VSL Sodba II Cp 593/2023

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka sodbe znesek 35.000 EUR nadomesti z zneskom 25.000 EUR, v III. točki izreka pa tako, da se ta glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati znesek pravdnih stroškov v višini 759,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.“

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati odškodnino v znesku 35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), kar je zahteval tožnik več in drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). O stroških postopka je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške v višini 751 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno, razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo imenovanje izvedenca družinske medicine nepotrebno. Izvedenec ni odgovarjal na vprašanja sodišča in se je opredelil do vprašanj psihiatrije in delovnih zmožnosti, za kar nima ustreznih strokovnih znanj. Sodišče mnenja ne bi smelo upoštevati. Mnenje ni objektivno in nepristransko. Pri razmejitvi vzrokov izvedenec ni upošteval, da je imel tožnik že od leta 2002 zdravstvene težave ter težave v osebnem in družinskem življenju. Za presojo somatskih in psihosomatskih težav izvedenec družinske medicine nima ustreznih znanj in se nanj v tem delu sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti. Enako ne bi smelo upoštevati mnenja glede tožnikove delovne zmožnosti. O tem vprašanju sodišče prve stopnje izvedencu ni naložilo dela, mnenje in izvid je izvedenec podal zgolj na podlagi pogovorov s tožnikom in dveh zapisov psihiatrov ter celo sam priznal, da bi moral tožnik na medicino dela. Izvedenec je pavšalno zaključil, da tožnik ni enostavno zaposljiv in da največjo škodo predstavlja prav tožnikova nezmožnost dela. Kljub nestrokovnosti mnenja, sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo ali pozvalo k dopolnitvi.

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi priče A. A. o tožnikovi zaposlitvi. Ni znano, kje je priča zaposlena, če ima pooblastila za sklepanje pogodbe o zaposlitvi, iz priloženih psiholoških izvidov pa izhaja, da tožnik ni nikoli prej opravljal elektrotehničnih del.

Sodišče prve stopnje in izvedenka psihiatrične stroke sta nekritično sledila tožnikovi izpovedbi. Izvedenka je ugotovila, da je tožnik zaradi pripora trpel duševne bolečine velike intenzitete, vendar se ni opredelila, ali so bile ves čas pripora enake. Upoštevati bi bilo potrebno izpovedbo priče B. B., iz katere izhaja, da so bile duševne bolečine velike intenzitete prisotne na začetku, kasneje pa je njihova intenziteta upadla, saj se je tožnik vključil v aktivnosti in je situacijo lažje prenesel, ker je imel izkušnje iz zapora. Tudi iz izpovedbe priče C. C. izhaja, da psihične težave tožnika v času pripora niso bile tako visoke.

Sodišče prve stopnje in izvedenka psihiatrične stroke nista upoštevala, da se je tožniku zdravstveno stanje izboljšalo, da terapij ni potreboval, da več kot dve leti ni obiskal psihiatra, ki ga je ponovno obiskal šele v letu 2019, po vložitvi tožbe. Vzročna zveza med duševnimi bolečinami in priporom je bila prekinjena. Konkretna pravda tožnika lahko obremenjuje, vendar za takšne duševne bolečine toženka odškodninsko ne odgovarja.

Tožnik je v izjavah očitno pretiraval, vse z namenom prejema čim višje odškodnine. Vse težave je pripisal spornemu priporu, ne pa tudi njegovemu predhodnemu kazenskemu postopku in izgubi premoženja. Očitano kaznivo dejanje ni bilo poskus umora, ampak napeljevanje k umoru. Tožnik ni predložil dokazil, kakšno kazen je predlagalo tožilstvo. Pretirano je opisal trenutek odvzema prostosti. Idealizira odnose z otroki. Iz izpovedbe izhaja, da vse postopke na sodišču obravnava enako, da ne zmore delati, da ima uničeno kariero, pri čemer ni postavil trditev, kakšno kariero naj bi imel pred letom 2010. Idealizira prihodnost in pretirava s pričakovanji. Tožnik je zdravnikom navajal, da so se vse službe v državi izkazale za škodljive in mu je sistem uničil življenje. Po vložitvi tožbe je tožnik načrtno poudarjal, da je za vse njegove težave kriv pripor in ta pravda, čeprav je imel tožnik že veliko težav prej, česar sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo.

Mnenje izvedenke ne utemeljuje dosojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz mnenja izhaja, da aktualne psihične posledice niso neposredna posledica pripora, da so dolgotrajnejše posledice že okrnjene zaradi samega zapora, da gre za določene omejitve na račun aktualne prisotne duševne motnje, ki je bila pri tožniku prisotna že v preteklosti in jih ni mogoče v celoti pripisati posledicam duševnih stisk po prestajanju pripora. Posledice prilagoditvene motnje niso trajne. Možnost izreka zaporne kazni 30 let je pretirana. Sodišče prve stopnje neutemeljeno minimizira tožnikovo osebnostno strukturo in se sklicuje na izvedensko mnenje dr. D. D. Tožnik je lažno izpovedal, da v priporu ni hodil na sprehode, da se bi po prihodu iz zapora zaposlil. Tožnik ni izkazal trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni utemeljenega razloga, da se navedena škoda ne bi upoštevala v okviru enotne odškodnine.

Zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik sploh ni zatrjeval. V izpovedbi je pretiraval o podoživljanju dogodkov, doživljanju negativnih občutkov pred drugimi in v domačem okolju in stikov z družino ter nezmožnosti zaposlitve. Tožnik ni izkazal, da bi bil zaradi pripora pridobitno nesposoben. Težav s pojavljanjem na javnih krajih, v domačem okolju, pri zdravniku, tožnik ni zatrjeval, niti izkazal.

Tožnik tudi ni zatrjeval in izkazal, da bi bile duševne bolečine takšne intenzitete, da bi vplivale na celotno področje njegovega udejstvovanja in bodo tudi v bodoče vplivale na kvaliteto življenja. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti lahko utemeljuje prisojo odškodnine samo, kadar je zmanjšanje močnejše intenzitete in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine, ki jih tožnik ni izkazal. Izkazal je le psihične težave, ki pa so imele majhen vpliv.

Odmerjena odškodnina je previsoka. Tožniku je bila dosojena odškodnina v znesku 72 EUR na dan oziroma ob upoštevanju celotne odškodnine 101 EUR na dan, kar presega dosojene odškodnine v primerljivih zadevah, sploh ker odškodnina zajema le delno potrditev nepremoženjske škode. Posebnih olajševalnih okoliščin ni. Tožnik je povratnik, ki je pred tem prestajal večletno zaporno kazen. Tudi sodna praksa, ki jo navaja sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve, ni primerljiva. Prisojene odškodnine so znašale približno od 50 do 60 EUR na dan. Izpostavlja še sodno prakso (II Ips 377/2006, VSL II Cp 2596/2011), II Ips 296/2013, VSL II Cp 2101/2017. VSL II Cp 633/2017), ko je znašala odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini približno 20 do 40 EUR na dan, z izjemo prisojene odškodnine 61 EUR na dan v zadevi VSL II Cp 2188/2018, ko je sodišče pojasnilo, da je dosojena odškodnina med višjimi. Višina odškodnine zato odstopa od primerljive sodne prakse.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je od toženke zahteval povrnitev nepremoženjske škode nastale zaradi neutemeljenega pripora v času trajanja 346 dni. Temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen. Sporna pa je bila višina odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 25.000 EUR za nepremoženjsko škodo v okviru enotne odškodnine in zaradi posebej nastale škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 10.000 EUR, skupaj 35.000 EUR.

6Kdor je bil v priporu, pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ima pravico do povračila škode (prva točka prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku, ZKP). Višina odškodnine se določi po kriterijih iz prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

7Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v priporu neutemeljeno priprt zaradi obtožbe štirih kaznivih dejanj napeljevanja k umoru, za kar je predpisana kazen zapora do 30 let, da je bil pred tem že enkrat v priporu in zaporu zaradi prestajanja enotne kazni 4 let in 6 mesecev zapora, v času trajanja pripora in kasneje je trpel duševne bolečine zaradi prilagoditvene motnje, stresa, tesnobe, strahu in negotovosti, stigmatizacije, podoživljanja dogodkov, poslabšanja psihičnega stanja in nezmožnosti zaposlitve. Tožnik pa ni uspel dokazati svojih dejanskih trditev, da je bil zaradi pripora medijsko izpostavljen, da je izgubil ugled v družbi, stike z družino ter stanovanjsko hišo.

8Sodni izvedenec družinske medicine je bil postavljen s sklepom sodišča prve stopnje, da odgovori na vprašanja, kako je pripor vplival na tožnikovo zdravstveno stanje, kakšne so bile te posledice na psihičnem, čustvenem in telesnem področju. Izvedenec je torej izvedensko mnenje podal skladno z navodili sodišča prve stopnje in se kot zdravnik splošne in družinske medicine, v splošnem opredelil do tožnikovih zdravstvenih težav, deloma tudi psihičnih posledic. Za splošno zdravstveno stanje tožnika izvedenec družinske medicine vsekakor ima strokovna znanja. Je pa njegovo izvedensko mnenje o tožnikovem duševnem zdravju in posledicah na psihičnem področju, podrobneje dopolnila izvedenka psihiatrične stroke. Izvedensko mnenje izvedenca splošne in družinske medicine je bilo potrebno, saj se je opredelil do tožnikovih zdravstvenih težav na več različnih področjih in ne zgolj duševnem zdravju. Izvedenec je tudi strokovno utemeljil, zakaj določen del posledic pripisuje prav posledicam pripora. Pri presoji psihičnih težav pa se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki je prav tako ugotovila, da je določen vzrok tožnikovih težav pripisati neutemeljenemu priporu. Čeprav ni natančno razmejila deleža v odstotkih, iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pripor le deloma štelo kot vzrok tožnikovim zdravstvenim težavam.

9Izvedenec družinske medicine je podal mnenje o delovni nezmožnosti tožnika na podlagi zdravstvene dokumentacije osebnega zdravnika, ki je tožniku izdal potrdila, da ni zmožen za delo. Ocena delazmožnosti je ravno v domeni izvedenca družinske medicine. Izvedenec je imel potrebno strokovno znanje, da je lahko izdelal mnenje o tožnikovih zatrjevanih težavah pri zaposlovanju. Ugotovil je, da je sedanja nezaposljivost tožnika v največji meri posledica pripora ter navedeno strokovno obrazložil. Tožnik v tej pravdi ni vtoževal premoženjske škode zaradi izgube zaslužka ali odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trajne nezmožnosti za delo, zato ni bilo potrebe, da bi bil tožnik napoten na medicino dela. Tožnik je le trdil, da ima težave z zaposlovanjem. Za splošno presojo, ali je tožnik trpel duševne bolečine iz naslova težav z zaposlovanjem po prihodu iz pripora, je sporno izvedensko mnenje predstavljalo zadostno podlago. Dopolnitev ni bila potrebna. Z izpovedbo priče A. A. pa je sodišče prve stopnje potrdilo le, da je bil tožnik prej zaposljiv in zmožen opravljati delo. Iz zdravstvene dokumentacije nasprotno niti ni izhajalo. Bolj podrobno ugotavljanje, v katerem podjetju in za kakšno plačo bi tožnik opravljal delo, pa ni bilo potrebno, ker tožnik ni vtoževal premoženjske škode zaradi izgube zaslužka. Sicer pa je o vsem tem toženka imela možnost postaviti priči vprašanja.

10Navedba izvedenca, da je v konkretnem primeru šlo za drugo kategorijo očitanega kaznivega dejanja kot v primeru kaznivega dejanja, zaradi katerega je tožnik prestajal zaporno kazen, z možnostjo dolge zaporne kazni, ne kaže na njegovo pristranskost. Takšni podatki držijo, s tem pa je izvedenec le podkrepil ugotovitev, da so bile tožnikove navedbe o duševni stiski v času pripora realne.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi tožnika, ki naj bi po navedbah toženke večkrat pretiraval. Tožniku v več delih ni verjelo. Kot neverodostojne in nedokazane je ocenilo navedbe, da je bil tožnik v priporu pod tako močnim pritiskom, da ni odhajal niti več na sprehod in v fitnes, da je pripor vplival na odnose z družino, da je zaradi pripora izgubil hišo in doživel medijski linč. Izvedenka in sodišče prve stopnje pa sta na drugi strani utemeljeno sledila tožnikovim navedbam o duševnih bolečinah, ki jih je doživljal v času pripora in v obdobju po oprostilni sodbi. Slednje je sodišče prve stopnje tudi zadostno obrazložilo. Kot bistveno okoliščino je utemeljeno izpostavilo, da je bil tožnik obtožen štirih kaznivih dejanj napeljevanja k umoru, za kar je predpisana 30 letna zaporna kazen. Tožnik je v tožbi trdil, da je bila v zaključni besedi tožilke takšna dolžina kazni zanj tudi predlagana, čemur toženka ni oporekala. Tudi sicer se po prvem odstavku 37. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) za naklepno napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja, napeljevalca kaznuje, kakor da bi ga storil sam. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji konkretnih okoliščin utemeljeno upoštevalo, da je bil tožnik v priporu v strahu zaradi hudih obtožb in morebitnega prestajanja zaporne kazni 30 let. Toženka pa ne konkretizira, zakaj bi bila izpovedba tožnika o duševnih bolečinah v delu, kjer mu sodišče prve stopnje sledi, neverodostojna. Zgolj z navedbami, da tožnik dramatizira, pretirava, da vse postopke na sodišču obravnava enako, verodostojnosti ne uspe izpodbiti.

12Izvedenka psihiatrične stroke je navedla, da je tožnik v času pripora trpel duševne bolečine velike intenzitete, po izpustu pa zmerne intezitete. Pritožba izpostavlja izpovedbo prič B. B. in C. C., iz katerih naj bi izhajalo, da tožnik ni ves čas pripora enako intenzivno trpel. Toženka zaključkom sodne izvedenke, da je tožnik v priporu trpel duševne bolečine velike intezitete, ni nasprotovala. V pripombah na izvedensko mnenje je navedeni del celo povzela in ga sprejemala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ločilo začetno obdobje pripora, ko je izvedenka navedla, da je tožnik nad življenjem obupoval, bil soočen z zelo hudimi obtožbami in trpel duševne bolečine velike intezitete. Večkrat je izpostavilo tudi prilagoditveno motnjo in pripor kot stresor. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tako razvidna ločnica med začetnim obdobjem prestajanja pripora in kasnejšim obdobjem, ko se je tožnik bolj prilagodil na situacijo. Tožnik pa je že imel izkušnjo pripora in zapora (kar izpostavlja tudi toženka sama v pritožbi), zato tako bistvene razlike med začetnim in kasnejšim obdobjem v priporu, kot ga poskuša prikazati pritožba, ni bilo. To potrjuje tudi izvedensko mnenje.

13Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi tožnikove duševne bolečine ob ponovnem doživljanju dogodkov ob vložitvi tožbe. Izvedenka je ugotovila, da je pripor neugodno vplival na tožnikovo psihično zdravje. Omenjeni dogodki so bili pomemben dejavnik, ki so prispevali k poslabšanju psihičnega stanja tožnika in nastanek mešane ankisozne depresivne motnje, ki je pri tožniku prisotna ves čas obravnave. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da ta postopek pri tožniku lahko ponovna sproža določena občutja in spomine. Ne gre za novo nastalo zdravstveno težavo, ampak zgolj za nihanje tožnikovega duševnega zdravja, kar pa niti ni bistveno vplivalo na dosojeno odškodnino. Sodišče prve stopnje slednjega pri dokazni oceni odmere višine odškodnine, tudi ne izpostavlja.

14Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da vse tožnikove težave niso posledica neutemeljenega pripora. Jasno je večkrat izpostavilo, da je imel tožnik določene zdravstvene težave v duševnem zdravju že veliko prej, kot tudi neurejene družinske odnose in finančne težave. Upoštevalo je tudi tožnikovo osebnostno strukturo.

15Utemeljena pa je pritožbena graja, da mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke ne daje podlage za zaključek, da je tožnik upravičen do posebne oblike škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka pravilno opozarja na ustaljeno sodno prakso, da se zaradi neutemeljenega pripora tožniku prisodi enotna odškodnina, le izjemoma pa lahko nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko škode. Vendar morajo biti za odmero samostojne odškodnine izkazane utemeljene okoliščine (npr. resna okvara zdravja ali drugih trajnih posledic).¹ Sodna praksa na splošno priznava nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi v primerih, ko so življenjske aktivnosti zmanjšane le začasno, vendar mora biti zmanjšanje zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine.²

16V konkretnem primeru je izvedenka podala mnenje, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, da je po Mednarodni klasifikaciji funkcioniranja, Svetovne zdravstvene organizacije, na lestvici od 0 do 4, tožnikova okrnjenost stopnje 1, kar predstavlja majhno problematičnost ali lahko, blago prizadetost. Izvedenka je ocenila, da je torej stopnja zmanjšanosti majhna. Ob takšnih ugotovitvah bi bila prisoja odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti lahko utemeljena le v primeru, ko bi šlo za trajne posledice. Teh pa tožnik ni uspel dokazati, niti jih ni konkretizirano zatrjeval.

17Tožnik se je z mnenjem sodnih izvedencev strinjal in po prejemu drugega mnenja izvedenke psihiatrične stroke tudi izrecno navedel, da so duševne bolečine zaradi stresnega dogodka prisotne še danes in bodo še nekaj časa vztrajale. Ni trdil, da bodo trajne. V pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja je sicer nato navedel, da se njegovo zdravstveno stanje poslabšuje, vendar sodišče prve stopnje temu ni sledilo in je ugotovilo, da iz dokumentacije iz leta 2022 ne izhaja, da bi bilo poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja v vzročni zvezi z neupravičenim priporom.

18Sodišče prve stopnje je odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo, ker je tožnik nezaposljiv, v bolniškem staležu in njegovo duševno zdravje niha. Izvedenka je izrecno navedla, da se vztrajanje težav na določenih področjih kot posledica psihičnih težav kaže v smeri nastajanja dolgotrajnejših posledic, vendar na vprašanje, ali bo vpliv trajen ali ne, v tem trenutku ni moč odgovoriti. Trajen vpliv tožnikovih težav ni dokazan. Po prepričanju pritožbenega sodišča ugotovljene okoliščine tudi niso tako neobičajne, da bi povzročile resno okvaro zdravja in bi utemeljevale posebno odškodnino. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti tudi ni velike intenzitete. Sodišče prve stopnje je zato tožniku napačno priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 10.000 EUR. Vse navedene okoliščine in posledice pripora za tožnikovo zdravje je sodišče prve stopnje upoštevalo že v okviru enotne odškodnine.

19Neutemeljeno je končno zavzemanje toženke za znižanje enotne odškodnine. Tožniku je bila dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 25.000 EUR, kar na dan sojenja oziroma glavne obravnave predstavlja 17,6 povprečne neto plače, ali ob upoštevanju trajanja pripora, 72 EUR na dan. Sodna praksa, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje, je primerljiva. Noben primer ni povsem enak. Res je bil tožnik že obsojen za kaznivo dejanje in je prestajal zaporno kazen, tudi ni izkazal medijske izpostavljenosti in ločitve od družine ter izgube hiše. Bil pa je obtožen napeljevanja k več kaznivim dejanjem s skoraj najvišjo zaporno kaznijo, bil stigmatiziran in trpel duševne bolečine v času trajna pripora, kot tudi precej časa po koncu pripora, ko je imel težave tudi z zaposlovanjem. Prav tako je bilo s pomočjo izvedenke ugotavljeno, da bodo psihične posledice še nekaj časa trajale. Ob določenih podobnostih primerov, ki jih podrobno povzema tudi toženka v pritožbi, so bila ostalim oškodovancem ob upoštevanju višine povprečne neto plače (na dan sojenja ali zaključka glavne obravnave) prisojene primerljive (II Ips 174/2016, II Ips 196/2016) ali celo precej višje odškodnine (II Ips 531/2007, II Ips 455/2010). Za primere iz sodne prakse toženka v pritožbi ne konkretizira, kakšne so podobnosti s konkretnim primerom. Ob upoštevanju višine povprečne mesečne neto plače pa prisojene odškodnine niti bistveno ne odstopajo.

20Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri denarne odškodnine, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Ker pritožba toženke v preostalem delu ni utemeljena in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, ki jih preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem (preostalem) delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve. Tožnik je s tožbenim zahtevkom le delno uspel. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 70.000 EUR, po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča pa mu je prisojena denarna odškodnina v znesku 25.000 EUR, kar pomeni 33% uspeh v postopku. Uspeh toženke je na drugi strani 67%. Tožnikovi stroški po izračunih sodišča prve stopnje znašajo 7.029,40 EUR, kar ob 33% uspehu znaša 2.319,70 EUR. Toženkini stroški znašajo 4.596,00 EUR, kar ob 67% uspehu znaša 3.079,32 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki plačati 759,62 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

22Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Toženka je s pritožbo delno uspela. V pritožbi je izpodbijala odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in se zavzemala za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uspeh toženke pritožbeno sodišče ocenjuje v višini 50%. Tožnik je argumentirano odgovoril na pritožbo. Na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Prim. Sodba in sklep VSRS II Ips 333/2014 z dne 5. 2. 2015, sodba VSRS II Ips 157/2008 z dne 10. 12. 2009.
² Prim. Sodba VSRS II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012.