UPRS Sklep I U 968/2021-11

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ za tožnika ustavil postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018, pri čemer posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine v zvezi z odsvojitvijo vrednostnih papirjev izdajatelja A., d. d. Vendar pa je davčni organ v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora pri omenjenem izdajatelju ugotovil, da pri tem ni šlo za prodajo kapitala, ki bi zapadla obdavčitvi po 94. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), temveč je šlo za „razdelitev“ premoženja družbe, ki se obdavči kot delitev dobička oz. dividendi podoben dohodek po tretjem odstavku 90. člena cit. zakona. Nadalje je davčni organ v inšpekcijskem postopku ugotovil tudi, da je plačnik davka že ob izplačilu dohodka delničarju obračunal in plačal davčni odtegljaj in predložil REK-2 obrazec za izplačani dohodek, zato delničarju ni bilo treba vložiti napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala. Glede na to, da je bil predmetni davčni postopek začet po uradni dolžnosti po 72. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ko je tožnik vložil napoved, ni pa potrebe oz. pogojev za nadaljevanju postopka, se postopek po četrtem odstavku 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustavi.

3Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil in potrdil prvostopenjsko odločitev, saj ni zakonske podlage za odmero dohodnine od dobička iz kapitala. Meni, da je bil izpodbijani sklep zadostno obrazložen, saj je bistveno, da je bil tožniku že ob izplačilu s strani plačnika davka obračunan in plačan davčni odtegljaj od prejetega dohodka, zaradi česar je bila transakcija (ki jo tožnik smatra za odsvojitev kapitala) že obdavčena (kot dividenda). Tožnik tako ni bil dolžan vložiti napovedi, saj mu je bil (drug) davek že odtegnjen. Izpodbijani sklep je torej obrazložen z objektivnim dejstvom, da je bil predmetni pravni posel že obdavčen, posledično pa je bil izpodbijani sklep lahko izdan brez posebnega ugotovitvenega postopka. Tožnik namreč ob omenjenem objektivnem dejstvu v tem postopku več ne bi mogel dokazovati drugačnega dejanskega stanja niti tega ne zatrjuje v pritožbenem postopku. V tej zadevi se presoja le ustavitev odmere davka od kapitalskega dobička, ne pa obračun davčne obveznosti, saj je ta predmet drugega davčnega postopka.

4Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj ga odpravi, zadevo pa vrne v ponovni postopek, vse pa s stroškovno posledico. Kot bistveno izpostavlja, da se davčni organ v izpodbijanem sklepu sklicuje na izsledke davčnega inšpekcijskega nadzora pri drugem zavezancu, pri čemer tožniku zapisnik iz tistega nadzora ni bil razkrit niti ni imel možnosti izjave v tej zvezi. Nadalje meni, da ni bilo pravilno, da je bil izpodbijani sklep izdan brez ugotovitvenega postopka in brez zaslišanja stranke, saj se dokazi, s kateri je organ razpolagal, medsebojno niso skladali. Končno pa izpostavlja še, da je dvačni organ izplačilo tožniku kvalificiral kot dividendo, čeprav gre za izplačilo lastniškega deleža, kar bi se moralo obdavčiti kot kapitalski dobiček, kakor je to veljalo tudi za identično transakcijo v letu 2016. V nadaljevanju tožnik obširno utemelji svoja stališča, s sklicevanjem na sodno prakso in predložene dokaze.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev svojih aktov ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da bi postopek odmere davka od dobička iz kapitala na podlagi napovedi, ob tem da je dohodek že bil predmet obdavčitve v drugem postopku, pomenil kršitev pravila ne bis in idem, ker bi šlo za ponovno presojo že končanega postopka izven sistema rednih in izrednih pravnih sredstev v zvezi z izvedenim odtegljajem. Posegi v pravnomočne odločbe pa so možni le v zakonsko točno določenih primerih (davčni inšpekcijski nadzor izvedene obdavčitve s strani davčnega organa ali (iz)redna pravna sredstva ter popravki obračunov s strani zavezancev). V tej zadevi pa tožnik kot prejemnik dohodka želi doseči ponovno vsebinsko presojo pravilnosti obračunanega in plačanega odtegljaja s strani pravne osebe, četudi se v takšnih primerih upravnopravno razmerje vzpostavi le med plačnikom davka in davčnim organom. Tožnik namreč skuša razmerje vzpostaviti še med seboj in davčnim organom, kar nasprotuje prej omenjenemu pravilu. Ker je sklep o ustavitvi postopka procesne narave in ne gre za akt, s katerim bi se odločalo o pravicah in obveznosti davčnega zavezanca, je izpodbijana odločitev zakonita.

6Tožbo je treba zavreči.

7V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pri preizkusu dopustnosti tožbe po določilih 36. člena ZUS‑1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje, ali bi si lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj, pri čemer gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2018, ki se je vodil na podlagi napovedi tožnika, vložene pri prvostopenjskem davčnem organu. Vendar pa je pri tem šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se namreč davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Posledično se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje.

9Navedeno po sodni presoji pomeni, da izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep pa tudi ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu 5. člena ZUS-1, saj se z izpodbijanim sklepom ustavljeni postopek, kot rečeno, ni začel na zahtevo tožnika. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke; ne gre torej za situacijo, ko o zahtevku stranke sploh ne bi bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi bilo možno sodno varstvo.¹ Kot toženka utemeljeno izpostavlja v drugostopenjski davčni odločbi, je pravilnost izvedene obdavčitve z davčnim odtegljajem predmet drugega davčnega postopka. Tj. tistega, ki je tekel pri plačniku davka, ki je z vidika tožnika sicer „tuj“ postopek (prim. v tej zvezi tudi sodbo tega sodišča I U 1453/2019-14).

10Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da v tej zadevi ni podan pravni interes, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Pravni pouk v drugostopenjski odločbi, ki izrecno napotuje na možnost upravnega spora zoper izpodbijani sklep, te presoje ne spreminja. Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

11Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Povzeto po Erik Kerševan, komentar k 5. členu v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 49.