UPRS Sklep I U 754/2023-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z odredbo naložila tožniku, naj odpravi kršitev prvega odstavka 271. člena Zakona o bančništvu v povezavi s tretjim odstavkom 347. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1), ki jo je storil, ko toženki ni posredoval vseh informacij oz. dokumentacije, kot je bilo zahtevano s pozivom toženke z dne 4. 11. 2021. Tožniku je bilo naloženo še, da mora kršitev odpraviti tako, da manjkajoče posreduje v postavljenem roku, prav tako pa mora plačati takso za izdajo odredbe v višini 420,00 EUR.

2Tožnik je zoper cit. odredbo vložil ugovor, ki ga je toženka z izpodbijano odločbo zavrnila, tožniku pa naložila še takso za vložitev ugovora v višini 420,00 EUR.

3Tožnik vlaga tožbo zoper odredbo in izpodbijano odločbo ter sodišču predlaga, naj ju odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da iz pravnega pouka izpodbijane odločbe sicer izhaja, da zoper njo ni posebnega sodnega varstva, vendar odredba in izpodbijana odločba posegata v njegove pravice oz. pravne koristi, zato meni, da ima ustavno pravico do sodne kontrole njune zakonitosti na podlagi 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Citira 476. člen ZTFI-1 in obširno razlaga, zakaj je v obravnavanem primeru upravičen tožiti. V njegov pravni položaj je bilo poseženo že s tem, ko mu je toženka naložila določeno ravnanje in plačilo nadomestil. V nasprotnem bi bil do sodnega varstva upravičen le tisti, ki bi odredbo kršil oz. kdor ne bi imel pravnega interesa (ker bi bilo njegovemu ugovoru ugodeno), kdor pa bi interes imel (ker ni uspel z ugovorom), pa ne. To bi pomenilo kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS) št. U-I-192/16-35 in Up-547/04. Sodišču predlaga tudi, naj postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti. V nadaljevanju tožnik niza argumente, s katerimi nasprotuje odredbi in izpodbijani odločbi po vsebini.

4Toženka odgovarja na tožbo ter primarno predlaga njeno zavrženje in naložitev stroškov tožniku. Navaja, da odločbe ni moč izpodbijati s tožbo, saj velja izjema iz 1. točke drugega odstavka 476. člena ZTFI-1, po katerem ni posebnega sodnega varstva zoper zavrnitev ugovora. Izpodbijana odločba je prav takšna in ne gre za nikakršno napačno razlago cit. določila. Sklicevanje tožnika na cit. odločitvi USRS je po mnenju toženke neutemeljeno, saj gre za drugačna primera. Meni, da bo v tožnikov interes poseženo šele z morebitno odločbo zaradi nespoštovanja odredbe, tj. v nadzornem postopku; tedaj pa mu bo na voljo tudi sodno varstvo. V ostalem se toženka, glede na to, da so tožnikove navedbe bistveno enake kot v vloženem ugovoru, sklicuje na svoje ugotovitve iz izpodbijane odločbe.

5Tožba ni dovoljena.

6Skladno z določbo 496. člena ZTFI-1 ima subjekt nadzora proti odredbi pravico vložiti ugovor, o katerem na podlagi 500. člena ZTFI-1 odloči agencija. Glede na določbe 476. člena ZTFI-1 samostojnega sodnega varstva zoper odredbo ni, zato tožba v delu, v katerem jo tožnik naperja zoper odredbo, ni dovoljena.

7Prav tako tožnik s tožbo ne more napasti izpodbijane odločbe. V 476. členu ZTFI-1 je predpisano, v katerih primerih je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 prepisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero Agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odločbo. Izpodbijana odločba je prav takšna in se jo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je nadzorni organ izdal zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1).

8Pri tem sodišče zavrača vse tožbene navedbe o neustavnosti te ureditve zaradi domnevnega posega v pravico do sodnega varstva. Ustavnost tovrstne zakonske ureditve je bila na USRS namreč že preizkušena in je bilo v zadevi U‑I‑196/09 odločeno, da 1. točka drugega odstavka 507. člena ZTFI ni v neskladju z URS (pri tem pa se je USRS sklicevalo med drugim na svojo predhodno odločitev o ustavni skladnosti takšne ureditve, tudi v zvezi z domnevnim siljenjem v neizpolnitev odredbe – prim. tč. 16 obrazložitve cit. odločbe). Besedilo cit. določila je bilo identično sedaj veljavnemu določilu 1. točke drugega odstavka 476. člena ZTFI-1. Tako tožba ni dovoljena niti zoper izpodbijano odločbo, kar po presoji sodišča ni protiustavno.

9Glede na navedeno tožba torej v celoti ni dovoljena, zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v zadevi, ob odsotnosti drugačne ureditve, smiselno uporablja na podlagi drugega odstavka 475. člena ZTFI-1. Posledično sodišče tožnikovih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadeve, ni presojalo.

10O stroških je sodišče odločilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.