VSK Sklep I Cp 503/2021

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožniki nosijo sami vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Predlagatelji so lastniki stavb 0000 - 5325, 0000 - 5393, 0000 - 4153 ter stavbe na parceli št. 0000 – 539/69 v soseski [...], v katastrski občini [...], z naslovom [...].¹ Predlagali so, da se ugotovi, da so nepremičnine 539/12, 539/11, 539/9 in parkirišče z zelenico na strehi garaž na parcelah 539/64, 539/63, 539/62, 539/61, 539/60, 539/59, 539/58, 539/57, vse v isti k.o. 0000 [...], ki so last nasprotnih udeležencev, skupno pripadajoče zemljišče k njihovim stavbam.²

2Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da nepremičnine nasprotnih udeležencev ne predstavljajo pripadajočega zemljišča stavb predlagateljev in je njihov predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča zavrnilo. Odločilo je tudi, da se po pravnomočnosti sklepa odredi izbris zaznambe tega postopka ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, skupne stroške pa nosijo predlagatelji.

3Proti sklepu se pritožujejo predlagatelji ter prvi do tretji nasprotni udeleženec in peti do deseti nasprotni udeleženec, vsi po pooblaščencih.

4Predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov napadajo celotno odločitev, nasprotni udeleženci pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka napadajo odločitev o stroških postopka.

Povzetek pritožbenih navedb predlagateljev

5Sodišče je pravilno povzelo kriterije iz 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), a jih ni pravilno upoštevalo. Odločitev je oprlo izključno na kriterij iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Uporabo drugih kriterijev je, čeprav za to ni navedlo nobenih prepričljivih argumentov, prezrlo in jih ni ugotavljalo. Stališče, ki ga je zavzelo v zvezi s tem, je materialnopravno zmotno. Kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 je treba upoštevati celovito. Sodišče sploh ni ugotavljalo, katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji, ipd. prav tako ni ugotavljalo pretekle in redne rabe zemljišča. Namesto tega je zgolj na podlagi enega samega dokumenta, to je pogodbe pod Dn 129/2002, zaključilo, da sporna zemljišča ne predstavljajo skupnega pripadajočega zemljišča, saj da niso bila namenjena redni rabi stavb predlagateljev, temveč so bila v javni rabi. To pa ni res. Takšen dokazni zaključek ne temelji na vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in je nepravilen. Vse do naroka 2.7.2021, ko je sodišče po lastni iniciativi pridobilo Kupno pogodbo št. G 399/4 z dne 9.5.1990 in Opis tehnične izvedbe garaže, ni bilo niti besede o tem, da so bila sporna zemljišča v splošni oziroma javni rabi. Nasprotni udeleženci s tem v zvezi niso podali ne trditev, ne dokazov, za razliko od predlagateljev, ki so ves čas konkretno, obrazloženo in dokazno podprto zatrjevali na kakšen način so sporna zemljišča uporabljali in vzdrževali. Sodišče s strani predlagateljev predlaganih dokazov neutemeljeno ni izvedlo, razen dokumentov Opis tehnične izvedbe garaže, ki niti ni del upravnih dovoljenj in tudi ni jasno od kod izvira, noben drug dokaz ne nakazuje, da so bila sporna zemljišča namenjena splošni oziroma javni rabi. Pojem javne rabe ne ustreza pomenu kot ga ima ta pojem danes.

6Že tekom postopka na prvi stopnji so opozorili, da je bilo tudi v drugih primerih sodne prakse ugotovljeno, da zapis javne rabe v nekaterih prostorskih aktih še ne pomeni, da nepremičnini nista funkcionalno povezani s stavbami in da nista nujno potrebni za delovanje stavb (VSL I Cp 99/2020), vendar se sodišče do teh dejanskih ugovorov ni opredelilo, čeprav je bilo to dolžno storiti. Pojem javne površine je imel v preteklosti drugačen pomen kot danes (VSL I Cp 1684/2018). Sodišče je bilo dolžno upoštevati tudi kriterije pretekle dejanske rabe, saj je dejanska značilna urejenost tudi glede na obstoječo sodno prakso močan argument za sklep, ali neko zemljišče predstavlja pripadajoče zemljišče določene stavbe ali ne. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča, da upoštevanje nadaljnjih kriterijev nima smisla, saj pretekla raba ne more spremeniti ugotovitev, sprejetih na podlagi dokumentacije.

7Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker je kot pomembno štelo ugotovitev, da imajo vrstne hiše vsaka svoj prostor za parkiranje in sprostitev že namenjen v okviru zemljišča (parcel), ki je že v lasti lastnika vsake stavbe (kar niti ne drži popolnoma, saj predlagatelji nimajo zagotovljenih parkirnih mest v okviru svojih parcel in je tovrsten zaključek sprejet brez vsakršne dokazne presoje). V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 pripadajoče zemljišče ni le tisto zemljišče, ki je bilo potrebno za redno rabo več stavb, temveč tudi tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno za njihovo redno rabo. Nepomembno je, ali ima vsaka stavba zadostno površino individualnega pripadajočega zemljišča, saj tudi če bi navedeno držalo, to ne bi pomenilo, da te stavbe nimajo tudi skupnega pripadajočega zemljišča.

8Odločitev je napačna tudi v primeru, če bi se opirali zgolj na kriterij iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Predlagatelji so svoj predlog utemeljevali tudi z izvidom in mnenjem izvedenca I. I. z dne 17.6.2016 ter dopolnitvijo tega mnenja – P 365/2011 z dne 17.6.2016. Citirana mnenja so bila pridobljena za potrebe pravdnega postopka, v katerem je prva predlagateljica kot tožnica uveljavljala zahtevke na nepremičninah, ki so bila predvidena kot funkcionalna zemljišča k njeni stanovanjski hiši, proti tožencem J. J., K. K., L. L. in M. M. V okviru tega postopka sta izvedenec I. I. in izvedenec geodetske stroke N. N., izdelala izvedensko mnenje, v katerem sta podala mnenje tudi v zvezi s skupnim funkcionalnim zemljiščem, pripadajočim celemu nizu v konkretnem primeru obravnavanih stavb. Na podlagi opravljenega ogleda ter gradbenih dokumentov in prostorskih aktov, upravnih dovoljenj ter drugih pravnih aktov in dokumentov, na podlagi katerih je potekala gradnja objektov [...] na [...], sta podala pisno izvedensko mnenje, da nepremičnine, ki se obravnavajo v tej zadevi, predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev. Sodišče izvedenskim mnenjem, ni naklonilo nobene dokazne teže, čeprav so ugotovitve v njih skladne z ugotovitvami, ki jih je v pisnem izvedenskem mnenju in v pisni dopolnitvi le-tega podala v tem postopku imenovana izvedenka O. O.. Sodišče je, čeprav samo nima ustreznega strokovnega znanja, celo dvomilo v takšne ugotovitve, čeprav so jih sprejeli kar trije različni izvedenci. Predlagatelji so seznanjeni z dosedanjo sodno prakso, po kateri naj bi se v drugem postopku pridobljeno mnenje uporabilo le kot del trditvene podlage, vendar opozarjajo, da dokončno stališče Vrhovnega sodišča o tem vprašanju še ni bilo sprejeto. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 44/2020 dopustilo revizijo ali ima predpravdno mnenje kakšno dokazno vrednost v postopku. Menijo, da omenjenim izvedenskim mnenjem ni mogoče odvzeti vsakršne dokazne vrednosti. Sodišče se ni celovito opredelilo do teh mnenj izvedencev I. I. in N. N. Smiselno očitajo sodišču kršitev iz 22. člena Ustave RS.

9Sodišče je brez argumentiranih in utemeljenih razlogov sledilo zaključkom izvedenke, ki jih je ta podala na naroku 2.7.2021, čeprav so tam podane ugotovitve popolnoma neobrazložene, neprepričljive ter same s seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodišča ni mogoče razumljivo razbrati, kako sploh ocenjuje izvedensko mnenje. Sodišče po eni strani navaja, da ga argumenti izvedenke niso prepričali, da izvedenka ni v zadostni meri pojasnila določenih vprašanj (primerjaj točka 29. sklepa), iz zgornjega povzetka postopka pa je razvidno, da je mnenje tekom postopka samo štelo za nepopolno, zaradi česar je izvedenko samoiniciativno pozivalo k dopolnitvi. Po drugi strani pa je sodišče svojo odločitev oprlo prav na neobrazložen in neargumentiran zaključek izvedenke z dne 2.7.2021, da sporna zemljišča ne predstavljajo skupnega pripadajočega zemljišča, čeprav od sodne izvedenke pojasnil, ki jih je tekom postopka zahtevalo, ni dobilo. Sodišče nima dovolj strokovnega znanja, da bi samo podajalo zaključke o pripadajočem zemljišču. Kolikor bi izvedensko mnenje kljub pisnim dopolnitvam in ustnemu zaslišanju ostalo nepojasnjeno, bi bilo dolžno imenovati drugega izvedenca. Namesto, da bi se pri odločanju oprlo na razpoložljivo arhivsko dokumentacijo je le-to popolnoma ignoriralo (čeprav je npr. samo navedlo, da vsebine te dokumentacije ni razumelo) oziroma, da od izvedenke v zvezi s to dokumentacijo sploh ni uspelo pridobiti zadostnih pojasnil in je zaključke, ki temeljijo na njihovi podlagi, zgolj pavšalno in brez razumnih argumentov zavrnilo kot neprepričljive, lokacijsko in gradbeno dovoljenje pa kot premalo natančna, da bi kazala na obseg pripadajočega zemljišča. Da so dokazni zaključki sodišča nepravilni in nerazumni, dodatno utemeljuje dejstvo, da je sodišče odločilno težo dalo okoliščinam, ki v okviru ugotavljanja skupnega pripadajočega zemljišča sploh niso pravno pomembna.

10Zgolj na podlagi ene listine je odločilo, da sporne nepremičnine niso pripadajoče zemljišče, preostalo arhivsko gradivo ga ni več zanimalo. Spregleda trditve in dokazne predloge predlagateljev, da jim je bilo ob spornem nakupu stanovanjskih stavb pokazano parkirišče in s tem v zvezi neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanja predlagateljev in prič). Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je Opis tehnične izvedbe garaže tako jasen, da niti ne potrebuje strokovne razlage. Tudi sodna izvedenka je na naroku potrdila, da je treba pri podaji mnenja upoštevati vso dokumentacijo, kljub temu pa svoje naloge ni opravila na takšen način. Sodna izvedenka je na podlagi proučitve arhivskega gradiva in po ogledu na kraju samem ugotovila, da so bila vsa v tem postopku obravnavana zemljišča namenjena in potrebna za redno rabo stavb predlagateljev, kar je bilo očitno načrtovano tudi v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena. Izvedensko mnenje je nelogično, neprepričljivo, samo s seboj v nasprotju. Izvedenka je na posebno vprašanje predlagateljev izrecno potrdila ugotovitev izvedenca I. I., da lokacijska dokumentacija izkazuje, da so predmetne stavbe in parkirišča dosegla urbanistično samostojnost. To je logično vodilo v zaključek, da je bila javna oziroma splošna raba parkirišč izključena. Izvedenka je v dopolnitvi mnenja celo sama zapisala, da se sporna zemljišča namensko vežejo na rabo zadevnih stavb in ne na splošno rabo. Vztrajanje izvedenke, da so kljub doseženi urbanistični samostojnosti, ki je dokazana z upravno dokumentacijo, sporna zemljišča bila namenjena javni rabi in ne stavbam predlagateljev, je povsem nerazumljivo. Sklicujejo se na sklep VSL I Cp 99/2020, v okviru katerega je sodišče kot pravno odločilno štelo prav prostorsko povezanost nepremičnin z objekti, zaradi katere je bila izključena uporaba nepremičnin s strani tretjih oseb. To dejstvo bi moralo biti upoštevano tudi v konkretnem primeru, saj je stanje na terenu že od vedno takšno, da je izključena uporaba spornih nepremičnin s strani tretjih oseb.

11Razpoložljiva arhivska dokumentacija izkazuje, da so bila sporna zemljišča v celoti namenjena skupni redni rabi obravnavanih stavb in ne javni rabi. To je potrdilo tudi več sodno zapriseženih izvedencev. Posebej je treba poudariti, da obravnavana zemljišča niso bila le načrtovana kot zemljišča v skupni rabi obravnavanih stavb, temveč so bila kot taka tudi izvedena in so se tako tudi ves čas uporabljala. Iz mnenj izvedencev izhaja, da po obravnavanih zemljiščih, ki so del načrtovane zaključene enote stavb nikoli ni potekala pot za celo sosesko, prav tako parkiranje ni bilo nikoli namenjeno celi soseski. Sodni izvedenec je v okviru odgovorov na pripombe z dne 12.12.2016 zavrnil tudi očitek, na katerega se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu, da bi v kolikor bi sledili logiki predlagateljev, pripadajoče zemljišče k nizu vrstnih hiš pripadalo vseh 22 parkirišč in 18 garaž. Tudi ob ogledu na kraju samem ni bilo mogoče zaznati nobene javne rabe, temveč so obravnavana zemljišča ves čas vzdrževali in uporabljali izključno predlagatelji.

12Sodišče je bilo glede na nejasne, nepopolne in kontradiktorne ugotovitve izvedenke O. O. dolžno v postopku imenovati novega izvedenca urbanistične stroke. Najmanj kar bi jim moralo omogočiti je, da se do ugotovitev sodne izvedenke na naroku dne 2.7.2021 opredelijo in izjasnijo s pomočjo strokovnega pomočnika, saj sami nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi lahko s strokovno argumentiranimi argumenti izpodbijali samo mnenje. Zaprosili so za podaljšanje roka, vendar jim ni ugodilo, s čimer je poseglo v njihovo ustavno zajamčeno pravico do izjasnitve v postopku. Strokovnega pomočnika niso mogli dobiti v kratkem osemdnevnem roku, ki jim je bil dodeljen. V tako kratkem času ni mogoče pregledati tako obsežne dokumentacije in izdelati popolnega mnenja. Tekom postopka na prvi stopnji vse do naroka 2.7.2021, nikoli sploh ni bilo govora o splošni rabi predmetnih nepremičnin in gre za povsem novo dejstvo, ki dotlej ni bilo obravnavano.

13Nepravilen je zaključek sodišča, da skupnega pripadajočega zemljišča ne predstavljajo niti parcele 539/11 in 539/9. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na današnje stanje zadevnih parcel, ni pa presojalo kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, upoštevaje katere so sodno angažirani izvedenci potrdili, da gre tudi pri teh nepremičninah za skupno pripadajoče zemljišče.

14Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep spremeni in predlogu za določitev pripadajočega zemljišča ugodi, podrejeno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odgovor na pritožbo predlagateljev

15Odgovor so vložili prvi do tretji in peti do deseti nasprotni udeleženec, po pooblaščencu. Odgovor je vložil tudi četrti nasprotni udeleženec po pooblaščencu.

16Vlagatelji prvo navedenega odgovora navajajo, da ima vsaka stavba predlagateljev svojo individualno pripadajoče zemljišče, ki je potrebno za redno in normalno rabo stavb, vključno s parkiranjem, kar predlagatelji zanemarijo. Zato nepremičnine (strehe garaž) nasprotnih udeležencev niso potrebne za redno rabo nepremičnin predlagateljev in zato tudi dovozna pot ne more služiti izključno predlagateljem, temveč tudi nasprotnim udeležencem za dovoz do parkirnih mest na strehah njihovih garaž. Stališče sodne prakse na katero se sklicujejo predlagatelji, se nanaša na drugačno dejansko stanje. V obravnavanem primeru, ko imajo stavbe predlagateljev od izgradnje dalje zagotovljene zadostne parkirne površine, pa jih zaradi svojega kasnejšega ravnanja (sprememba namembnosti garaž v stavbah predlagateljev) morebiti nimajo več, to ne more utemeljevati zahtevka po ugotovitvi pripadajočega zemljišča na delu stavb nasprotnih udeležencev in to kljub zatrjevani rabi. Za ugoditev predlogu za določitev skupnega pripadajočega zemljišča se namreč zahteva izključna raba. Tega pa v danem primeru na strani predlagateljev nikakor ni mogoče trditi niti glede dovozne poti, niti glede parkirišč na strehi garaž. Prodajalec ni pokazal in časovno in fizično niti ni mogel pokazati predlagateljem kot kupcem stanovanj, streh garaž nasprotnih udeležencev, kot funkcionalno zemljišče pri nakupu stanovanj, ker garaže takrat še niso bile zgrajene. To dokazujejo tudi uskladitvene pogodbe predlagateljev (ki so jih sestavili sami), ki ne vsebujejo niti strehe garaž niti dostopne poti do njih, vsebujejo pa točno določen obseg zemljišča, ki pripada k posameznemu stanovanju oziroma stavbi. Izvedenca I. I. in N. N. nista bila seznanjena z namembnostjo streh garaž za javno rabo.

17Četrti nasprotni udeleženec nasprotuje pritožbi s smiselno enakimi razlogi kot ostali nasprotni udeleženci. Izpostavlja tudi, da v pogodbah predlagateljev o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sporno zemljišče ni bilo zajeto.

Povzetek pritožbenih navedb nasprotnih udeležencev

18Prvi do tretji in peti do deseti nasprotni udeleženec v svoji pritožbi, s katero izpodbijajo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka. Sodišču očitajo, da ni uporabilo določbe 3. člena ZVEtL-1, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Postopek je bil izveden izključno v interesu predlagateljev, zato ob pravilni uporabi 3. člena ZVEtL-1 v povezavi s 40. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) krijejo vse stroške postopka predlagatelji. Ker ZNP-1 nima določil o stroških zastopanja, je ob pravilni uporabi 42. člena ZNP-1 potrebno uporabiti določilo 151. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo spremembo odločitve o stroških tako, da vse stroške nasprotnih udeležencev krijejo predlagatelji, podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbah

19Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagateljev

20Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep z vidika kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1). Kršitev ni ugotovilo. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb udeležencev in njihovih dokaznih predlogov, pravilno je ugotovilo vsa ključna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri sojenju ni zagrešilo procesnih napak in ni kršilo Ustave.

21Vrstne hiše predlagateljev se nahajajo v soseski "[...]"³. V tej soseski so bile že pred tem zgrajene druge vrstne hiše in zaklonišče. V soseski je več nizov vrstnih hiš, ki so bile grajene v več fazah. Vrstne hiše predlagateljev so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1990. Investitor je bil M., pravni prednik četrtega nasprotnega udeleženca. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za gradnjo vrstnih hiš, parkirišč in garaž na parceli 536/36. Takrat je parcela obsegala cca. 4500 m², zemljišče namenjeno za gradnjo celotnega kompleksa pa je znašalo 1800 m². Predvidena je bila zazidava 5 vrstnih hiš, 18 garaž in 22 parkirišč. Garaže so bile grajene za trg. Prvi lastniki stanovanj v teh stavbah in stavbe na sedanji parceli 536/69 so kupili te nepremičnine pred izgradnjo. Delilni načrt je bil narejen po nakupu nepremičnin in po končani gradnji. Podobno velja za garaže. Stavbe predlagateljev imajo vsaka še dodatno zemljišče, ki služi rabi stavbe.

22V tem postopku se ugotavlja skupno pripadajoče zemljišče 4 stavbam: 5325, 5393, 4153, ki so v etažni lastnini, ter stavbe 4115 na parceli 539/69.

23Po trditvah predlagateljev jim pripada naslednje zemljišče:

- parcela 539/12, ki je v naravi dostopna pot do njihovih nepremičnin,

- parcela št. 539/11 (predvideni kontejnerji za smeti, danes prostor za klop in parkirno mesto),

- parkirišče in betonsko korito z zelenico na strehi garaž nasprotnih udeležencev, ki primarno predstavljajo konstrukcijski element garažnega niza (iz spisovnih podatkov je razvidno, da se garaže nahajajo na parcelah 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63 in 539/64 in niso v etažni lastnini),

- parcela 539/9 (ki po podatkih spisa predstavlja dostopno pot do garaž).

24Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da imajo obravnavane stavbe predlagateljev zemljišče, ki služi za redno rabo stavbe. Stavbe predlagateljev so obkrožene s parcelami, ki so v lasti lastnikov stavb. Imajo prostore za parkiranje, saj se znotraj stavb nahajajo garaže. Pred garažami so ožji dovozi, ki omogočajo parkiranje. Teh ugotovitev pritožba ni izpodbila.

25Skupno pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi predpisov, veljavnih pred 1.1.2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi, postalo last lastnikov teh stavb (42. člen ZVEtL-1). Sodišče je pravilno upoštevalo kriterije iz 43. člena ZVEtL-1.

Glede odločitve, ki se nanaša na parkirišče na strehi garaž

26Obravnavane garaže niso v etažni lastnini in niso samostojni objekti stvarnih pravic.⁴ Enako velja za dele teh garaž. Strehe teh garaž niso v samostojnem pravnem prometu, zato ne morejo predstavljati skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev.⁵ Glede na navedeno, tem stavbam ne more pripadati niti zemljišče pod nadstreškom garaž (del parcele 539/9, na katero sega del strehe (nadstrešek) garaž).

27Samostojni objekti stvarnih pravic so zemljiške parcele, na katerih so zgrajene omenjene garaže. Te parcele⁶ pa glede na ugotovljena dejstva ne pripadajo stavbam predlagateljev in na njih predlagatelji niso pridobili lastninske pravice. Lastninsko pravico imajo nasprotni udeleženci. Že iz tega razloga predlogu predlagateljev v tem delu ni mogoče ugoditi.⁷

28Predlagatelji niso pridobili niti zakonite stavbne pravice na teh nepremičninah nasprotnih udeležencev (lastnikov garaž). Za to ni podlage v določbah zakona (drugi odstavek 271. člena Stvarnopravnega zakonika ter 45. člen ZVetL-1).

Glede parcele 539/9

29Po neizpodbijanih ugotovitvah sklepa je ta parcela v naravi dostopna pot do vhoda v garaže nasprotnih udeležencev. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da ne služi stavbam predlagateljev. Tega zaključka pritožba ni z ničemer omajala. Glede dela te parcele, nad katero sega nadstrešek garaž, je odgovorjeno zgoraj.

Glede parcele 539/11

30Ta parcela⁸ ima po ugotovitvah sklepa v večini funkcijo zelenice, na njej je tudi grmovje, na skrajnem severu pa betonski plato, ki se nahaja ob parkirnem mestu na strehi garaže, stoječi na parceli 539/64. Po parceli 539/11 poteka pešpot izpred garaž nasprotnih udeležencev (v sklepu očitno napačno navedeno predlagateljev) na parcelo 539/12 oziroma na parcelo 539/1, ki je po dejanski rabi javna cesta.⁹ Teh dejstev pritožba izrecno ne napada. Sodišče je ugotovilo tudi, da na tej parceli ni smetnjakov, niti druge razvidne rabe, ki bi kazala na pripadnost parcele stavbam predlagateljev. Teh ugotovitev pritožba ni izpodbila. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sklepa za zavrnitev predloga glede te parcele, ker so pravilni in jih pritožba ni omajala.

Glede parcele 539/12

31Ta parcela je v naravi dostopna cesta do stavb predlagateljev in do parkirišča na strehi garaž nasprotnih udeležencev, z leve in desne strani zamejena z nižjim robnikom, na skrajnem severu pa se konča z zelenim dvignjenim otokom.

32Prvostopenjsko sodišče je v tem delu zavrnilo predlog, ker je ugotovilo, da parkirišče na strehi garaž, do katerega vodi dostopna pot, ne pripada stavbam predlagateljev ampak je namenjeno javni rabi. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tej odločitvi ključno, da parkirišče ne pripada stavbam predlagateljev. Te ugotovitve pa, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, predlagatelji niso izpodbili. Zatrjevano dejstvo, da parkirišče uporabljajo le predlagatelji, jim ne more prinesti uspeha. S tem niso izkazali lastninske pravice na nepremičninah nasprotnih udeležencev, niti stavbne pravice. Vse, kar je zgrajeno na parcelah 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63 in 539/64 je sestavina teh nepremičnin. Pravic, ki bi izključevale nasprotne udeležence ali druge osebe pri uporabi parkirišča na strehi garaž, predlagatelji niso izkazali. Dostopna cesta, ki vodi do parkirišča, zato ni skupno pripadajoče zemljišče stavb predlagateljev.

33Pritožba tudi sicer ni prepričala z očitki o bistvenih kršitvah določb postopka. Mnenje izvedenca I. I. (in N. N.) glede parkirišča in dostopne poti, izdelano za potrebe druge zadeve, v tem postopku sploh ni odločilno. Odločitev o zavrnitvi predloga narekujejo že dejstva, ki med udeleženci niso sporna.¹⁰ Odločitev o tem ali lahko sestavina ene nepremičnine predstavlja splošni skupni del več drugim nepremičninam, je pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča. Sicer pa omenjena izvedenca nista opravljala izvedenskega dela v obravnavanem postopku in tudi nista bila seznanjena z vsemi listinami in dejstvi, ki so bila ugotovljena v tem postopku.¹¹

34Tudi pri izvedbi postopka z izvedenko pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Predlagatelji so imeli možnost izjasniti se o navedeni pogodbi med R. in Š. Š., Opisom tehnične izvedbe garaže ter mnenjem izvedenke, ki ga je podala po tem, ko se je seznanila z omenjeno listino. V postopku pred sodiščem prve stopnje niso podali takih argumentov v zvezi s to listino in izvedenskim mnenjem izvedenke O. O., ki bi lahko privedli do drugačne odločitve. Takih argumentov nimajo niti v pritožbi. Zapis iz Opisa tehnične izvedbe garaže, da je krovna plošča uporabljena kot javno parkirišče, je prvostopenjsko sodišče ocenjevalo tudi z drugimi dokazi in jo pravilno povezalo z ostalimi ugotovitvami. S tega vidika je ocenjevalo tudi mnenje izvedenke. Pri končni oceni je pravilno upoštevalo vsa ugotovljena dejstva (- da je parkirišče zgrajeno na garažah, ki so bile namenjene prosti prodaji na trgu; - da so bile garaže prodane; - da so zemljiške parcele, na katerih stojijo garaže v lasti nasprotnih udeležencev; - da parkirišče, urejeno na strehi teh garaž, ni bilo namenjeno zgolj stavbam predlagateljev; - da imajo vrstne hiše predlagateljev prostor za parkiranje in sprostitev že namenjen v okviru zemljišča (parcel), ki je v lasti predlagateljev kot lastnikov stavb...).

35Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbi nasprotnih udeležencev

36Stroškovna odločitev je v skladu z zakonodajo in sodno prakso. Postopka po ZVEtL-1 sta specifična postopka, katerih namen je ureditev določenega razmerja, ki je v interesu vseh udeležencev postopka, posebej pa je poudarjen tudi javni interes. Ker ZVEtL-1 ne ureja v tem postopku spornega vprašanja o stroških, se na podlagi 3. člena ZVEtL-1 uporabljajo določbe 35. člena ZNP.¹² Po splošnem pravilu iz prvega odstavka 35. člena ZNP, vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. Pritožba se zavzema za uporabo posebnega pravila o povrnitvi stroškov iz tretjega odstavka 35. člena ZNP, po katerem v primeru, če je postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, trpijo stroške ti udeleženci. Pritožbeno sodišče meni, da ni pogojev za uporabo tega pravila. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

37Pritožbeno sodišče je odločilo, da pritožniki nosijo sami vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvi odstavkom 35. člena ZNP).

¹ Prva predlagateljica A. A. je lastnica parcele 539/69, ostali predlagatelji so etažni lastniki drugih stavb (2. predlagatelj B. B. je bil ob vložitvi predloga lastnik enega stanovanja v stavbi 5325, 3.in 4. C. C. in Č. Č. sta etažna lastnika (solastnika) stanovanja v stavbi 5325, 7. in 8. D. D. in E. E. sta etažna latnika (solastnika) stanovanja v stavbi 5393, 9. in 10. F. F. in G. G. sta lastnika (solastnika) stanovanja v stavbi 4153, 11. H. H. je lastnica stanovanja v stavbi 4153).
² Pritožbeno sodišče bo zaradi preglednosti v nadaljevanju opustilo navedbo katastrske občine, saj se vse obravnavane nepremičnine nahajajo v isti k.o.
³ To je razvidno iz gradbene dokumentacije v prilogah C1.
⁴ Samostojni objekt stvarnih pravic pa so posamezni deli stavbe v etažni lastnini.
⁵ Na to so opozarjali tudi nasprotni udeleženci v postopku na prvi stopnji.
⁶ Ki so stavbišča garaž.
⁷ Predlagatelji niso sprožili postopka za vzpostavitev etažne lastnine na garažah.
⁸ To parcelo je leta 2001 kupil P. P. od R., po njem pa jo je podedovala nasprotna udeleženka S. S. (priloge B/20).
⁹ V zemljiški knjigi je ta parcela še vedno vknjižena kot last SGP Koper d.o.o., ki je pravni naslednik graditelja.
¹⁰ Predlog bi bilo treba zavrniti tudi v primeru, če sodišče ne bi upoštevalo ugotovitve iz kupoprodajne pogodbe G 399/4 z dne 9.5.1990 med R. in Š. Š. ter Opisa tehnične izvedbe garaže, kjer je zapisano, da je krovna plošča garaže uporabljena kot javno parkirišče.
¹¹ Nista bila seznanjena z Opisom tehnične izvedbe garaž.
¹² Enako določa ZNP-1.