UPRS Sodba I U 75/2022-19

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31207-658/2021-5 z dne 10. 12. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka postopek na podlagi vloge št. 202170658 z dne 14. 6. 2021 na zahtevo tožnice ustavila z dnem 21. 10. 2021 in odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedla, da je 14. 6. 2021 prejela vlogo št. 202170658, nato pa je zastopnik vložnika z vlogo z dne 21. 10. 2021 zahteval njen umik. Glede na to je na podlagi drugega in tretjega odstavka 69. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) z dnem 21. 10. 2021 ustavila predmetni postopek.

2Tožnica v tožbi navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker ni obrazloženo, zakaj in na podlagi česa oziroma katere zakonske določbe je toženka ustavila postopek. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je toženki posredovala dopis z dne 9. 11. 2021, v katerem je pojasnila, zakaj se umika zahteve ne sme upoštevati. Do navedb iz tega dopisa se toženka ni opredelila. Umik je bil podan z vlogo z dne 19. 10. 2021, ki jo je podpisal A. A., kateri pa v tistem trenutku ni bil tožničin zakoniti zastopnik, niti ne oseba, ki bi bila upravičena podati pravno upošteven umik. Prijavo blagovne znamke je vložil B. B. kot predsednik tožnice in njen edini samostojni zakoniti zastopnik, zato kdo drug kot on ni mogel podati pravno upoštevnega umika. Zakoniti zastopnik B. B. ni bil seznanjen z umikom, niti ga ni odobril, prav tako pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vedel, kdo je podal umik.

3Dalje tožnica navaja, da je na podlagi 35. člena Statuta B. B. kot predsednik prvi zastopnik z neomejenimi pooblastili zastopanja, ki jo zastopa samostojno. A. A. je bil sicer njen podpredsednik, vendar je skladno s 36. členom Statuta podpredsednik drugi zastopnik tožnice z omejenimi pooblastili, ki jo zastopa le v primeru odsotnosti predsednika ali če predsednik odstopi, do česar pa v času vložitve spornega umika ni prišlo. A. A. ni imel nobenega pooblastila in ni bil upravičen samostojno podati spornega umika. Umik prijave torej ne more biti pravno upošteven, ker ni bil podan po tožničinem zakonitem zastopniku.

4Tožnica še navaja, da je bila o tem toženka seznanjena pred izdajo izpodbijanega sklepa, zato ni jasno, zakaj teh dejstev ni upoštevala, niti se ni opredelila do njenih navedb. Poleg tega je tožničin zakoniti zastopnik umik iz previdnosti tudi preklical.

5Glede na navedeno tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pojasnjuje svoja stališča in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil umik prijave z dne 19. 10. 2021, na podlagi katerega je toženka izdala izpodbijani sklep o ustavitvi postopka, vložen po tožničinem zakonitem zastopniku.

9Pravna oseba opravlja dejanja v postopku po zakonitem zastopniku, ki ga določa zakon oziroma splošni akt pravne osebe v skladu z zakonom (prvi odstavek 48. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom pristojnega organa na podlagi zakona (drugi odstavek 47. člena ZUP). Skladno z 49. členom ZUP mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik.

10Društvo kot pravna oseba ne more imeti poslovne sposobnosti niti z njo povezane procesne sposobnosti, saj samo ne more oblikovati in izražati volje. Zaradi tega ves čas svojega obstoja potrebuje zastopnika. Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) v drugem odstavku 5. člena določa, da društvo zastopa oseba, določena s temeljnim aktom, zastopnik društva pa je lahko le poslovno sposobna fizična oseba. Društvo ima lahko dva zastopnika, če tako določa temeljni akt društva. Društvo v temeljnem aktu določi tudi način zastopanja (skupno ali samostojno) in meje pooblastil za zastopanje. Iz prvega odstavka 9. člena ZDru-1 izhaja, da mora temeljni akt društva, ki ga društvo mora imeti po določbi 4. člena ZDru-1, določati tudi zastopanje društva.

11Kot izhaja iz navedb strank in podatkov upravnega spisa, je tožnica po zakonitem zastopniku B. B. pri toženki najprej vložila zahtevo za registracijo znamke, ki jo je toženka prejela 14. 6. 2021, nato pa je po A. A. vložila umik prijave registracije znamke z dne 19. 10. 2021. Dne 12. 11. 2021, pred izdajo izpodbijanega sklepa (10. 12. 2021), je toženka prejela še vlogo „Neupoštevanje „umika“, podpisano s strani B. B., skupaj s tožničinim statutom. V njej je B. B. opozarjal, da A. A. v tem primeru ni bil upravičen za vložitev spornega umika v imenu tožnice, ker je imel kot tožničin drugi zastopnik omejena pooblastila in je lahko tožnico zastopal samo v primeru odsotnosti predsednika ali če predsednik odstopi, do česar pa v času vložitve umika ni prišlo.

12Glede na tako stanje zadeve pa bi morala toženka ravnati skladno s prej citiranim 49. členom ZUP in ugotoviti, kdo tožnico sploh lahko zastopa, ter tudi, ali je to dejansko oseba, ki v tem primeru opravlja procesna dejanja.¹ Navedeno bi morala v izpodbijanem sklepu pojasniti, tako da bi bil v tem pogledu mogoč preizkus. Obrazložiti bi morala, ali A. A., ki je (edini) vložil umik z dne 19. 10. 2021, lahko nastopa kot tožničin zakoniti zastopnik. Toženka je bila namreč, kot rečeno, še pred izdajo izpodbijanega sklepa obveščena, da A. A. ni bil pooblaščen za vložitev umika prijave z dne 19. 10. 2021.

13Ker se toženka kljub izpostavljenemu vprašanju, kdo je tožničin zakoniti zastopnik, in vprašanju pravilnega zastopanja, do tega ni opredelila, se izpodbijanega sklepa s tega vidika ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je organ vezan na stališča sodišča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14Glede na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo sodišče dodaja, da se v zvezi s podatki o zakonitem zastopniku tožnice, upoštevaje prej opisane okoliščine obravnavanega primera, v tem primeru ni mogoče opirati (samo) na podatke iz Poslovnega registra Slovenije, ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, temveč je treba upoštevati podatke, vpisane v register društev, ob upoštevanju morebitnih omejitev pooblastil v zvezi z zastopanjem, pri čemer ni moč spregledati, da toženka v upravnem spisu tudi razpolaga s tožničinim statutom z dne 14. 12. 2013. Toženka pa lahko od osebe, ki nastopa kot zakoniti zastopnik, tudi zahteva, da predloži dokazila, da je strankin zakoniti zastopnik (četrti odstavek 47. člena ZUP).

15Sodišče pripominja, da iz upravnega spisa izhaja, da je zahtevo za registracijo znamke kot tožničin zakoniti zastopnik vložil B. B. in ne A. A., ki je sicer vložil sporni umik. Navedeno pa so okoliščine, ki še dodatno terjajo, da toženka skrbno preveri in z gotovostjo ugotovi, ali tisti, ki je kot tožničin zakoniti zastopnik vložil umik z dne 19. 10. 2021, res lahko nastopa kot njen zakoniti zastopnik oziroma, ali je bil pooblaščen in upravičen v imenu tožnice vložiti sporni umik prijave registracije znamke.

16Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnico v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena brez naroka, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

¹ Glej Kmecl, Andrej, v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač, Erik Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 1. knjiga, Ljubljana 2020, str. 356.