93. člen ZLS

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali občina v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko (npr. z vložitvijo pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje) varuje javni interes glede skladnosti nameravanih gradenj z občinskimi prostorskimi akti?

Sodišče nima pomislekov, da je tožeča stranka (kot samoupravna lokalna skupnost) utemeljila svojo pravno korist za vstop v postopek nadzora nad izvajanjem okoljevarstvenega dovoljenja. Uveljavljala je položaj stranke v upravnem postopku z zatrjevanjem, da so prizadete njene pravice in koristi. Njena poglavitna naloga v vlogi lastnice javnega in vodovodnega omrežja je oskrba prebivalstva s pitno vodo. Ima dolžnost zagotoviti javno komunalno infrastrukturo in njeno ustrezno delovanje. Izvajati mora javno službo odvajanja in čiščenja komunalne ter padavinske odpadne vode. Zavezana pa je tudi skrbeti za varstvo tal, zraka in vodnih virov. Kot taka predstavlja tako imenovano vključeno ali zadevno javnost po petem odstavku 2. člena Aarhuške konvencije in točki (e) drugega odstavka 1. člena Direktive 2011/32/EU. V tem pogledu (pravilno) izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja, mednje sodi seveda ustrezna protipožarna varnost, zagotovo neposredno vpliva na njene opisane zakonske dolžnosti. Obrazložitev obravnavanega sklepa je v bistvenem delu protislovna in nejasna. Zaključek, da ga ni mogoče preizkusiti, je zato na dlani. To je absolutna bistvena kršitev pravil p

Tožnica nima z zakonom določene stvarne legitimacije „skrbnika“ javnega interesa v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj in to niti v primeru, kadar poda negativno mnenje. Občina, na območju katere se nahaja gradnja predvidenih objektov, (le) poda mnenje glede skladnosti nameravane gradnje s prostorskimi izvedbenimi akti (tretji odstavek 31. člena GZ), na katerega upravni organ ni vezan in mora samostojno opraviti presojo glede skladnosti gradnje z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora. Status stranke ali stranskega udeleženca lahko pridobi le pod zakonskimi pogoji v skladu s 36. členom GZ.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomeni davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi predpisi. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu ZLS pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.

Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ji ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka ali stranska udeleženka sodelovala v odmernem postopku, postopku vračila nadomestila. Prav tako nima pravice do vlaganja pravnih sredstev oz. do sodnega varstva zoper te vrste odločb.

Pravica oziroma pravni interes občine v zvezi z NUSZ je glede na veljavno ureditev zgolj v tem, da dobi sredstva, kolikor jih je bilo pobranih iz naslova NUSZ, nakazana v svoj proračun. Nima pa pravice do tega, da je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da je odmerjeno v določeni višini. Odločitev upravnega sodišča o odmeri, tudi morebitna odprava odločbe o odmeri NUSZ, zato ne more vplivati na pravice in pravne koristi občine, ki jih ima občina v zvezi z NUSZ. Odločitev sodišča prve stopnje, da občina ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v upravnem sporu iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v revidentkino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa.

Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v upravnem postopku izdaje odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku.

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa. V obravnavanem primeru ne gre za spor o zakonitosti pritožničinega Odloka in sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v njegovo veljavnost (ga razveljavilo), ampak za postopek presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta, s katerim se je zavrglo priznanje lastnosti stranke v postopku vračila nadomestila (tretji osebi, v kateri pa določen člen Odloka (na podlagi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-157/02-10 z dne 4. 12. 2003) ni bil uporabljen, torej gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v postopku odmere nadomestila).

Z izpodbijano odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni bilo poseženo v revidentkino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila nadomestila, v tem postopku pa tudi ne varuje svojega pravnega interesa, kot je bilo že pojasnjeno, temveč le dejanski interes, to je pridobiti čim več sredstev v občinski proračun. Čeprav sta drugostopni organ in sodišče prve stopnje v tem postopku revidentki priznala pravni interes za sodelovanje v postopku odmere in vračila nadomestila, to dejstvo ne spreminja stališča Vrhovnega sodišča, ki ga je to zavzelo v dosedanji upravnosodni praksi, in tudi ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

V konkretnem primeru je tožeča stranka lahko sodelovala v postopku oziroma je v tem postopku celo morala sodelovati kot soglasodajalec, zato ne gre za primer iz 3. odstavka 70. člena ZGO-1. Vplivno območje po ugotovitvi sodišča v konkretnem primeru sploh ni sporno. Neustreznega reagiranja na posege v javno pot ob določitvi projektnih pogojev (in kasneje ob izdanem soglasju), pa tožeča stranka ne more popravljati v pritožbenem postopku. ZGO-1 sicer nima posebnih določb, v kakšnem roku je možno že dano soglasje preklicati, je pa tudi po mnenju sodišča to najdalj do izdaje odločbe na prvi stopnji.

Samo gradnje objektov oziroma rekonstrukcije le-teh ne daje občini v vsakem primeru položaja stranke v upravnem postopku izdaje dovoljenja za takšen poseg v prostor. Konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da so z izpodbijanim aktom kršene njene pravice in interesi iz 93. člena ZLS, pa tožeča stranka ne navaja.