VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbi o zahtevku za ugotovitev ničnosti spremenita tako, da se ugotovi ničnost Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 415-153-94 z dne 30. 10. 2007 in notarskega zapisa navedene pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve št. SV 824/2007 z dne 7. 11. 2007.

II. V odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 79.956,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2016 dalje do plačila ter v odločbah o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje se sodbi razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Prvi tožnik kot kreditojemalec, druga tožnica kot sopodpisnica ter tretji tožnik kot zastavitelj in solidarni porok so s toženko dne 30. 10. 2007 sklenili pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu. Toženka kot kreditodajalka se je prvemu tožniku kot kreditojemalcu zavezala izročiti kredit v znesku 184.833,00 CHF, prvi tožnik pa se je zavezal vrniti kredit v 360 mesečnih obveznosti, od katerih je prva zapadla v plačilo dne 30. 11. 2007, zadnja dne 31. 10. 2037.

2Tožniki so podali zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa in pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Obenem so zahtevali, da toženka prvemu tožniku in drugi tožnici povrne 79.956,29 EUR.

3Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov. Utemeljilo je, da je toženka uspela zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, da so bila pojasnila z njene strani povsem zadostna in ji ni mogoče očitati slabe vere ob sklepanju pogodbe. Prav tako ni bilo podano nesorazmerje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

4Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in pritožbo tožnikov zavrnilo.

Dopustitev revizije

5Zoper sodbo pritožbenega sodišča so tožniki predlagali dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 588/2021 predlogu ugodilo in dovolilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

1.) Ali je treba zakonske predpostavke iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja?

2.) Ali za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer?

3.) Ali mora prodajalec ali ponudnik potrošnika obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev?

4.) Ali vpliv znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila (v evrih) pri kreditu v tuji valuti, ko povečanje neodplačane glavnice v nacionalni valuti ni uravnoteženo z razliko med obrestno mero za tujo valuto in obrestno mero za nacionalno valuto, predstavlja pogodbeni pogoj, ki nalaga potrošniku nesorazmerno breme, če prodajalec ali ponudnik v zvezi s tem ni izpolnil zahteve po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče in ali je v takšnem primeru mogoče šteti, da bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj?

5.) Ali je kriterij presoje iz prejšnjih točk pomemben z vidika dobre vere prodajalca ali ponudnika in ali je pri tem treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi pogodbe, ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja in izkušenj glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj ter ali se to omejuje v smeri možnosti prodajalca ali ponudnika, da v času sklenitve kreditne pogodbe napove konkretni trenutek in obseg bodočih tečajnih sprememb?

Povzetek revizijskih navedb

6Tožniki v reviziji navajajo, da določili 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) predstavljajo samostojno in neodvisno podlago za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. V zvezi s tem se sklicujejo na prakso Sodišča Evropske Unije (SEU) in Ustavnega sodišča (US RS). Pri tem uporaba 23. in 24. člena ZVPot ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah pripelje do zaključka, da je sporni pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti v danem primeru nepošten. S sklicevanjem na zadevo C-609/19 opozarjajo, da je SEU zavzelo stališče, da tovrstni pogoji potrošniku nalagajo nesorazmerno breme, če ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti in ni mogoče šteti, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. V zadevi C-609/19 je SEU ponovno dalo poudarek, da mora ponudnik navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev, vključno z dejanskim tveganjem, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, in sicer v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Ponudnik mora prav tako jasno obvestiti potrošnika o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev ter pregledno pojasniti delovanje konkretnega mehanizma, na katerega se zadevni pogoj nanaša, ter – če je to primerno - zvezo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki zanj iz tega izhajajo. Vsaka banka ima skozi desetletja obstoja bogate izkušnje glede menjave različnih valut. Zato je logično, da vsaka banka ve, da so pri dolgoročnih kreditnih razmerjih verjetna zelo velika tečajna nihanja. Tožena stranka je kot strokovnjak na svojem področju dobro poznala mehanizem delovanja CHF kot valute varnega zavetja, za katerega je značilno, da je stabilen pretežni del časa, močneje pa zaniha v času gospodarskih in realnih kriz. Nebistveno je, da nihanj tečajev ni mogoče natančno in zanesljivo napovedovati. Ključno je, da jih v dolgoročnem obdobju, za katerega je sklenjena sporna kreditna pogodba, ni mogoče pričakovati in jih ni bilo mogoče izključiti. Banke so tudi po opozorilih Banke Slovenije vedele, da je zadolževanje gospodinjstev v valuti, ki je različna od valute njihovih prejemkov, izjemno tvegano. Toženka je bila po povedanem v slabi veri in tožniki pogodbe ne bi sklenili, če bi vedeli ključno vsebino tveganj.

Povzetek navedb odgovora na revizijo

7Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je prvo vprašanje nerelevantno, saj je opravila pojasnilno dolžnost. Kljub temu meni, da je odgovor na prvo vprašanje negativen – obstoj dejstev, ki se podrejajo zgolj eni od alinej po prvem odstavku 24. člena ZVPot, ne zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Znatno neravnotežje v breme potrošnika si je težko predstavljati brez nasprotovanja vestnosti in poštenj. Glede drugega vprašanja se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča, da je z vidika pojasnilne dolžnosti bistveno, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja. Prav tako je vselej treba upoštevati specifičnost konkretnega primera (med drugim dejstvo, da je prvi tožnik po izobrazbi diplomirani ekonomist). Tudi odsotnost pojasnil o vplivu zelo velike depreciacije domače valute ne privede do zaključka, da pojasnilna dolžnost ne bi bila opravljena. Ključno je, ali je povprečni potrošnik prejel informacije, ki so zadostne za oceno potencialnih znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja. V zvezi s tretjim vprašanjem navaja, da če bi toženka razkrivala razne teorije in napovedi o potencialno bodočem gibanju tečaja, bi s tem tožnike kvečjemu zavedla. Če tožniki trdijo, da naj bi bila toženka seznanjena z ekonomskimi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev, je dokazno breme na njihovi strani in mu niso zadostili. Če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče izvede dokaz z izvedencem, česar pa tožniki niso predlagali. Glede teze tožnikov, da je švicarski frank valuta varnega zavetja, izpostavlja, da banka tudi na podlagi te teorije ne bi mogla vedeti ali pričakovati, da bi realizacija tega specifičnega tveganja lahko povzročila beg iz evra. Prav tako je evro pred začetkom krize 2008 veljal za zelo trdno valuto, pričakovalo se je tudi, da bo postal nova valuta varnega zavetja. Posamezne ekonomske okoliščine bi lahko privedle tudi do uresničitve pozitivnega valutnega tveganja, zato je najbolj poštena informacija, da gibanja tečajev v bodoče ni mogoče napovedovati in da je s tem povezano tveganje kreditojemalca neomejeno. Ker je toženka ustrezno opravila pojasnilno dolžnost, je četrto vprašanje nerevantno. Prav tako je mogoče v sodni praksi zaslediti stališče, da teže bremena, ki izvira iz prevzetega valutnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega tveganja. Glede petega vprašanja podaja, da je načeloma treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec seznanjen ob sklenitvi pogodbe in so relevantne z vidika razumevanja valutnega tveganja. Vendar pa morajo biti te okoliščine konkretne in v določeni meri napovedljive. Pomembno je tudi, da morajo tožniki tovrstne okoliščine konkretizirati ter njihov obstoj ustrezno izkazati, česar pa tožniki niso storili.

Dejanski okvir spora

8Za odločanje o reviziji so pomembna naslednja dejstva:

- Prvi tožnik se je pri toženi stranki zglasil po tem, ko je bil že pri dveh bankah zavrnjen.

- Pred sklenitvijo pogodbe je bil pripravljen informativni izračun za kredit v EUR in za kredit v CHF.

- Kredit v CHF mu ni bil vsiljen, toženka kreditom v CHF tudi ni dajala prednosti.

- Prvi tožnik je iskal kredit, ki bi mu omogočal največji mesečni prihranek. Bil je kreditno sposoben za oba kredita. Po informativnem izračunu obeh kreditov je bilo ugotovljeno, da mu bo ostalo več sredstev od plače pri kreditu v CHF (za približno 10 %).

- Informativni izračun je bil pripravljen v obeh valutah, medtem ko so tožniki amortizacijski načrt prejeli le v valuti najetega kredita.

- Tožniki so bili posebej opozorjeni na valutno tveganje, kar je obsegalo pojasnilo, da se CHF lahko giblje v obe smeri, da sprememba tečaja CHF pomeni spremembo obroka kredita in tudi spremembo dolga, oziroma da se v primeru zvišanja tečaja poveča mesečna obveznost in posledično poveča tudi znesek protivrednosti kredita v EUR.

- Bančni svetovalci so izrecno opozarjali na dejstvo, da tožniki prejemajo plačo v EUR, kredit pa se glasi na drugo valuto.

- Tožnikom je bilo predstavljeno stanje CHF v razmerju do EUR v času najema kredita z opozorilom, da lahko pride do spremembe, prav tako jim je bilo predstavljeno preteklo gibanje, in sicer za obdobje petih let, z grafom, ki je kazal odklone okrog 7 % v plus in minus.

- Tožena stranka je tudi opozorila, da tveganje obstaja ter da se lahko uresniči »slab scenarij«.

- Dne 30. 10. 2007 je bila nato sklenjena Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu (Kreditna pogodba). Odobren je bil kredit za nakup stanovanja in stanovanjske opreme v višini 184.883,00 CHF.

- Toženka je kredit izplačala v EUR, tožniki pa so se zavezali, da bodo kredit vrnili v 360 zaporednih mesečnih anuitetah (30 let) v višini, ki je ob sklenitvi pogodbe znašala 892,13 CHF (zadnja anuiteta bo zapadla 31. 10. 2037).

- S Kreditno pogodbo so bile dogovorjene obresti, sestavljene iz seštevka veljavnega 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,10 % letno, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 4,09083 %, efektivna obrestna mera za najeti kredit pa 4,20 %.

- Zaradi zavarovanja kredita je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka na nepremičninah v lasti tretjega tožnika.

- Med izvrševanjem kreditne pogodbe so se zaradi spremembe deviznega tečaja (znižanja tečaja v primerjavi s CHF) kreditne obveznosti tožnikov povečale. Tožniki so zato izkoristili možnost iz 17. člena Kreditne pogodbe in v letu 2016 pri toženki najeli nov kredit, tokrat v EUR, s katerim so odplačali preostanek kredita v CHF.

Obseg dopuščene revizije

9Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede petih, zgoraj že navedenih vprašanj. Svojo presojo je zato omejilo le na ta vprašanja in še to zgolj na tista, ki so potrebna za odločitev o reviziji. Revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb postopka so zato neupoštevni, prav tako navedbe, ki se nanašajo na anuitetni način odplačevanja kredita. Revizijsko sodišče se z njimi ni ukvarjalo (371. člen ZPP).

10Revizijska vprašanja so med seboj povezana in prepletena. V jedru njihovega skupnega konteksta je vprašanje pojasnilne dolžnosti banke kot kreditodajalca, kar je tudi ključno orodje uresničevanja enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU je namreč namen določbe člena 6(1) Direktive 93/13, da se formalno ravnovesje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomesti z dejanskim ravnovesjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost.¹ Sistem varstva, ki je uveljavljen s to direktivo, temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede, med drugim ravni obveščenosti.² Vprašanje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti je torej ključna in skupna nit navzven sicer raznolikih kontekstov nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pri kreditih v tuji valuti je pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.³ Usoda revizije je zato odvisna predvsem od odgovora na vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

Izhodišča presoje

Cilj Direktive 93/13:

11Namen evropskega potrošniškega prava – s tem tudi nacionalnega potrošniškega prava – je »vzpostaviti dejansko ravnotežje med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov«.⁴ Sistem evropskega varstva potrošnikov »temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.«⁵ Osrednji pomen ima zato pojasnilna dolžnost prodajalca ali ponudnika, s katero se uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13.

Načelo minimalne harmonizacije:

12Drug cilj Direktive 93/13 je minimalna harmonizacija potrošniškega prava. Po 8. členu Direktive 93/13 lahko države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. To pomeni, da lahko nacionalni zakonodajalec predvidi višjo raven varstva potrošnikov. Tako je SEU v sodbi v zadevi št. C-405/21 (FV proti NKBM) pojasnilo, da lahko nacionalne zakonodaje kriterije za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev uredijo tako, da sta pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank določena kot alternativna kriterija.⁶ Za nepoštenost pogodbenega pogoja je zato dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev so torej našteti alternativno.⁷

Obseg, intenzivnost in merilo pojasnilne dolžnosti:

13Izhodiščna premisa Direktive 93/13, da je potrošnik v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti,⁸ usmerja razlago določb potrošniškega prava, ki urejajo pojem in sankcije nepoštenih pogojev. Ob takem izhodišču prava Evropske unije mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.⁹ To velja za vse štiri alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki jih je treba razlagati v luči načela konsistentne (lojalne) razlage, upoštevajoč, da so merila pojasnilne dolžnosti avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, kot ga je razvila sodna praksa SEU.

14K razlagi izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti (zahteve po preglednosti pogodbenih pogojev, ki izhaja iz člena 4(2) in člena 5 Direktive 93/13) je treba pristopiti široko, ali, kot je izreklo SEU, »[z]ahtevo iz te direktive po sestavljenosti pogodbenih pogojev v jasnem in razumljivem jeziku ter s tem njihovi preglednosti je treba razlagati široko«.¹⁰ Kaj pomeni široka razlaga pri kreditih, ki se glasijo na tujo valuto, je mogoče razbrati iz sodne prakse SEU, ki se je oblikovala v podobnih primerih, kjer so bili prav tako predmet presoje krediti v CHF. V združenih zadevah C-776/19 do C-782/19¹¹ in C-609/19¹² (v nadaljevanju zadeve Paribas) je SEU izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita.¹³ S sklicevanjem na člena 4(2) in 5, uvodno izjavo 20 in prilogo Direktive 93/13 je SEU vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe. Ni mogoče namreč izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel.¹⁴ Tako iz zadev Paribas izhaja, »da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto«.¹⁵

15V številnih sodbah SEU od kreditodajalcev zahteva pojasnilo o možnostih velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča. Od finančnih ustanov se zato pričakuje, da posojilojemalcem posredujejo informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče. Kreditojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke.¹⁶ Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera. Med njim izstopajo pomen obračunske valute (v tem primeru CHF) v obdobjih večjih kriz in finančnih pretresov (valuta varnega zatočišča), ročnost kreditne pogodbe (v obravnavanem primeru 30 let), jasnost in razumljivost številčnih simulacij, ki so bile vključene v nekatere kreditne ponudbe,¹⁷ ter končno vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita.¹⁸

16Presoja je odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša in načina predstavitve pogoja.¹⁹ Kot stalnica in navdih presoje obsega ter intenzivnosti pojasnilne dolžnosti mora obstajati razlagalčevo zavedanje, i) da je na eni strani (večplastno asimetričnega razmerja) ponudnik, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede tveganj, in to tveganje prenaša oziroma (so)ustvarja za druge, na drugi strani pa je potrošnik, ki je ravno glede tega netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja, ki ga prevzame nase, a) praviloma informacijsko podhranjen ter b) to tveganje (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati,²⁰ ii) da gre tu za kombinacijo izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, kar lahko v součinkovanju vzpostavi znatno neravnotežje,²¹ iii) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar lahko ogrozi njen socialni razvoj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov,²² iv) da gre v primeru stanovanjskih kreditov za finančne produkte, ki služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine²³ in v), da je pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti treba po drugi strani izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren.²⁴ Slednje pomeni, da je ekonomska izobrazbe stranke nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti.²⁵ Ta je namreč i) standardizirana in zato objektivizirana in ii), potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano zanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo.²⁶

17Zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke.

18Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tega tveganja, tj. da so spremembe v valutnem paru lahko velike, tako zelo, da povzročijo znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki bi jih težko premostil.²⁷ Banka mora posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.²⁸ In ne samo to, banka mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev ter mu s tem omogočiti konkretno razumeti potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti za njegov finančni položaj.²⁹ Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo.³⁰

19Iz doslej povedanega sledi, da je standard pojasnilne dolžnosti, tako kot sicer velja za merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev, objektiven.³¹ Gre namreč za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika, tudi če se jih v resnici ni zavedal, niti jih (potrošniku) ni želel.³²

Vpliv (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti na nepoštenost pogojev:

20Rečeno je že bilo, da je treba pri razlagi določb o nepoštenosti pogodbenih pogojev izhajati iz temeljne premise Direktive 93/13, da je potrošnik v informacijsko podrejenem položaju. Njegova pričakovanja so zato neločljivo povezana s samo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, na katero se zaradi profesionalnosti nasprotne strani legitimno zanese. Če ni bil opozorjen, da ima lahko kredit v tuji valuti zlasti v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki jih bo težko nosil, kar je po praksi SEU nujna vsebina (intenzivnost) pojasnilne dolžnosti, jih “utemeljeno” ni pričakoval v tako velikem obsegu.³³ Kako vpliva nepopolna izpolnitev pojasnilne dolžnosti na dejanski položaj potrošnika, je zato jasno. Informacijski razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja se le še poveča, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč povzroči tudi, »da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval«, kar ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Nepopolno informiran potrošnik namreč take apreciacije in njenih učinkov na njegove kreditne obveznosti ni pričakoval.

21Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama, ne glede na subjektiven odnos kreditodajalcev do manjkajoče informacije. In ravno prizadevanje, da se formalna enakost nadomesti z dejansko enakostjo je eden izmed osrednjih ciljev Direktive 93/13. S pomanjkljivo pojasnilno dolžnostjo temu cilju ni zadoščeno. Razlaga, ki tega ne sankcionira, je zato neskladna s ciljem Direktive 93/13 in s tem tudi nelojalna. Tudi zato je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da pomanjkljiva pojasnilna dolžnost krni načelo vestnosti in poštenja.³⁴

Presoja konkretnega primera:

22V torišču spora je dilema, ali je bila glede na dosedanjo sodno prakso VS RS, US RS in SEU pravilno presojena opravljena pojasnilna dolžnost. Negativen odgovor bi pomenil nepoštenost pogodbenega pogoja in posledično ničnost sporne pogodbe. Naloga revizijskega sodišča je zato presoja, ali je tožena stranka pri predstavitvi kredita ravnala skladno s profesionalno skrbnostjo, kot jo izrisujejo prej pojasnjena izhodišča.

23Tožnikom sta bila predstavljena kredita v obeh valutah (EUR in CHF), pri čemer se kreditov v CHF ni favoriziralo, temveč je bila izbira prepuščena tožnikom. Informativni izračun je bil pripravljen v obeh valutah, medtem ko so amortizacijski načrt prejeli le v valuti najetega kredita. Tožniki so bili posebej opozorjeni na valutno tveganje, kar je obsegalo pojasnilo, da se CHF lahko giblje v obe smeri, da sprememba tečaja CHF pomeni spremembo obroka kredita in tudi spremembo dolga, oziroma da se v primeru zvišanja tečaja poveča mesečna obveznost in posledično poveča tudi znesek protivrednosti kredita v EUR.

24Bančni svetovalci so izrecno opozarjali na dejstvo, da tožniki prejemajo plačo v EUR, kredit pa se glasi na drugo valuto, predstavljeno jim je bilo stanje CHF v razmerju do EUR v času najema kredita z opozorilom, da lahko pride do spremembe, prav tako jim je bilo predstavljeno preteklo gibanje, in sicer za obdobje petih let, z grafom, ki je kazal odklone okrog 7 % v plus in minus. Tožena stranka je tudi opozorila, da tveganje obstaja ter da se lahko uresniči »slab scenarij«.

25Vprašanje je torej, ali je bilo valutno tveganje predstavljeno tako, da je tožnik lahko predvidel uresničitev »slabega scenarija« na način, da je razumel ne le, da lahko nihanje menjalnega tečaja povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da je razumel dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute.

26Sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče, ki je soglašalo s temi ugotovitvami in njihovim pravnim vrednotenjem) je na podlagi citiranih okoliščin sprejelo sklep, »da je bil prvi tožnik glede prevzema valutnega tveganja opozorjen na več načinov, ki so […] dosegli standard, ki ga je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti postavilo SEU«³⁵.

27Revizijsko sodišče je drugačnega mnenja. V izhodišču lahko le ponovi, kar je pojasnilo že v sodbi št. II Ips 8/2022: »V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami. Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008, tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke³⁶ v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe (in že davno prej).«³⁷ Čeprav sta bila glede večine deležnikov finančna kriza in ukrep Švicarske centralne banke zanje nepredvidena dogodka, to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem, v konkretnem primeru tridesetletnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz.³⁸ Za valuto CHF je značilno, da gre za t.i. valuto varnega zavetja, za katere je značilno, da v času večjih gospodarskih pretresov zaradi bega iz valut držav, ki so v krizi ogrožene, močno apreciirajo.³⁹

28Glede na izrecno ugotovitev, da tožniku ni bilo računsko predstavljeno, kaj bi za njegove mesečne obveznosti in tudi za končne obveznosti pomenilo, če bi se tedaj tečaj med CHF in EUR spremenil za 10, 20 ali 30 %,⁴⁰ se opozorilo o možnosti »slabega scenarija« pokaže kot nezadostno. To še posebej ob upoštevanju grafa, ki je bil pokazan tožniku, in ki zajema obdobje 5 let pred sklenitvijo pogodbe in informacije glede velikega znižanja domače valute ne daje. Graf za dotično obdobje glede na podatke Evropske centralne banke izgleda tako:⁴¹

29Če se to obdobje umesti v daljše časovno obdobje (1999 – 2022), ki se nanaša (tudi) na obdobje po sklenitvi pogodbe in za presojo pojasnilne dolžnosti sicer ni odločilno, se gledano za nazaj, izkaže, da je bilo tožniku prikazano najugodnejše obdobje za valuto EUR v razmerju do CHF. Grafični prikaz je videti tako (zgornji graf, ki je umeščen v spodnjega, je vsebovan v pravokotniku)⁴²:

30Še bolj ilustrativen je graf (tokrat za razmerje s perspektive CHF), ki ga je Banka Slovenije vključila v Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2005,⁴³ torej pred sklenitvijo dotične pogodbe, katerega naslovniki so bile predvsem banke (na grafu je v pravokotniku označeno obdobje, ki je bilo prikazano tožniku):

31Toženka je tožnikom kot potrošnikom predstavila graf za krajše (5-letno) obdobje z izrazitim trendom v prid EUR, torej v korist tožnikov kot kreditojemalcev v CHF. Na drugi je Banka Slovenija v svojem poročilu, namenjenem predvsem profesionalnim deležnikom, prikazala graf za daljše (25-letno) obdobje z izrazito koristjo v prid CHF, torej v škodo jemalcev kreditov v CHF. Obenem je dodatno opozorila, da je glede na tečaje terminskih pogodb mogoče še pričakovati apreciacijo (dvig) CHF.⁴⁴

32Grafična predstavitev toženke torej ne daje informacije, da bi kredit v CHF lahko imel izrazito neugodne posledice, tudi takšne, ki bi jih tožniki težko nosili. Ravno nasprotno, kaže na obetajoče (ugodnejše) financiranje eksistencialno pomembne življenjske dobrine - doma.⁴⁵ Tudi informativni izračun obeh kreditov tega podatka ne daje, saj sam po sebi ničesar ne pove o tveganosti kreditiranja s tujo valuto. Ponazori le predviden strošek kredita ob predpostavki, da bosta tako valutno razmerje kot variabialna obrestna mera celotno pogodbeno razmerje (v zadevnem primeru 30 let) ostala stabilna. Prav tako je iz obračuna izhajalo, da je kreditiranje s CHF ugodnejše (za približno 10 %). Dejanska razsežnost tveganja prav tako ne izhaja iz abstraktnega opozorila, da CHF lahko (za)niha ter se s tem poveča mesečna obveznost, kajti morebitna nihajnost ni bila podkrepljena s konkretnimi - ali preteklimi ali hipotetičnimi - scenariji. Denimo v zadevi II Ips 137/2018 je Vrhovno sodišče kot pomembno dejansko ugotovitev izpostavilo, da je kreditodajalka med drugim pojasnila, kakšne posledice bi imel padec evra za 37,5%, torej sprememba razmerja CHF/EUR z 1,6 : 1 na 1 : 1.⁴⁶ O dejanskem obsegu tveganosti ne daje slutiti tudi opozorilo, da tožniki prejemajo dohodke v drugi valuti. Kot že nakazano, se ob skupku abstraktnih in pozitivnih informacij izkaže za nezadostno tudi nekonkretizirano opozorilo na morebiten slab scenarij.⁴⁷ Ob tem bi glede na citirano prakso SEU kvečjemu zadostovalo opozorilo o možnosti tudi zelo slabega scenarija (» … velikega znižanja valute, v kateri prejema dohodke ...«).⁴⁸ In to ne zgolj abstraktno, temveč s konkretno ponazoritvijo porasta mesečnih anuitet.⁴⁹

33Osrednje je, da pri tehtanju toženkinih pojasnil, ne iz njenih posameznih opozoril ne iz gledanja njenega informiranja kot celote, ne izhaja, da bi toženka tako ali drugače (ali numerično ali grafično ali z ustnimi ali pisnimi pojasnili) informirala tožnike, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko tudi znatne negativne finančne posledice.⁵⁰ Tudi ni opozorila, kako bi na mesečne obroke vplivalo veliko znižanje domače valute, kar posebej zahteva že omenjena sodna praksa SEU.⁵¹ Prav tako ni nobene ugotovitve, da bi bile tožnikom pojasnjene ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na valutno razmerje. Denimo vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz. Ob odsotnosti opozoril na potencialno veliko volativnost valutnega razmerja, se izkaže kot upošteven tudi očitek tožnikov, da niso bili opozorjeni na morebitne distinktivne značilnosti⁵² valute CHF in njene obrestne mere⁵³.⁵⁴ Res je, kot opozarja toženka, da v konkretnem primeru v primerjavi z zadevo II Ips 8/2022 ni bil imenovan izvedenec ekonomske stroke, ki bi bil v pomoč pri razločevanju relevantnih ekonomskih okoliščin, ki bi jih toženka lahko podala. A iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka opozorila na kakršnekoli ekonomske okoliščine, ki lahko vplivajo na valutna razmerja ali na kakršnekoli posebnosti ali trende valute CHF ali distinkcije njene obrestne mere.

34Tožniki se torej na podlagi podanih pojasnih niso mogli zavedati, da je tveganje, ki so mu izpostavljeni s sklenitvijo pogodbenega razmerja, zelo visoko. In to je bistveno.⁵⁵ Drži, da iz podanih pojasnil izhaja določena stopnja tveganosti oziroma rdečih zastavic o preteči zanki. Lahko bi, morda tudi so, takšna opozorila posamezne, previdnejše (skrbnejše) potrošnike nagovorila k dodatnemu raziskovanju in nemara odvrnila od sklenitve pogodbe, a so glede na izhodišča SEU nezadostna.⁵⁶ Na kreditodajalcu namreč je, da poda potrošniku minimalne informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve. Šele s tem pa nanj prenese odgovornost za sprejem (tudi) katastrofalne odločitve.

35In nenazadnje, kot je Vrhovno sodišče že izpostavilo v zadevi II Ips 8/2022, je pomembno, da kreditodajalci oziroma finančne institucije pri podajanju pojasnil upoštevajo tudi kontekst pogodbenega razmerja.⁵⁷ Kreditiranje s tujo valuto je po eni strani ekstremistično oziroma neomejeno razširljivo (ang. scalable) – potencialen obseg obveznosti je neomejen, kajti lahko se povečuje v nedogled (ad infinitum). Denimo za eno nemško marko je bilo treba leta 1968 odšteti 312,5 jugoslovanskih dinarjev, medtem ko je bilo leta 1989 za eno marko potrebnih več kot 1,57 milijona dinarjev.⁵⁸ In to ravno za valuto, ki je leta 1923 v kratkem obdobju tako strmoglavila, da je bilo treba za en ameriški dolar namesto štirih odšteti 3,4 trilijone mark.⁵⁹

36Po drugi strani je nemogoče napovedovati konkretne dogodke (npr. hude poplavne ujme, regionalne vojaške spopade, epidemije, izume, kolapse velikih korporacij, zaprtje Sueškega prekopa zaradi nasedle ladje itd.), ki vplivajo (tudi) na valutna razmerja. Ena sama informacija, en sam nepredviden dogodek lahko razmerje med valutama EUR in CHF (znova) postavi na glavo.

37S tem pa tudi življenje in razvoj družine, ki (več) ne zmore plačevati stroškov kredita za svoj dom.

38Zato je še toliko bolj pomembno, da profesionalni finančni deležniki opozarjajo potrošnike na dejansko stopnjo tveganosti (negotovosti), da so bolj kot na jalovo napovedovanje prihodnosti osredotočeni na potencialne posledice nepredvidenega (še nikoli videnega) ter navsezadnje ob tem dajo vedeti, da niti pretekli trendi oziroma poznavanje minulih dogodkov ne daje zagotovila za napovedovanje bodočih.⁶⁰

Odločitev o reviziji in odgovor na revizijska vprašanja:

39Ker pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki ga ZVPot predpisuje kot pravno normo in ne zgolj kot razlagalno načelo (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Prav tako je bilo glede na izraziti informacijski razkorak v prid toženke in neenakomerno razporeditev tveganj prav tako v korist toženke – tožniki so nosili neomejeno valutno tveganje, medtem ko toženka ni imela valutnega tveganja (zaprto devizno pozicijo)⁶¹ in hipotekarno zavarovanje – podano znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).⁶² Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

40Ker to zadošča za ugoditev reviziji, se je revizijsko sodišče opredelilo le do tistih revizijskih vprašanj, ki so funkcionalna z vidika odločitve o reviziji. Tako na prvo revizijsko vprašanje odgovarja pozitivno: zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Odgovor na drugo vprašanje je negativen: za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo veliko depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Odgovor na tretje vprašanje je pozitiven: kreditodajalec mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev. Negativen je (delni) odgovor na četrto vprašanje: v primeru znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila pri kreditu v tuji valuti, ob neizpolnjeni zahtevi po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče, ni mogoče šteti, da bi ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Če ponudnik pri vključitvi pogodbenih pogojev v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo, bo njegovo postopanje v nasprotju z zahtevo dobre vere (5. vprašanje).

41Do sedaj povedano narekuje ugoditev reviziji. Revizijsko sodišče je izpodbijani sodbi v odločbi o zahtevku za ugotovitev ničnosti spremenilo tako, da se temu zahtevku ugodi, medtem ko je sodbi o zahtevku za plačilo 79.956,29 EUR in v odločbi o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje o denarnem zahtevku.

Odločitev o stroških revizijskega postopka:

42Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

43Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Gl. npr. sodbo v zadevi C-51/17 z dne 20. 9. 2018, tč. 60.
² Sodba C-125/18 z dne 3. 3. 2020, tč. 50.
³ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, jedro in tč. 78; enako odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS) Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, tč. 20 in Up- 54/19 z dne 6. 7. 2023, tč. 17.
⁴ P. Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, l. 42 (9. 3. 2023), Priloga, str. IV. Avtorica se tu sklicuje sodbo SEU v zadevi C-169/14, tč. 22, ki izraža ustaljeno sodno prakso tega sodišča.
⁵ Sodba C-472/11, tč. 19 in navedena sodna praksa.
⁶ Enako odločba US RS Up-14/21, tč. 36 in op. 95 ter sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 27-29.
⁷ Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 29.
⁸ Gl. sodbo SEU C-125/18, tč. 50 in navedena sodna praksa; sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 44.
⁹ Gl. odločbi US RS Up-14/21, tč. 20 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, tč. 17.
¹⁰ Sodba C-125/18, tč. 50.
¹¹ Sodba z dne 10. 6. 2021.
¹² Sodba z dne 10. 6. 2021.
¹³ Sodbe C-776/19 do C-782/19, tč. 99 in C-609/19, tč. 67.
¹⁴ Prim. Smernice Direktive 93/13, str. 26, in tam, v opombi 177, navedeno sodno prakso.
¹⁵ Sodba C-776/19 do C-782/19, tč. 72; C-609/19 tč. 51.
¹⁶ Npr. sodbi v zadevah C-776/19 do C-782/19, tč. 69-71 C- 51/17 z dne 20. 9. 2018, tč. 74, 75 in navedena sodna praksa.
¹⁷ Npr. sodbi v zadevah C-776/19 do C-782/19, tč. 73; C-609/19, tč. 52.
¹⁸ Sodbi v zadevah C-776/19 do C-782/19, tč. 99; C-609/19, tč. 67; gl. sodbo VS RS II Ips 8/2022, tč. 68.
¹⁹ Smernice Direktive 93/13, str. 35.
²⁰ Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 55.
²¹ Prav tam, tč. 36.
²² Odločba US RS Up-14/21, tč. 40; sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 55.
²³ Prav tam.
²⁴ Sodbe v zadevah C-776/19 do C-782/19, tč. 64; C-609/19, tč. 51; C-125/18, tč. 51.
²⁵ Prim. sodbo VS RS II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, tč. 30.
²⁶ Gl. sodbo 8/2023, kjer VS RS v tč. 68 ugotavlja, da »[v] nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami.«
²⁷ Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 66, kjer je pojasnjeno, da se po evropskem pravu domneva, da se povprečen potrošnik – posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.
²⁸ Odločba US RS Up-54/19, tč. 20.
²⁹ O tem SEU v sodbi C-609/19, tč. 53: »Tako v okviru kreditne pogodbe v tuji valuti, zaradi katere je potrošnik izpostavljen valutnemu tveganju, zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, četudi obširne, če te informacije temeljijo na domnevi, da bo pariteta med obračunsko valuto in valuto plačila ostala stabilna ves čas trajanja te pogodbe. To zlasti velja, kadar prodajalec ali ponudnik potrošnika ni obvestil o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, zaradi česar potrošnik ni mogel konkretno razumeti potencialno resnih posledic, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, za njegov finančni položaj.« (Poudarki VS RS).
³⁰ Iz zadev Paribas zato izhaja, da se pri kreditih v tujih valutah glede na potencialno neomejeno breme, ki ga nalagajo potrošniku, strožje razlaga pravne posledice nepreglednosti. Gl. sodbo VS RS II Ips 8/2022, tč. 38.
³¹ Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 54 in naslednje.
³² Prav tam.
³³ Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 44.
³⁴ Prav tam, 56., 72. in 74. tč.
³⁵ Prav tam, tč. 32.
³⁶ Kljub temu je Šulerjeva v letu 2006, tedaj zaposlena na Banki Slovenije, opozarjala ravno, da „ stoji kljub temu, da ima švicarski frank sloves stabilne valute, za gibanjem švicarskega franka in referenčnih obrestnih mer denarna in tečajna politika, ki ni odvisna od politike ECB.“ Gllej Tatjana Šuler, Tveganja pri posojilih v tuji valuti ter razmere v Sloveniji in drugih evropskih državah, Bančni vestnik: revija za denarništvo in bančništvo, oktober 2006, str. 35.
³⁷ Sodba VS RS II Ips 8/2023, tč. 68.
³⁸ Prav tam.
³⁹ Prav tam. Kaj pomeni valuta varnega zavetja ilustrirajo naslednji podatki: CHF je v letih 1977-2007 proti ameriškemu dolarju pridobil 74,9 %, proti britanskemu funtu 64,00 %, proti poljskemu zlotu 285,00 %, proti švedski kroni 121,5 % in proti nemški marki 14,9 %. Glej v zvezi s tem Manko R., Unfair Terms in Swiss Franc Loans: Overview of European Court of Justice Case Law. European Parliament, 2021, str. 3. Povzeto iz sodbe VS RS II Ips 8/2022, op. 115.
⁴⁰ Tč. 31 sodbe sodišča prve stopnje.
⁴¹ Glede na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da je bil tožniku pred sklenitvijo pogodbe prikazen graf za obdobje 5 let, je prikazano obdobje 30. 10. 2002 – 30. 10. 2007 – torej obdobje 5 let pred sklenitvijo pogodbe. Vir: ECB, https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro _reference_exchange_rates/html/eurof xref-graph-chf.en.html, dostopano 30. 8. 2023.
⁴² Vir: ECB, https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html, dostopano 30. 8. 2023.
⁴³ Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, junij 2005, str. 105.
⁴⁴ Prav tam.
⁴⁵ Gl. sodbo VS RS II Ips 8/2022, tč. 65. Tožnik se je za kredit v CHF »odločil tudi zato, ker je bil le-ta nekoliko bolj ugoden, tako da bi mu na mesečni ravni ostalo par deset evrov več za življenje, kar mu je bilo pomembno« (sodba sodišča prve stopnje, tč. 23, 25).
⁴⁶ 9. tč. te odločbe.
⁴⁷ Prim. US RS Up-54/19, tč. 20.
⁴⁸ C-609/19, 51. točka in C‑776/19 do C‑782/19, tč. 72.
⁴⁹ US RS Up-54/19, tč. 20 „Tudi opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti.“
⁵⁰ Prim. II Ips 8/2022, 63. tč.
⁵¹ Med drugim ena od nosilnih sodb v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA, C-186/16 z dne 20. 9. 2017, tč. 49.
⁵² Samo v 18 letih pred sklenitvijo pogodbe, ki je bila sklenjena za 30 let, so nastopile tri gospodarske krize, ki so se odražale v apreciaciji CHF (sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 68).
⁵³ Denimo obrestna mera LIBOR na švicarski frank je bila v letih 1991-2006 vseskozi nižja kot EURIBOR, a je bila njena volativnost in s tem njena nepredvidljivost bistveno višja. Gl. B. Šuler, navedeno delo, str. 35.
⁵⁴ O tem SEU v sodbi C-609/19, tč. 53.
⁵⁵ II Ips 8/2022, 72. točka.
⁵⁶ Za lažje in bolj ilustrativno razumevanje konkretnih okoliščin, dotični primer nekako spominja na hipotetično situacijo, ko bi kirurg pacienta pred operacijo hrbtenjače opozoril, da je operacija tvegana in bi lahko imela negativne posledice, ne da bi mu pojasnil, da je morebitna posledica lahko tudi paraplegija oziroma tetraplegija in kakšna je dozdajšnja uspešnost tovrstnih operacij.
⁵⁷ 65. in 61. tč. te odločbe.
⁵⁸ Banka Slovenije, https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/uploaded/legacy-files/Tabela_letnih_povprecij.pdf, dostopano 29. 8. 2023.
⁵⁹ II Ips 8/2022, 116. opomba.
⁶⁰ V tem kontekstu toženka v odgovoru na revizijo samo navaja, da „je najbolj poštena informacija, ki jo potrošnik lahko prejme, ta, da gibanje tečajev v bodoče ni mogoče napovedovati ter da je s tem povezano tveganje kreditojemalca neomejeno.“ Tudi tega ni mogoče razbrati iz njenih pojasnil.
⁶¹ Sodišče prve stopnje je v 50. točki ugotovilo, da je imela toženka na podlagi tedaj veljavne določbe 155. člena Zakona o bančništvu (Zban-1) zaprte devizne pozicije – uravnano aktivo in pasivo (če je dala sredstva v tuji valuti, si je morala izposoditi sredstva v isti valuti). Navedeno pomeni, da ni imela dobičkov iz naslova tečajnih razlik, ni pa v tem pogledu nosila tudi tveganja.
⁶² II Ips 8/2022, tč. 36.