali niso sposobni nuditi zaščite pred nasiljem, ki mu domnevno grozi. Poleg tega tožnik prihaja iz Kosova kot varne izvorne države, pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo z dne 7. 8. 2023 odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se namreč z ugotovitvijo, da je Kosovo zanj varna država, saj mu ne zagotavlja varstva pravic iz 3. člena EKČP. Enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je potrebno šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja, ki ga na Kosovu ne bo deležen. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Opozarja še na načelo nevračanja, ki je absolutno prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Izpostavlja, da bi bil v primeru vrnitve zaradi vsega navedenega soočen, da utrpi resno škodo.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik konkretizirano ne oporeka pravnim stališčem, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Zato ne more izpodbiti presoje, s katero se Vrhovno sodišče strinja, da grožnje in zahteve nekdanjega delodajalca po povračilu povzročene škode niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj preganjanja, ki bi lahko bil podlaga za priznanje statusa begunca, pritožnik ni utemeljeval z razlogi, določenimi v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (preganjanje zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju).

8Pavšalno je tudi nasprotovanje uporabi koncepta varne izvorne države in razlagi sodišča prve stopnje, da za priznanje zahtevanega statusa ne zadostuje nižja raven ekonomskih in socialnih pravic v izvorni državi ter tamkajšnja slabša dostopnost do zdravstvenih storitev ali izobrazbe kot v državi, v kateri prosi za zaščito. Do teh tožbenih ugovorov se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, ko je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča navedlo, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadošča golo dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi za (pri)tožnika slabši (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče namreč utemeljeno opozarja, da mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode¹ in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik pa ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da njegovi razlogi, s katerimi je utemeljeval prošnjo, očitno ne sodijo na področje mednarodne zaščite. Končno v pritožbi niso navedeni niti razlogi, s katerimi bi pritožnik izpodbijal stališče sodišča prve stopnje iz 33. točke obrazložitve, ki je, da neizpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite še ne pomeni, da v nadaljnjih postopkih v zvezi z odstranitvijo tujca iz države ni treba upoštevati načela nevračanja.

9Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.