VSRS Sklep I Up 179/2023

I. Pritožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, št. 720-333/2019/70 z dne 1. 1. 2021, s katero je tožniku podaljšal prekinitev prestajanja kazni zapora za čas enega meseca, tj. od 1. 1. 2021 do 1. 2. 2021 (1. točka izreka), in odločil, da se je tožnik dolžan vrniti na nadaljnje prestajanje kazni zapora dne 2. 2. 2021 (2. točka izreka), pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (3. točka izreka). Generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij je tožnikovo pritožbo zoper citirano odločbo Direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor zavrnil z odločbo z dne 19. 1. 2021.

2V razlogih izpodbijanega sklepa Upravno sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil izpodbojno tožbo in uveljavljal odpravo odločbe ter tožbeni zahtevek, da se čas prekinitve prestajanja kazni zapora v trajanju od 26. 10. 2020 do 2. 2. 2021 všteje v čas prestajanja kazni zapora, najdlje do izteka roka za izvršitev zaporne kazni. Na glavni obravnavi je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaporno kazen že prestal, prav tako pa je že preteklo obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora. Tožnik tako nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj glede na dejanske in pravne okoliščine zadeve odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Prvostopenjski organ tudi ob tožnikovem uspehu v upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu. Tožnik ni vložil ugotovitvene tožbe na podlagi 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, Upravno sodišče pa ga ni dolžno pozivati naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe.¹ Tožnik pred Upravnim sodiščem ne more uveljavljati zahtevka, da se čas prekinitve prestajanja zaporne kazni všteje v čas prestajanja kazni. Prav tako pa niso izpolnjeni pogoji za upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1. Zgolj tožnikovo sklicevanje na kršitev ustavnih pravic (32., 35. in 74. člen Ustave) še ne konstruira dovoljene tožbe.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tako, da se mu čas prekinitve prestajanja kazni zapora všteje v čas redno prestane kazni zapora v trajanju enega leta, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Upravnemu sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj ni odločilo o tožbenem zahtevku v celoti, tj. o drugem delu tožbenega zahtevka glede vštetja časa prekinitve prestajanja kazni zapora v čas prestajanja kazni zapora, posledično pa naj bi bil podan razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti. Poudarja, da ne drži niti, da s tožbo ni zahteval ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega akta, pri tem pa se sklicuje na sodišču predloženo dokazilo o vloženi pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP). Zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo. V obdobju od 22. 6. 2021 do 27. 9. 2021 je imel status zapornika, s tem pa je bilo prekomerno poseženo v njegovo pravico do svobode gibanja in svobodne gospodarske pobude oziroma so mu bile kršene ustavne pravice iz 32., 35. in 74. člena Ustave ter 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Opozarja na protiustavnost ukrepov, ki jih je za preprečevanje širjenja virusne okužbe SARS-CoV-2 uvajala Vlada, ter na škodo, ki naj bi mu nastala na podlagi tega protiustavnega ukrepa, ko ni mogel svobodno opravljati svoje dejavnosti. Izrečen mu je bil protiustaven ukrep, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije, in sicer je bil v obdobju, ko ni mogel svobodno opravljati svoje dejavnosti, prikrajšan za dohodek, ki presega 10.000,00 EUR.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo skupaj z zahtevkom za povrnitev stroškov kot neutemeljeno zavrne.

5Pritožba ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče poudarja, da določba 33. člena ZUS-1 opredeljuje različne tožbene oblike, na tožniku pa je, da jih izbere in uporabi v upravnem sporu skladno s svojo voljo ter glede na učinke, ki jih želi doseči (30. člen ZUS-1). Tožnik lahko tudi ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.²

7Neutemeljeno je pritožnikovo stališče, da bi Upravno sodišče moralo šteti, da je poleg izpodbojne tožbe v obravnavanem primeru vložil tudi ugotovitveno tožbo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožnik, ki ga zastopa odvetnik, podal izpodbojni tožbeni zahtevek, in sicer je v tožbi zahteval odpravo odločbe direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor št. 720-88/2021/3 z dne 19. 1. 2021, v zvezi z odločbo generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, št. 720-88/2021/3 z dne 19. 1. 2021. Zahtevka na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim naj bi bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, pa pritožnik niti v tožbi niti kasneje ni podal. Zgolj seznanitve sodišča z vložitvijo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, kasneje pa tudi z odločitvijo o zavrženju vložene pobude, pa ni mogoče šteti za vložitev ugotovitvene tožbe. O tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, sodišče ne sme odločiti, pri čemer je iz ustaljene sodne prakse³ Vrhovnega sodišča jasno, da izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Vrhovno sodišče tudi že večkrat sprejelo stališče, da sodišče prve stopnje ni dolžno tožnika pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval.

8Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču tudi glede tega, da zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic iz 32., 35. in 74. člena Ustave, še ne konstruira dovoljene tožbe. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo,⁴ morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati, pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi, itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tožba je namreč dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Navedene procesne predpostavke, kot je Upravno sodišče pojasnilo v 24. in 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, niso bile izpolnjene.

9Zmotno je tudi pritožnikovo naziranje, da je njegov pravni interes „za nadaljevanje upravnega spora“ podan, kljub temu, da je zaporno kazen že prestal. Kot je pravilno pojasnilo Upravno sodišče v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je pritožnik vložil izpodbojno tožbo, vendar je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora (od 1. 1. 2021 do 1. 2. 2021) že preteklo in je kazen zapora tudi že v celoti prestal. Odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek tako ne more voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči. Tudi ob njegovem morebitnem uspehu v upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, namreč v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu.⁵

10Glede na to, da je Upravno sodišče tožbo zavrglo, so neupoštevne pritožbene navedbe o prekomernem posegu v pritožnikovo pravico do svobode gibanja in gospodarske pobude ter domnevni kršitvi ustavnih pravic iz 32., 35. in 74. člena Ustave, oziroma s tem povezana izvajanja o odškodninski odgovornosti Republike Slovenije zaradi prikrajšanja za dohodek, ki presega 10.000,00 EUR, ki kažejo na pritožnikovo namero uveljavljanja odškodninske odgovornosti ter željo pridobiti pravni temelj za uveljavljanje škode.

11Glede zahtevka, naj se „tožeči stranki čas prekinitve prestajanja kazni zapora v trajanju od 26. 10. 2022 do 2.2. 2021 všteje v čas prestajanja kazni zapora, najdlje do izteka roka za izvršitev zaporne kazni“, o katerem naj Upravno sodišče ne bi odločilo in naj bi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da odločanje o morebitnem vštetju časa prekinitve prestajanja kazni zapora v čas prestajanja kazni zapora ni v pristojnosti Upravnega sodišča, zaradi česar se o tem zahtevku ni opredeljevalo.

12Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

13Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Pri tem se je sklicevalo na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 159/2015.
² Prim. s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 115/2022 z dne 7. 12. 2022.
³ Prim. s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 6/2022 z dne 25. 5. 2022.
⁴ Prim. s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 206/2021 z dne 7. 10. 2021.
⁵ Prim. s sklepom I Up 175/2022 z dne 19. 10. 2022.