VSL Sodba II Cp 795/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici 270,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2021 dalje do plačila in ji povrne 342,65 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec in v pritožbi povzema navedbe, podane pred nižjim sodiščem. Poudarja, da je bil na usposabljanje napoten s strani svojega delodajalca, družbe A., pri katerem je bil zaposlen od 18. 5. 2020 do 31. 7. 2020 na delovnem mestu voznika kamiona v domačem in mednarodnem prometu. Za izvajanje del je potreboval ADR usposabljanje in kartico. Zaradi potreb delovnega procesa ga je delodajalec napotil na usposabljanje. Ker je moral udeležbo na izobraževanju urediti sam, je kontaktiral tožnico in pri prijavi navedel, da stroške usposabljanja krije delodajalec. Tožnica je to očitno sprejela in račun naprej izstavila delodajalcu, ko ga je ta zavrnil, pa tožencu. Materialnopravno zmotno je stališče, da tožnica ni mogla vedeti, kdo je naročnik usposabljanja. Sodišče ni upoštevalo, da se je toženec usposabljanja udeležil po navodilu in za račun družbe A., pri kateri je bil zaposlen in je usposabljanje potreboval za opravljanje dela. Podlaga za zagotovitev izobraževanja in kritja stroškov na strani delodajalca je v drugem in četrtem odstavku 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Zato za plačilo ni pasivno legitimiran. Delavec se je upravičen v imenu in za račun delodajalca zmeniti sam, vendar pa s tem še ni zavezanec za plačilo stroškov opravljenega usposabljanja. Ker je šlo za sklenjen dogovor v okviru delovnega razmerja, je treba razmerje tudi do tožnice presojati z vidika delovnega prava. Toženec predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve zahtevka. Zahteva povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti, v katerih veljajo posebna pravila. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja in uveljavljati relativnih bistvenih kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Toženec s posameznimi očitki kritizira ugotovljeno dejansko stanje, oziroma ponavlja trditve in pojasnjuje svoje videnje in razumevanje dejanskega stanja, kar ni dovoljen pritožbeni razlog.

7V obravnavani zadevi tožnica (kot izvajalka usposabljanja za ADR osnovni tečaj in izpit) zahteva plačilo stroškov izobraževanja od toženca, ki ga je uspešno zaključil. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, kdo je bil naročnik izobraževanja, ter posledično, kdo ga je dolžan plačati, torej toženec (kot trdi tožnica) ali njegov delodajalec (kot trdi toženec). Kot je pravilno pojasnilo, pravno podlago spora predstavljajo določbe o podjemni pogodbi (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ne pa določba 170. člena ZDR-1, ki sicer določa, da stroške izobraževanja, na katerega je delavec napoten s strani delodajalca, krije delodajalec.

8Sodišče prve stopnje je po vpogledu v listinske dokaze ugotovilo, da je toženec 17. 5. 2020 povpraševal pri tožnici o začetku, trajanju, ceni in veljavnosti osnovnega ADR paketa in naslednjega dne 18. 5. 2020 pisno potrdil prijavo nanj preko osebnega elektronskega naslova. Ugotovilo je še, da toženec ni uspel dokazati, da ga je delodajalec, pri katerem je bil zaposlen od 18. 5. do 31. 7. 2020, pooblastil, da v njegovem imenu (zanj) sklene pogodbo s tožnico, saj tega v postopku niti ni zatrjeval. Zapis v prijavi, da bo stroške izpita plačalo podjetje A., ne nudi podlage za sklepanje, da je pogodbo s tožnico sklenil delodajalec. Goli zapis o plačilu tretjega (četudi zapis družbe, pri kateri se je toženec istočasno zaposlil) še ne vzpostavlja mandatnega razmerja med tožnico in tretjim ter ne vodi v sklep, da se je toženčev delodajalec v razmerju do tožnice (izvajalke izobraževanja) zavezal kot naročnik in s tem plačnik. Prav tako ta zapis v luči 3. odst. 70. člena OZ, ki govori o učinkih zastopanja, ne more biti dovolj za zaključek, da je tožnica lahko vedela, da je dejanski naročnik nekdo tretji (torej delodajalec toženca). Stranki mora biti jasno, s kom sklepa pogodbo. Glede na sprejeto dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, tudi tistih, ki jih pritožnik izpostavlja in jim daje drugačen pomen, a zaradi omejenosti pritožbenih razlogov nedopustno, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi vsakršna drugačna razlaga lahko pomenila grožnjo za pravni promet, saj bi se lahko vsak zgolj z zapisom, da storitev plača drugi, razbremenil svoje obveznosti.

9Ob ugotovitvi, da je bil v mandatnem razmerju s tožnico toženec, ki se je v svojem imenu prijavil na izobraževanje, je pravilen zaključek o njegovi pasivni legitimaciji.

10Za odločitev v konkretnem sporu ni odločilno, komu je koristilo izobraževanje, prav tako ne, ali je tedanji delodajalec tožencu naročil, naj gre na izobraževanje. Tudi okoliščina, ali je bilo izobraževanje pogoj za opravljanje toženčevega dela, ne. Morebiten dogovor toženca z delodajalcem, da bo slednji plačal usposabljanje, je stvar njunega notranjega razmerja, ki ne more imeti učinkov na nastalo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama.¹ Zmotno je tako pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati razmerje med tožnico in tožencem v okviru določbe 170. člena ZDR-1, saj bo ta lahko pomembna le v morebitnem regresnem razmerju med delavcem in delodajalcem. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil naročnik izobraževanja toženec, očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o njih je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Morebiten dogovor med dolžnikom in tretjim (prevzemnikom obveznosti), s katerim se ta dolžniku zaveže poravnati obveznost nasproti njegovemu upniku, predstavlja lahko kvečjemu prevzem izpolnitve, ki pa upniku (npr. podjemniku) ne nudi nobene pravice zoper prevzemnika (434. člen OZ).