VSM Sklep II Kp 23632/2018

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaje ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžene in nagrada njenih zagovornikov, proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženko spozna za krivo ter ji podaljša začasno zavarovanje do izvršitve sodbe, oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke je podala odgovor zagovornica obdolženke s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti zavrne pritožbo okrožne državne tožilke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje.

5Okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in sicer iz člena 371/I-11 ZKP. Navaja namreč, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi dokazno ocenilo le nekatere dokaze, med tem drugih dokazov ni ocenilo. Tako je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo, da je sledilo zagovoru obdolženke, ker je ta potrjen z izpovedbo zaslišanih prič in z listinami, ki jih je obramba obdolžene vložila v spis in ki naj bi dokazovale, da so bile storitve, ki jih je družba B. zaračunala družbi C. opravljene in da jih je opravila obdolžena preko svojih družb D. in E., za opravljene storitve pa so bili družbi B. izstavljeni računi. Pri čemer je sodišče prve stopnje še navedlo, da se z vsebino posameznih dvigov in medsebojnih pobotov, ki izhajajo iz zapisnika o davčno inšpekcijskem nadzoru (DIN), ni posebej ukvarjalo, ker samo dejstvo obstoja dvigov in opravljenih knjigovodskih zapiranj terjatev in obveznosti med udeleženci na podlagi posojilnih pogodb in izstavljenih računov, ni sporno.

6Pritožbeno sodišče pritrjuje tožilski pritožbi, ki navaja, da so takšni razlogi napadene sodbe povsem nejasni, saj je obdolžena sama v svojem zagovoru navedla, da storitev v letu 2015 ni opravila, da so bila posojila dana na podlagi pričakovanega plačila za storitve, ki naj bi bile opravljene v prihodnjih petih ali desetih letih. Sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo, da je obdolžena v času od 2. 2. 2015 do 31. 12. 2015 dvigovala gotovino ter opravljala nakazila in plačila s poslovno kartico družbe B. v skupni višini 287.180,66 EUR, kar je zabeležila kot posojila sebi kot samostojni podjetnici, da je terjatve že konec leta 2015 v celoti zaprla z temeljnicami, ki so bile osnova verižnih kompenzacij, ki jih je obdolžena tudi podpisala, pri čemer pa iz podatkov in ugotovitev FURS-a z dne 6. 6. 2017 izhaja, da je šlo za navidezne terjatve, do česar pa se sodišče prve stopnje v napadeni sodbi sploh ni opredelilo in jih dokazno ocenilo. Vsekakor pa gre tudi za razloge napadene sodbe, ki so sami s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj sodišče prve stopnje sledi zagovoru obdolženke, ker naj bi ga potrjevale izpovedbe prič in listine, na katere se je ta sklicevala v svojem zagovoru, čeprav je opravljene storitve za družbo D. F. ocenila pri opravi DIN kot sporne. Zato je pritrditi pritožbi okrožne državne tožilke, da so sicer razlogi napadene sodbe tudi v nasprotju sami s seboj. Napadena sodba namreč nima ustreznih razlogov o zaključku sodišča prve stopnje, da je prihodek družbe B. v letu 2015 rezultat dela obdolžene in torej verižne kompenzacije, razen tega pa tudi v napadeni sodbi ni naveden noben dokaz, ki bi to potrjeval, saj obdolžena v navedeni družbi sploh ni bila zaposlena. Vse to pravilno navaja v pritožbi okrožna državna tožilka, saj so razlogi napadene sodbe o oprostitvi obdolženke nejasni, sami s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, pri čemer pa napadena sodba nima ustreznih razlogov o dokumentaciji oziroma o listinah, na katere se je obdolženka sklicevala v svojem zagovoru, ti razlogi, ki pa jih ima pa so povsem nejasni. Iz napadene sodbe ni razbrati ustreznih razlogov o tem na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da so bili vsi davčni obračuni pravilno izkazani in davčne obveznosti poravnane, ter da ni šlo za navidezne terjatve.

7Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožilski pritožbi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, pritrdilo.

8Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ki ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, se s pritožbo tožilke glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pretehtati tudi pritožbene navedbe v smeri graje dejanskega stanja in o zadevi ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da bo v ponovljenem sojenju v obravnavani zadevi odločal spremenjen senat (člen 392/IV ZKP).