VSL Sodba I Cpg 502/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v izpodbijani II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se razveljavijo sklepi, sprejeti na 49. seji sveta tožene stranke, ki je potekala korespondenčno z oddajo glasov na daljavo, od 12. 3. 2020 od 15.00 ure do 16. 3. 2020 do 15.00 ure in sicer:

SKLEP 1: Svet A. (soglasno) (z devetimi glasovi ZA in 0 PROTI, 0 VZDRŽAN), potrjuje poročilo o poslovanju A. v letu 2019, ki so ga člani Sveta sprejeli skupaj z vabilom na 49. sejo Sveta in sočasno sprejme sklep, da se presežek prihodkov nad odhodki v letu 2019 v vrednosti 2.734.872,75 EUR nameni za nadaljnji razvoj dejavnosti A.

SKLEP 2: Svet A. (soglasno) (z devetimi glasovi ZA in 0 PROTI, 0 VZDRŽAN) potrjuje izplačilo variabilnega dela plače direktorja v višini 30 % njegove letne bruto plače za leto 2019, in sicer na podlagi izračuna z dne 20. 2. 2020, ki so ga člani Sveta prejeli skupaj z vabilom na 49. sejo sveta.

SKLEP 1: Svet A. (soglasno) (z devetimi glasovi ZA in 0 PROTI, 0 VZDRŽAN) potrjuje pravilnik Upravnega odbora certificiranja, ki so ga člani Sveta prejeli skupaj z vabilom na 49. sejo sveta,

- v III. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.594,29 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 1.069,00 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti sklepov, sprejetih na 49. seji Sveta tožene stranke, navedenih v izreku sodbe (I), ugodilo pa je podrednemu zahtevku na njihovo razveljavitev (II), in toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.372,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III).

2Zoper ugodilni (II) in stroškovni del (III) sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da tudi podredni tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožena stranka je zasebni zavod, ki ga po zakonu (Zakon o zavodih-ZZ) in statutu upravlja Svet, sestavljen iz predstavnikov ustanoviteljev zavoda. Tožnik je član Sveta, imenovan s strani družbe B. d. o. o., ene od ustanoviteljic tožene stranke. Tožnik je s tožbo primarno zahteval ugotovitev ničnosti treh sklepov, sprejetih na 49. korespondenčni seji Sveta, ki je potekala v času od 12. do 16. 3. 2020, podrejeno je zahteval njihovo razveljavitev. Toženi stranki oziroma predsednici Sveta je očital več kršitev Poslovnika o delu Sveta A. (A4-v nadaljevanju Poslovnik): ker na dnevni red ni uvrstila dodatnih točk dnevnega reda, ki jih je predlagal tožnik; ker članom Sveta ni predložila v potrditev dnevnega reda seje; ker ni določila roka za ugovor zoper način odločanja na korespondenčni seji, in ker ni odgovorila na tožnikov ugovor. Zaradi navedenih nepravilnosti pri sklicu oziroma vodenju 49. seje Sveta naj bi bili vsi na njej sprejeti sklepi neveljavni, saj 2. odst. 3. člena Pravilnika določa, da če seja ni pravilno sklicana, lahko Svet odloča le, če temu ne nasprotuje noben od prisotnih članov in če noben od odsotnih članov v 8 dneh od prejema zapisnika temu ne ugovarja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ima tožena stranka kot zasebni zavod poseben „sui generis“ položaj, ki je po vsebini in obliki primerljiv s statusno obliko družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) in da se zato za presojo ničnosti/izpodbojnosti sklepov, sprejetih na seji Sveta, smiselno uporabljajo določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepov je zavrnilo, ugodilo pa je podrednemu zahtevku za njihovo razveljavitev na podlagi ugotovitve, da je predsednica Sveta kršila določbe 4. člena in prvega odstavka 7. člena Poslovnika, in da so navedene kršitve vplivale na veljavnost sprejetih sklepov.

5Pritožbeni ugovori niso uspeli zasejati dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča o kršitvah pri sklicu in vodenju 49. seje Sveta. Po oceni pritožbenega sodišča so bile te kršitve celo hujše, kot jih ugotovilo sodišče prve stopnje. Nima prav pritožba, da v primeru 49. seje Sveta ni šlo za korenspondenčno sejo, pač pa za redno sejo, ki je bila zaradi izrednih okoliščin (epidemije Covid) v svoji sklepni fazi izvedena na način, ki ni zahteval prisotnosti članov Sveta. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila prvotno sklicana redna seja Sveta z e-sporočilom sklicatelja z dne 11. 3. 2020 izrecno preklicana in namesto nje sklicana korespondenčna seja (A5). Zaslišanje prič za dokazovanje dejstva, da je bila 49. seja Sveta zavoda sklicana kot redna, je bilo tako povsem nepotrebno. Tudi iz elektronskega sporočila člana Sveta C. C., na katerega se je sklicevala toženka, je jasno razvidno, da je vabilo na sejo (A5) razumel kot spremembo sklica seje iz redne v dopisno.

6Statut in Poslovnik tožene stranke urejata le dve obliki seje Sveta tožene stranke, redno sejo (3. člen Poslovnika) in korespondenčno sejo (4. člen Pravilnika). Edina bistvena razlika med njima je, da se korespondenčna seja, kot izhaja že iz njenega imena, izvede korespondenčno, t.j. dopisno, brez fizične prisotnosti članov Sveta v istem prostoru (niti Statut niti Pravilnik ne urejata sej, ki se zaradi tehnološkega napredka lahko izvedejo brez fizične prisotnosti članov, a z enakimi učinki, kot če bi bili prisotni, npr. preko videokonference). Vse ostale razlike med redno in korespondenčno sejo, na katere je utemeljeno opozarjala tožeča stranka (glasovanje po e-mailu, omejene/otežene možnosti dodatne argumentacije predlogov, neposredne izmenjave in nudenja informacij članom Sveta, postavljanja vprašanj, odprte in konstruktivne razprave o predlogih sklepov oziroma o drugih vprašanjih, ki se tičejo poslovanja zavoda itd), so le posledica „korespondenčnosti“, t.j. fizične neprisotnosti članov Sveta v istem prostoru ob istem času. Zato je nesmiselna in sama s seboj v nasprotju teza tožene stranke, da je šlo v obravnavanem primeru za redno sejo, ki je bila zgolj v sklepni fazi izvedena na način, ki ni zahteval prisotnosti njenih udeležencev. Prav ta „sklepna faza“ je edina značilnost korespondenčne seje. Med sklicem redne in sklicem korespondenčne seje ni nobenih razlik. Tako redna kot korespondenčna seja se sklicuje po postopku in na način, kot ga ureja 3. člen Pravilnika, to je s priporočeno pošto najmanj petnajst dni pred sejo, v nujnih primerih pa s krajšim rokom tudi ustno, po telefonu, po e-pošti ali telefaxu. V obeh primerih je treba člane Sveta pravočasno seznaniti z dnevnim redom seje in jim posredovati za odločanje potrebna gradiva.

7Zaradi zgoraj navedenih značilnosti korespondenčne seje pritožbeno sodišče sicer ne sledi stališču prvostopnega sodišča, da so bile pravice članov Sveta zaradi sklica korespondenčne seje omejene le minimalno, ker da je bila spremenjena zgolj obličnost. Korespondenčna seja ne nudi neposredne interakcije in odprte komunikacije med udeleženci (ne samo med člani Sveta, pač pa tudi med člani in upravo), in omejuje/otežuje možnosti seznanjanja in razpravljanja o vseh vprašanjih, ki so pomembna za poslovanje zavoda. Iz teh razlogov je korespondenčna seja praviloma nezaželena oblika načina upravljanja in odločanja kolektivnega organa in se praviloma sklicuje le izjemoma, v nujnih primerih, kot je to tudi določeno v 4. členu Pravilnika.

8Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je potrebno ločevati med A) nujnimi zadevami, ki jih ureja Poslovnik in B) izrednimi okoliščinami, ki so nastopile in ki v Poslovniku niso urejene. Pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bilo takšno ločevanje smiselno in potrebno, saj Poslovnik ne določa niti nujnih zadev niti izrednih okoliščin, pač pa določa, da lahko predsednik Sveta v nujnih primerih predlaga, da se odloča izven seje. „Nujni primeri“ se lahko nanašajo na zelo širok in po vsebini neomejen spekter možnih dejanskih stanov, ki po razumnem razlogovanju upravičujejo nujnost sklica korespondenčne seje. Nujne primere lahko torej predstavljajo tako nujne zadeve iz pristojnosti Sveta zavoda kot tudi vse zunanje izredne okoliščine (npr. odsotnost članov zaradi bolezni, nezmožnost prihoda na sejo zaradi naravnih nesreč ali ujem, političnih pretresov, vojne nevarnosti ipd.). Odločanje o vnaprej predvidenih oz. predvidljivih rednih zadevah iz pristojnosti organa upravljanja, ki je po zakonu oziroma statutu obvezno, praviloma ne predstavlja nujnega primera v smislu 4. člena Poslovnika. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, izkazala utemeljenost „nujnega primera“ za sklic korespondenčne seje. Epidemija Covida je v času sklica seje marca 2020 že prešla državne meje in grozila s precejšnjimi razsežnostmi, prav tako je bilo v času sklica že splošno znano, da se za preprečitev in omejitev širjenja priporočajo ukrepi čim večje osamitve in izogibanje druženju oz. sestajanju ljudi v istih prostorih (pri tem ni pomembno, ali je Vlada RS v tem času že sprejela ukrepe za preprečevanje širjenja virusa). Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča (in tožene stranke), da je bilo treba zaradi teh nedvomno upravičenih in izrednih zunanjih okoliščin, ki so narekovale sklic korespondenčne seje, na njej odločati le o nujnih zadevah iz delokroga Sveta. Razloge nujnosti je treba obravnavati restriktivno. Tudi, če so utemeljeni, ne smejo voditi v pretirano in nesorazmerno omejevanje pravic, v konkretnem primeru članskih pravic tožnika do upravljanja in sodelovanja na seji Sveta zavoda. Tožena stranka tako ni pojasnila razlogov, zakaj na 49. sejo Sveta, ki jo je zaradi grozeče epidemije Covida sklicala korespondenčno, ni uvrstila točk, ki jih je predlagal tožnik oziroma, kdaj in ob kateri priložnosti bi Svet zavoda lahko obravnaval manj nujne in nenujne zadeve.

9Pravilni so zato zaključki prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka kršila določilo 4. člena in prvega odstavka 7. člena Poslovnika s tem, da na seji sodelujočim članom ni predložila v potrditev dnevnega reda, da ni določila roka za ugovor zoper način odločanja na korespondenčni seji, in da ni podala odgovora na ugovor tožene stranke (kršitev 4. člena Poslovnika). Pritožbeno sodišče meni, da je kršila tudi peti odstavek 3. člena Poslovnika, ki določa, da vsak član Sveta ali direktor A. lahko predsedniku Sveta predlaga točko dnevnega reda. Določilo petega odstavka 3. člena Poslovnika pritožbeno sodišče razume kot „pravico“ člana Sveta ali direktorja A. Razlaga tožene stranke, da je predlog dodatnih točk s strani člana Sveta ali direktorja A. nezavezujoč in da sme predsednik Sveta avtonomno odločati o tem, ali bo predloge uvrstil na dnevni red, je neprepričljiva, ker podeljuje predsedniku Sveta avtoritaren položaj, ki ni utemeljen niti v zakonu ne v statutu. Razumevanje določila petega odstavka 3. člena Poslovnika zgolj v pomenu pedagoškega napotka, kdo lahko predsedniku Sveta daje nezavezujoče predloge in pobude, na katere ni treba odgovoriti, rezultira v nesmiselnosti in nepotrebnosti takšnega določila, saj neobveznih in ad hoc interakcij med deležniki ni treba urejati s pravili. Če je tožena stranka želela seznaniti sodišče prve stopnje, kako je pri razumevanju pravice člana Sveta, da predlaga dodatne točke dnevnega reda, ravnala v podobnih primerih v preteklosti, bi morala tovrstne primere ustaljene prakse najprej konkretizirano navesti, ker bi sicer izvedba dokaza z zaslišanjem prič predstavljala nedovoljen informativni dokaz.

10Poslovnik ima naravo internega splošnega akta, kar pomeni, da znotraj zavoda deluje erga omnes, to je nasproti vsem. Ker ima omejeno raven splošnosti, bi se pri razlagi spornih določil lahko smiselno uporabila tudi obligacijska pravila o razlagi pogodb, vendar le v primeru, če bi do spora glede razumevanja poslovniškega določila prišlo med osebami, ki so Poslovnik sprejemale oz. sodelovale pri njegovi vsebini. V spisu ni trditve, da je tožnik sodeloval pri sprejemanju Poslovnika. Zato ni pomembno, kakšen je bil namen tistih, ki so Poslovnik sprejemali, pač pa je pomembno, kako ga razumejo vsi, na katere se nanaša. Določilo, da lahko vsak član sveta predsedniku Sveta predlaga točko dnevnega reda, bi povprečen član Sveta po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno razumel tako, kot jo razume tožnik; kot pravico, da se njegova točka uvrsti na dnevni red, ki se predloži v potrditev članom Sveta na seji. Ne gre torej za absolutno pravico člana do obravnavanja njegovih predlogov, a tudi ne za arbitrarno in samovoljno odločanje predsednika Sveta o tem, ali bo predlagano točko uvrstil na dnevni red seje. Če je predsednica Sveta menila, da predlagane točke ne sodijo v dnevni red seje, bi morala s predlogom dodatnih točk dnevnega reda kljub temu seznaniti vse člane Sveta, in njim prepustiti odločitev o tem, ali se predlagane točke uvrstijo na dnevni red ali ne. Še posebej to velja za točke dnevnega reda, v katerih je tožnik opozarjal na domnevno sporna ravnanja direktorja zavoda in predsednice Sveta oz. na konflikt interesov predsednice Sveta. O takšnih predlogih je predsednik Sveta dolžan nemudoma obvestiti vse člane Sveta ne glede na določbe Poslovnika že na podlagi splošnih načel korporativnega upravljanja in preprečevanja korupcijskih tveganj (ob smiselni uporabi 38.a člena ZGD-1).

11Kot že povedano, dejstvo korespondenčnosti seje v konkretnem primeru, (ko je bila seja sklicana korespondenčno izključno zaradi epidemije), ni predstavljalo ovire za uvrstitev dodatnih točk dnevnega reda in zato tudi ne utemeljenega razloga za zavrnitev njihovega obravnavanja. Stališču prvostopnega sodišča, da bi morala predsednica Sveta morala te točke uvrstiti na dnevni red naslednje redne seje, bi bilo mogoče eventualno pritrditi le v primeru, ko bi bil termin naslednje redne seje Sveta v bližnji prihodnosti že določen. Preložitev obravnavanja teh točk na nedoločen čas, (lahko tudi za celo leto, saj se seje organov upravljanja praviloma ne sklicujejo pogosto), pa nesorazmerno posega v pravico tožnika kot člana Sveta do upravljanja, ki nedvomno vključuje pravico do obravnavanja tekočih in aktualnih vprašanj iz poslovanja zavoda. Ravnanje predsednice Sveta tožene stranke, ki predlogov tožnika ni uvrstila niti na prejšnji dve seji, niti ni o teh predlogih poročala na seji in z njimi ni seznanila članov Sveta, kaže na njeno vztrajno izogibanje predstavitvi in obravnavanju tožnikovih vprašanj na seji Sveta.

12Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da so ugotovljene kršitve vplivale na veljavnost sklepov, ki so bili na tej seji sprejeti. Prvostopno sodišče tega zaključka ni obrazložilo, pritožbeno sodišče pa razlogov, ki bi potrjevali ta zaključek v ugotovljenih dejanskih okoliščin primera ne najde. Nasprotno, podani razlogi prvostopnega sodišča temu zaključku celo nasprotujejo.

13Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da Pravilnik, ki v 2. odstavku 3. člena določa, da „če seja ni pravilno sklicana, lahko Svet odloča le, če temu ne nasprotuje noben od prisotnih članov in če noben od odsotnih članov v 8 dneh po prejemu zapisnika temu ne ugovarja“, ne predstavlja samostojne pravne podlage za neveljavnost sklepov, sprejetih na nepravilno sklicani oz. vodeni seji. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da se za statusno pravna vprašanja zavodov, ki v področnem zakonu (Zakon o zavodih in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktov) niso urejena, smiselno uporabljajo pravila o gospodarskih družbah, natančneje pravila o družbi z omejeno odgovornostjo, ki ji je pravna organizacijska oblika zavoda še najbolj podobna. Temu stališču je pritrdila tudi že sodna praksa (VSRS Sklep II Ips 338/2017, I Cpg VSL 106/2021). Pravila ZGD-1 o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine d.d./d.o.o. se trudijo poiskati ravnovesje med članskimi pravicami delničarjev/družbenikov in pravico oz. potrebo same družbe kot samostojnega pravnega subjekta do nemotenega tekočega delovanja in poslovanja, te pravice pa so lahko med seboj tudi v konfliktu. Zato vsaka kršitev članskih pravic delničarjev/družbenikov na skupščini nima nujno za posledico neveljavnosti na skupščini sprejetih sklepov. Za razveljavitev sklepa skupščine d.o.o. mora biti v skladu z 2. točko prvega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi z 522. členom ZGD-1 (poleg kršitve zakona oz. statuta) izpolnjen tudi dodatni pogoj, da so te kršitve vplivale na veljavnost sklepa (npr. ker za sprejetje sklepa ni glasovala zadostna večina). Odločilno vprašanje je torej, ali bi bil enak sklep sprejet tudi, če kršitve ne bi bilo.

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sicer potrditev predlaganega dnevnega reda tudi v primeru korespondenčne seje obligatorna, a da ravnanje predsednice Sveta zaradi neuvrstitve dodatnih točk na dnevni red 49. seje Sveta ni bilo v nasprotju s poslovniškimi pravili. Če predsednici Sveta tožene stranke ni bilo treba uvrstiti na korespondenčno sejo s strani tožeče stranke predlaganih dodatnih točk dnevnega reda, je ugotovljena kršitev, da predsednica Sveta dnevnega reda (s pravilno predlaganimi le tremi točkami) ni posredovala v potrditev članom, povsem benigna, v dejanskem in pravnem oziru nepomembna ter v nobenem primeru ni vplivala na sprejetje izpodbijanih sklepov. Nerelevantna in brez učinkov (na veljavnost sprejetih sklepov) je tudi kršitev predsednice seje Sveta, ki ni določila roka za ugovor proti sklicu korespondenčne seje. Navedeno kršitev je v celoti saniral tožnik sam, saj je pravočasno vložil ugovor, s katerim je nasprotoval takšnemu sklicu seje. Tudi dejstvo, da predsednica Sveta na tožnikov ugovor ni odgovorila, ne predstavlja vplivne kršitve, če predsednici ni bilo treba na dnevni red korespondenčne seje uvrstiti predlaganih dodatnih točk dnevnega reda (kar je bistvena vsebina tožnikovega ugovora proti vodenju korespondenčne seje). Če kršitve ne bi bilo in bi predsednica Sveta na tožnikov ugovor odgovorila, bi ga torej po mnenju sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnila.

15Ker je pritožbeno sodišče zavzelo strožje stališče glede neuvrstitve predlaganih dodatnih točk na dnevni red seje, (da bi predsednica Sveta morala o predlaganih dodatnih točkah seznaniti člane Sveta in jim prepustiti odločitev o tem, ali se uvrstijo na dnevni red seje, in da je, ker tega ni storila, kršila določila Poslovnika), je v nadaljevanju preizkusilo (možen) vpliv navedene kršitve na veljavnost sprejetih sklepov v za tožnika najugodnejšem scenariju, pod neznano in hipotetično predpostavko, da bi člani Sveta potrdili s strani tožnika predlagane dodatne točke dnevnega reda. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala nobenega vpliva očitanih kršitev sklica seje na veljavnost sprejetih sklepov. Ni obrazložila, zakaj bi bili v primeru, če bi bili njeni predlogi dodatnih točk uvrščeni na dnevni red redne in ne korespondenčne seje, na tej seji sprejete odločitve drugačne, in ni trdila, da Svet tožene stranke zaradi obravnavanja in odločanja o dodatnih točkah ne bi potrdil poročila o poslovanju A. v letu 2019, ne bi sprejel sklepa, da se presežek prihodkov nad odhodki v letu 2019 nameni za nadaljnji razvoj dejavnosti A., ne bi potrdil izplačila variabilnega dela plače direktorja in ne bi potrdil Pravilnika Upravnega odbora certificiranja. Pritožbeno sodišče pa relevantnega vpliva na sprejete sklepe iz ugotovljenih okoliščin primera ne najde, saj po vsebini med na seji sprejetimi sklepi in s strani tožnika predlaganimi dodatnimi točkami dnevnega reda ni nobene koneksnosti v smislu, da bi odločanje o dodatnih točkah dnevnega reda vplivalo na odločitev članov Sveta o osnovnih treh.

16Ker torej po oceni pritožbenega sodišča ugotovljene kršitve niso vplivale na veljavnost na 49. seji Sveta tožene stranke sprejetih sklepov, ni izpolnjen drugi pogoj za njihovo uspešno izpodbijanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na razveljavitev izpodbijanih sklepov. Zaradi spremembe sodbe je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih je naložilo v plačilo tožeči stranki v višini priglašenih in odmerjenih stroškov za sestavo vlog in pristop na narok. Tožena stranka je s pritožbo uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), zato ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške v višini sestave pritožbe po Odvetniški tarifi in takso za pritožbo. Stroške odgovora na pritožbo pa nosi tožeča stranka sama.