VSM Sodba I Cp 183/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 465.000,00 EUR in povrnitev stroškov (I. točka izreka) ter mu naložilo povrniti toženki pravdne stroške v znesku 10.429,12 EUR (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti zaključkov na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca lovske stroke, ki ni strokovnjak za področje ocenjevanja pravilne oskrbe kmetijskega nasada pavlovnij. Izvedenca tudi ni zaslišalo, kljub izrecnemu predlogu tožnika. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožnika in izpovedb prič. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8., 213, 243. in četrtim odstavkom 244. člena ZPP. Navedene kršitve je sodišče prve stopnje storilo, ker je sodbo utemeljilo na dejstvu, da tožnik za nasad pavlovnij ni poskrbel kot dober gospodar, ki pa temelji na podlagi postavitve napačnega izvedenca. Izvedenec za lov ni primeren, ker nima nobenega specifičnega znanja o skrbi za pavlovnije in višine škode na pavlovnijah ne zna oceniti. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj izvedenca ni zaslišalo in zakaj ni sledilo predlogu tožnika po postavitvi izvedenca kmetijske stroke. Opozarja, da postavljeni izvedenec ni bil nikoli vprašan, na kakšen način je potrebno skrbeti za pavlovnije (ali jih je potrebno zaščititi z ograjo pred napadom živali). Sodišče prve stopnje namreč nima takšnega strokovnega znanja, da bi podalo oceno skrbi dobrega gospodarja iz 53. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1). Navaja, da je v pripombah na izvedensko mnenje podrobneje pojasnil pomanjkljivosti izvedenskega mnenja. Izpostavlja najpomembnejše: 1. da izvedenec ni ocenil višine škode, 2. da izvedenec navaja, da ima ograja negativen vpliv na vso divjad, kasneje pa navede, da na poljskega zajca nima vpliva, 3. da izvedenec ni ocenil vpliva hude zime in prehrambene vire divjadi, in 4. da ni ocenil kakšna je pravilna skrb za pavlovnije.

Nadalje pritožba graja tudi, da se sodišča prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da škode v prvih letih na nasadu ni bilo, iz tega pa po mnenju pritožbe izhajajo jasni in logični zaključki, da ni vzročne zveze med postavitvijo ograje in škodo na pavlovnijah. Opozarja tudi, da je toženka predložila dopis, iz katerega izhaja, da je do škode najverjetneje prišlo zaradi zmanjšane prehranske ponudbe za divjad v zimskem času, kot posledica postavitve ograje na meji z Republiko Hrvaško.

Pritožba napada tudi stroškovno odločitev, ker je sodišče prve stopnje pooblaščencu toženke priznalo kilometrino Ljubljana – Ptuj – Ljubljana, kljub temu, da mora stranka sama kriti stroške odvetnika, ki ima sedež izven kraja sodišča. Iz istega razloga tudi ni utemeljeno priznanje stroškov pooblaščenca toženke za odsotnost iz pisarne.

Sodišču druge stopnje predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanje sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6Materialnopravna podlaga v obravnavanem primeru je naslednja: ZDLov-1 nalaga fizičnim in pravnim osebam, ki jim divjad lahko povzroči škodo, da morajo na primeren način kot dober gospodar narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode (prvi odstavek 53. člena ZDLov-1). V primeru, da škode ni mogoče preprečiti na ta način, lahko od upravljavca lovišča zahtevajo izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode (drugi odstavek 53. člena ZDLov-1). Če nastanka škode ni mogoče preprečiti na opisan način, lahko oškodovanec oziroma oškodovanka od upravljavca lovišča zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Minister predpiše vrste ukrepov in način zagotovitve sredstev za izvedbo ukrepov (tretji odstavek 53. člena ZDLov-1). Za škodo, ki jo povzroči divjad iz 38. člena tega zakona v lovišču ali v lovišču s posebnim namenom na kmetijskih in gozdnih kulturah, odgovarja upravljavec ne glede na krivdo (objektivna odgovornost – drugi odstavek 54. člena ZDLov-1). Za škodo, ki pa je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena tega zakona od divjadi ali zaradi lova, je odgovoren upravljavec, če je nastala po njegovi krivdi (krivdna odgovornost), sicer pa Republika Slovenija (4. odstavek 54. člena ZDLov-1).

7V obravnavanem primeru je škoda nastala na nasadu pavlovnij, ki se nahaja na nepremičnini, ki spada med lovne površine, kar izhaja iz izvedenskega mnenja in pritožbeno ni sporno. Glede na to je treba v zvezi z odgovornostjo za škodo uporabiti določilo drugega odstavka 54. člena ZDLov-1, ki za upravljavca lovišča (lovsko družino) določa objektivno odgovornost, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v tem primeru za posebno objektivno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo prosto živeče živali. Upravljavec lovišča se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da je oškodovanec na primeren način kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil oziroma, če škode ni bilo mogoče preprečiti na ta način, da je zahteval izvedbo ustreznih ukrepov (npr. postavljanje ograje, ulov ipd).¹ Izven teh okvirjev pa upravljavec lovišča ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo prosto živeče živali, saj so tveganja srečanja s tako živaljo v naravnem okolju in morebitne škode, ki jo povzročijo, običajna tveganja, povezana z gibanjem v takem okolju.²

8Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da mu je škodo povzročila divjad, srne in zajci, zaradi večje gostote (premajhnega odstrela) le-teh na območju nepremičnin tožnika, zaradi postavitve ograje na meji z Republiko Hrvaško in sprememb v prehrambenih virih divjadi na tem območju. Toženki je očital, da bi morala poskrbeti za ustrezen odstrel oz. premestitev divjadi.

9Glede na navedeno materialno pravo in upoštevaje dejansko stanje je bilo v obravnavanem primeru bistveno, da sodišče ugotovi, ali je tožnik kot oškodovanec obvaroval svoje premoženje kot dober gospodar, oziroma je pozval upravljavca lovišča, da mu priskrbi ustrezna zaščitna sredstva, zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokaz z izvedencem lovske stroke. Pojem dobrega gospodarja mora zapolniti sodišče v vsakem posameznem primeru, pri tem si pomaga z izvedencem, v konkretnem primeru lovske stroke. Dokaz z izvedencem kmetijske stroke, ki ga je predlagal tožnik, in pri katerem vztraja tudi v pritožbi, lahko oceni višino nastale škode, ne pa tudi poda ugotovitev, katera žival je povzročila škodo na pavlovnijah in kakšne ukrepe lahko fizična ali pravna oseba izvede za zaščito svojega premoženja. Tako sodišče prve stopnje pravilno, pri odločanju o temelju odškodninskega zahtevka, ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po izvedbi dokaza z izvedencem kmetijske stroke.

10Izvedenec lovske stroke je ugotovil, da so poškodbe na pavlonijah povzročili poljski zajci z objedanjem lubja in srnjad s čiščenjem rogovja. Ugotovil je, da nasad pavlovnij ni bil ograjen, prav tako pa pavlovnije niso bile kako drugače zaščitene. Ugotovil je tudi, kakšna je ustrezna zaščita takega nasada (s primerno ograjo). Sodišče prve stopnje je glede na že zgoraj navedene materialno pravne določbe ZDLov-1 pravilno zaključilo, da tožnik kot oškodovanec ni storil vsega kot dober gospodar, da bi preprečil nastanek škode na svojem premoženju. Tožnik ni zatrjeval in dokazal, da je postavil ograjo, kot tudi ni pozval toženke, da mu zagotovi zaščitna sredstva. Toženka pa je delovala v skladu z zakonsko predpisanimi nalogami in poskrbela za zadosten odstrel divjadi na tem območju v skladu z merili, ki jih je določila Republika Slovenija. Glede na to, opisano ravnanje oškodovanca ne ustreza pojmu dobrega gospodarja, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

11Glede na obrazloženo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo zahtevi tožnika po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma zaslišanju izvedenca. Ker je bilo treba v postopku ugotoviti le, ali je oškodovanec obvaroval svoje premoženje kot dober gospodar, dopolnitev izvedenskega mnenja glede na materialnopravno določbo prvega odstavka 53. člena člena ZDLov-1 ni bila potrebna. Tožnik ugotovitve, da okoli nasada pavlovnij ni bilo ograje, oziroma da bi lahko nasad pavlovnij obvaroval pred divjadjo s postavitvijo ograje, kot je predlagal izvedenec, ni grajal oziroma na te ugotovitve ni imel pripomb. V pripombah na izvedensko mnenje je namreč tožnik zatrjeval le, da naj škodo na pavlovnijah oceni izvedenec kmetijske stroke, glede katerega je sodišče druge stopnje že pojasnilo, da za ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti ni primeren.

12Nadalje se pripombe tožnika nanašajo na ugotovitve izvedenca, da je imela negativen vpliv na vso divjad postavitev ograje na meji z Republiko Hrvaško. Sama postavitev ograje na meji z Republiko Hrvaško po oceni sodišča druge stopnje ni pomembna za odločanje v predmetnem postopku. Ograjo je postavila Republika Slovenija, ki v primeru, da je prišlo do nastanka škode zaradi njene postavitve, odgovarja za tako nastalo škodo. Te odgovornosti zato ni mogoče prenesti na lovsko družino, ki ograje ni postavila. Sicer pa je izvedenec tudi ugotovil, da so tako poljski zajci kot srne zelo teritorialne živali, ki ne spreminjajo pogosto svojega teritorija. Tudi število poljskih zajcev se na tem območju zaradi postavitve ograje ni povečalo. To pa vse kaže na to, da sama postavitev ograje na meji z Republiko Hrvaško na povečanje števila divjadi na spornem območju ni imela vpliva. Nadalje je tožnik v pripombah navajal, da bi moral izvedenec oceniti, ali je bila zima 2017/2018 huda, ker je v svojem osnovnem mnenju zapisal, da srnjad v ekstremnih pogojih (hudih zima) lahko poje vršičke rastlin. Tudi tega dejstva ni bilo treba ugotavljati, saj se je izkazalo za irelevantno, ker je bilo na pavlovnijah poškodovano samo lubje in ne vršički (ki jih zaradi zime verjetno sploh ni bilo na drevesu).

13Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokaz po dopolnitvi izvedenskega mnenja s pravkar navedenimi pripombami tožnika in s tem ni zagrešilo kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ta kršitev ni prerastla v kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da tožnik ni imel ograjenega nasada pavlovnij, kot tudi da ni nikoli zaprosil toženke, da mu priskrbi ustrezna zaščitna sredstva. Ker torej tožnik ni ustrezno obvaroval svojega premoženja, je odločitev sodišča prve stopnje, da toženka ne odgovarja za škodo, ki mu jo je povzročila divjad na njegovem nasadu pavlovnij, pravilna.

15V zvezi s pritožbeno grajo stroškovne odločitve glede priznanja kilometrine Ljubljana – Ptuj – Ljubljana pooblaščencu toženke, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ima vsaka stranka pravico do svobodne izbira pooblaščenca, tako da tudi potni stroški pooblaščenca iz drugega kraja kot je sedež sodišča, predstavljajo potrebne pravdne stroške. Izbira odvetnika namreč ni vezana na izbiro v kraju območja sodišča, pri katerem postopek teče. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ga ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju sedeža sodišča (načelo proste izbire odvetnika), razen če bi šlo za nerazumno izbiro ali za zlorabo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.³

16Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

¹ Podobno tudi VSL sodba II Cp 3504/2011 z dne 09.11.2011 in N. Šuler, Odgovornost za škodo, ki jo povzročijo prostoživeče živali, Pravna praksa, št. 31-32, 2014, str. 20-22.
² Podobno: D. Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 159 in 160.
³ VSM sodba I Cp 882/2022 z dne 14.2.2023.