UPRS Sodba I U 96/2021-64

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožničino pritožbo zoper gradbeno dovoljenje št. 351-195/2019-32 z dne 9. 7. 2020 in odločil, da v tem postopku niso nastali stroški, ki bi bremenili stranko. V obrazložitvi je navedel, da tožnica ni bila stranka v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, ker ni lastnica obravnavane nepremičnine, ni imetnica stvarne pravice na zemljišču, ki je predmet izdanega gradbenega dovoljenja, niti ni lastnica sosednjega zemljišča. V postopku tudi ni priglasila udeležbe kot druga oseba, ki bi izkazala, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi, poleg tega pa tudi poseben zakon občini, na območju katere je nameravana gradnja, ne daje podlage za sodelovanje kot stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker torej tožnica v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja ni imela položaja stranke niti stranskega udeleženca, je pritožbo zoper izdano gradbeno dovoljenje vložila neupravičena oseba, zato jo je prvostopenjski organ kot nedovoljeno zavrgel.

2Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pravnega zastopanja sestave pritožbe ter odločil, da mora tožnica plačati investitorju njegove stroške pravnega zastopanja v zvezi z odgovorom na pritožbo. V obrazložitvi je dodatno navedel, da ima nepriglasitev udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja skladno s prvim odstavkom 38. člena Gradbenega zakona (GZ) za posledico izgubo pravice do pritožbe. Dejstvo, da je občina v postopku izdaje gradbenega dovoljenja mnenjedajalka, ji še ne daje položaja stranskega udeleženca v tem postopku. Odločanje o skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom je v pristojnosti upravnega organa, mnenje občine ni zavezujoče. Stranski udeleženec lahko vstopi v tuj postopek le na podlagi izkazanega varstva svojih pravnih koristi - osebne koristi, ki temelji neposredno na zakonu ali drugem predpisu. Zgolj navedba o varstvu javnega interesa za sodelovanje v tujem postopku ne zadošča.

3Tožnica v tožbi zatrjuje, da je prvostopenjski organ kljub njenemu negativnemu mnenju, ki ga je dala v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, ugotovil, da naj bi bila predvidena gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta, s čimer je posegel v njeno pravico in izvirno pristojnost, da samostojno ureja prostor na svojem območju (drugi odstavek 5. člena in 50. člena Zakon o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-2 in 21. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). Odločitev organa, da ji ne prizna položaja stranke v primeru, ko o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja odloči v nasprotju z njenim mnenjem glede skladnosti predvidenega posega s prostorskimi izvedbenimi akti, pomeni poseg v izvirno pristojnost občine, kot je opredeljena z ZLS, krši pa tudi njene pravice iz 22., 25., 138. in 140. člena Ustave RS.

4Tožnica meni, da mora imeti pravico podati svoje stališče glede skladnosti predvidenega posega s prostorskimi izvedbenimi akti in to svoje stališče tudi uveljavljati v okviru predpisanih postopkovnih pravic. Če ji GZ tega ne daje, je taka ureditev neustrezna. Kljub temu da je prvostopenjski organ odločil v nasprotju z njenim mnenjem, je pred izdajo gradbenega dovoljenja ni seznanil s svojim drugačnim stališčem in ji ni omogočil, da se do njega izjasni ter sodeluje v postopku.

5Poleg tega je stranka z interesom v postopku spremenila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, prvostopenjski organ pa ni pridobil novega mnenja, čeprav bi moral, s tem pa je kršil postopek po GZ. Določba 93. člena ZLS predstavlja poseben zakon skladno s četrto alinejo drugega odstavka 36. člena GZ, ki ji daje status stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, do česar se toženka ni opredelila. Po tožničinem mnenju bi se moral organ, ker se z mnenjem občine ni strinjal, poslužiti postopka usklajevanja po GZ, v vsakem primeru pa bi jo moral o tem obvestiti in ji dati možnost, da svoje stališče dodatno pojasni.

6Tožnica še dodaja, da je dostop do javne poti za predvideno gradnjo predviden preko parc. št. 486/4 in 486/5, obe k.o. ..., ki sta sicer v zasebni lasti, vendar preko njiju poteka kategorizirana občinska cesta, ki jo tožnica vzdržuje in ureja. Kljub neurejenemu lastniškemu stanju te javne ceste tožnica na njej izvršuje vsa zakonska pooblastila, čemur zemljiškoknjižni lastniki ne oporekajo, zato meni, da bi morala biti tudi iz tega razloga stranska udeleženka v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Toženka na tožbo ni odgovorila.

8Investitor kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9V prvi pripravljalni vlogi stranka z interesom navaja, da je bila v pravdnem postopku, ki se je pri Okrajnem sodišču na Jesenicah vodil pod opr. št. P 47/2020, tožba umaknjena. V dodatni vlogi z dne 12. 8. 2021 podaja navedbe v zvezi z odločitvijo Disciplinskega sodišča ZAPS glede disciplinskih kršitev, ki se nanašajo na izdelavo mnenja o skladnosti s prostorskimi akti z dne 2. 10. 2019, ki ga je na podlagi tožničinega naročila izdelala družba A., d. o. o.

10Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2021 dodatno pojasnjuje svoja stališča. Navaja, da ne drži, da varovanje javnega interesa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more zadoščati za priznanje položaja stranke. Stališče, da občina ne bi mogla varovati javnega interesa zaradi ugotovljene neskladnosti s prostorskimi izvedbenimi akti, ni utemeljeno. V primeru, ko se negativno mnenje občine in stališče upravnega organa ne prekrivata, mora imeti občina možnost, da nasprotujoče stališče organa preko priznanje položaja stranke ali stranskega udeleženca oziroma preko sistema pravnih sredstev ustrezno preveri. Tožnica tudi meni, da je treba občini v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznati položaj stranske udeleženke, kadar je njeno mnenje negativno, in ji omogočiti vložitev pritožbe zgolj iz razloga, da lahko aktivno uveljavlja pravilno uporabo prostorskih aktov, katerih izdaja je njena izvirna pristojnost.

11Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2022 prereka tožničine navedbe in dodatno pojasnjuje svoja stališča.

K točki I izreka

12Tožba ni utemeljena.

13V obravnavani zadevi je sporno zavrženje tožničine pritožbe zoper gradbeno dovoljenje št. 351-195/2019-32 z dne 9. 7. 2020 iz razloga, ker jo je vložila neupravičena oseba, ker tožnica (občina) v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja ni imela položaja stranke niti stranskega udeleženca.

14GZ v 36. členu določa, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitor (prvi odstavek). Stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja so lahko: - lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja; - lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva; - druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca, in - druge osebe, če tako določa zakon (drugi odstavek). Osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnjega odstavka, pridobijo položaj stranskega udeleženca s priglasitvijo udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, razen če je v 15 dneh od priglasitve izdan sklep o zavrnitvi vstopa te osebe v postopek (tretji odstavek). Stranski udeleženec iz drugega odstavka tega člena ima enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (četrti odstavek).

15Tožnica trdi, da ima v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja na podlagi četrte alineje drugega odstavka 36. člena GZ status stranske udeleženke, in sicer kot druga oseba, če tako določa zakon. Poseben zakon, ki ji po njenem mnenju daje tak status, je določba 93. člena ZLS. Ta določa, da ima občina oziroma pokrajina v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni (prvi odstavek). Občina ima pravico biti obveščena o vsakem upravnem postopku, v katerem pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine (drugi odstavek). Pristojni državni organ, ki vodi postopek iz prejšnjega odstavka, mora občino pisno obvestiti o začetku upravnega postopka v osmih dneh (tretji odstavek).

16Po presoji sodišča iz citiranega 93. člena ZLS ne izhaja, da ima tožnica kot občina (avtomatičen) položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Navedeni člen določa, da ima občina v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi položaj stranke, vendar pod pogojem, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni, kar pa v tem primeru ni bilo izkazano. Tožnica se v zvezi s tem sicer sklicuje na 21. člen ZLS in 5. ter 50. člen ZUreP-2. Vendar pa 21. člen ZLS primeroma opredeljuje naloge občine, v katere se s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja ne posega, 5. člen ZUreP-2 razmejuje naloge na področju urejanja prostora, za katere je pristojna občina oziroma država, 50. člen istega zakona pa določa prostorske ureditve državnega oziroma lokalnega in skupnega pomena. Opravljanje navedenih nalog pa še vedno ostaja v domeni tožnice in jih tožnica kljub temu ohranja v svoji pristojnosti.

17Kolikor se tožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-98/95 z dne 11. 7. 1996 sodišče poudarja, da iz te odločbe izhaja, da „izdajanje gradbenih dovoljenj ni lokalna zadeva, saj pomeni izvrševanje državnih predpisov, ki določajo tehnične pogoje za gradnjo.“ Ustavno sodišče RS je med drugim tudi zapisalo, da „kljub temu da upravne enote izdajajo lokacijska in gradbena dovoljenja, občini še vedno ostaja pristojnost razpolaganja s prostorom (prostorskega planiranja in izdajanja prostorskih izvedbenih aktov).“ Ustavno sodišče RS je še navedlo, da občina lahko v upravnih postopkih na področju urejanja prostora sodeluje kot stranka in da se lahko tudi pritožbi, vendar v skladu s 93. členom ZLS, torej, če so z akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni, kot prej povedano.

18Tožnica se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 536/2006, ki pa ni primerljiva z obravnavano zadevo in je zato nerelevantna za presojo v tem upravnem sporu. V tej sodbi je šlo za postopek izdaje gradbenega dovoljenja za komunalne objekte in je bila občina stranska udeleženka v postopku, ki se tiče izgradnje komunalnih objektov oziroma naprav, za kar pa v tem primeru ne gre. V obravnavani zadevi je bilo namreč stranki z interesom izdano gradbeno dovoljenje za manj zahtevna nastanitvena objekta.

19Tožnica v bistvenem še zatrjuje, da bi kot mnenjedajalka, glede na to, da prvostopenjski organ v tem primeru ni sledil njenemu negativnemu mnenju glede skladnosti predvidene gradnje s prostorskim aktom, morala imeti položaj stranske udeleženke v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja. Z obravnavo pritožbe bi ji bilo omogočeno varovanje pravnega interesa glede presoje skladnosti nameravanega posega s prostorskimi akti. Meni, da bi morala imeti možnost sodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede vprašanja pravilnosti presoje skladnosti predvidene gradnje s prostorskimi akti.

20Tožnica torej v bistvu trdi, da bi morala biti udeležena v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja iz razloga uveljavljanja pravilne uporabe prostorskih aktov oziroma z namenom varovanja javnega interesa. Po njenem mnenju lahko občina v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje javni interes zaradi ugotovljene neskladnosti nameravane gradnje s prostorskimi izvedbenimi akti.

21V zvezi s tem sodišče sodi, da tožnica v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni legitimirana za varovanje javnega interesa. Iz določb GZ ne izhaja stvarna legitimacija občine, na območju katere nameravana gradnja leži, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, in to niti v primeru, če občina izda negativno mnenje. Presoja skladnosti nameravane gradnje s prostorskimi akti je namreč v domeni pristojnega upravnega organa (1. točka prvega odstavka 43. člena GZ).¹ Občina ima sicer lahko pod zakonskimi pogoji položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kot prej navedeno, vendar takega položaja ne dobi avtomatično oziroma zgolj zaradi izdanega negativnega mnenja, ampak ob izpolnjenih zakonskih pogojih po drugem odstavku 36. člena GZ. Kolikor se tožnica sklicuje na vzdrževanje poti, ki poteka po zemljiščih v zasebni lasti, pa (samo po sebi) ne predstavlja podlage za vstop v tuj postopek izdaje gradbenega dovoljenja po drugem odstavku 36. člena GZ.

22Glede na to ni mogoče sprejeti razlage, da bi tožnica v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z ugovori, ki se nanašajo na pravilnost uporabe prostorskih aktov, lahko varovala javni interes.² Tudi upoštevaje določbe ZLS in ZUreP-2, na katere se sklicuje tožnica, sodišče, kot rečeno, ne najde podlage za razlago, da bi občina mogla v postopku za izdajo posamičnega akta, s katerim se odloči o investitorjevi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, avtomatično imeti položaj stranke ali stranske udeleženke oziroma da bi to pridobila na podlagi uveljavljanja javnega interesa.

23Sodišče dodaja, da Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 razloguje, da mora obstajati določeno razmerje (stranskega) udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima in kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. (Stranski) udeleženci imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno … (17. točka obrazložitve navedene odločbe). Če naj bi se tožnica kot občina udeleževala upravnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, uvedenega na zahtevo drugega, zaradi varovanja javnega interesa, bi torej po mnenju sodišča taka njena vloga morala izhajati neposredno iz zakona.³

24V skladu s prvim odstavkom 40. člena GZ morajo biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predložena predpisana mnenja mnenjedajalcev. V obravnavani zadevi je bila eden od pristojnih mnenjedajalcev tudi tožnica, ki je podala mnenja glede skladnosti nameravane gradnje s prostorskimi izvedbenimi akti, ker se na njenem območju nahaja gradnja predvidenih objektov (tretji odstavek 31. člena GZ). Do mnenj se mora v skladu s prvim odstavkom 40. člena GZ opredeliti pristojni upravni organ za gradbene zadeve v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V primeru neusklajenih, nejasnih mnenj in mnenj, ki nimajo ustrezne pravne podlage, lahko razpiše ustno obravnavo z namenom uskladitve ali spremembe mnenja. Če uskladitev ali sprememba mnenja ni dosežena, lahko odloči sam po opravljenem ugotovitvenem postopku ali s pomočjo mnenja pristojnega organa za nadzor nad mnenjedajalcem (tretji odstavek 40. člena GZ). Enako izhaja iz določbe četrtega odstavka 209. člena ZUP, v skladu s katero se sme odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje) izdati šele potem, ko upravni organ dobi mnenje mnenjedajalca, vendar na to mnenje ni vezan in lahko izda odločbo tudi v nasprotju z danim mnenjem. Da je mnenje obvezno za pristojni organ, mora predpis to izrecno določati.⁴

25Iz navedenega izhaja, da organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na mnenja tožnice (občine) ni bil vezan, saj zakon kaj takega izrecno ne določa. Ker organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, kot rečeno, ni vezan na mnenja, je dolžan ne glede na mnenje občine na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ sam presoditi, ali je nameravana gradnja v skladu s prostorskimi akti, saj je to v njegovi pristojnosti. Poleg tega zakon ne predvideva obveznega usklajevanja po tretjem odstavku 40. člena GZ, ampak organu daje (le) možnost takega postopka.

26Sodišče poudarja, da so za odločanje pristojni upravni organi že po uradni dolžnosti dolžni skrbeti za varstvo javnih koristi. Pristojni upravni organ ima dolžnost varovati javni interes, kar pomeni, da mora v postopku izdaje gradbenega dovoljenja med drugim tudi preveriti, ali je projekt skladen s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 43. člena GZ). Poleg tega ZUP kot udeležence upravnega postopka, ki so upravičeni zastopati javne koristi, določa državnega tožilca, državnega odvetnika in morebiten drug državni organ (45. člen ZUP).⁵ Zato ureditev v GZ s tega vidika, kot navaja tožnica, ni neustrezna. Očitki o kršitvah Ustave RS niso utemeljeni.

27Glede na navedeno torej tožnica nima z zakonom določene stvarne legitimacije „skrbnika“ javnega interesa v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj in to niti v primeru, kadar poda negativno mnenje. Občina, na območju katere se nahaja gradnja predvidenih objektov, namreč, kot prej obrazloženo, (le) poda mnenje glede skladnosti nameravane gradnje s prostorskimi izvedbenimi akti (tretji odstavek 31. člena GZ), na katerega upravni organ ni vezan in mora samostojno opraviti presojo glede skladnosti gradnje z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora (1. točka prvega odstavka 43. člena GZ). Status stranke ali stranskega udeleženca lahko pridobi le pod zakonskimi pogoji v skladu s 36. členom GZ, ki pa v tem primeru po povedanem niso bili izpolnjeni.

28Kolikor tožnica navaja, da bi moral organ zaradi spremembe dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti nova mnenja, sodišče dodaja, da navedeno ni pravno relevantno za presojo v tem upravnem sporu. Predmet tega upravnega spora je namreč odločitev o zavrženju tožničine pritožbe zoper sporno gradbeno dovoljenje in ne presoja samega gradbenega dovoljenja. Poleg tega tožnica le na splošno trdi, da je v obravnavani zadevi prišlo do sprememb dokumentacije in našteva, kaj naj bi se spremenilo, ne da bi konkretizirano pojasnila, kako naj bi te spremembe vplivale na že izdana mnenja, kar pa je ključno za uporabo tretjega odstavka 42. člena GZ.⁶

29Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

30Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker so se vse stranke tega upravnega spora skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pisno odpovedale glavni obravnavi.

31Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 96/2021-55 z dne 20. 4. 2023.

K točki II izreka

32Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

33Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe, je v postopku uspela. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, njene navedbe pa glede na obrazloženo tudi niso vplivale na odločitev sodišča, zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

¹ Primerjaj s sodbo tega sodišča I U 2445/2017 z dne 17. 9. 2019.
² Primerjaj s sodbo tega sodišča I U 2445/2017 z dne 17. 9. 2019.
³ Tako že to sodišče v sodbi I U 2445/2017 z dne 17. 9. 2019 (11. točka obrazložitve).
⁴ Glej Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 316.
⁵ Glej tudi sodbo tega sodišča I U 2445/2017 z dne 17. 9. 2019.
⁶ Po tretjem odstavku 42. člena GZ mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, če se med postopkom dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja spremeni tako, da to lahko vpliva na izdana mnenja ali izjave stranskih udeležencev, s spremembo seznaniti mnenjedajalce ali stranske udeležence in po potrebi pridobiti njihova nova mnenja ali izjave v delu, v katerem se je projektna rešitev spremenila.