VSL Sklep I Cp 1437/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 30. 3. 2023 drugemu tožencu začasno, do izteka tridesetih dni po pravnomočnosti odločbe v tej pravdi, prepovedalo vsakršno odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom: 0000 2442/8 do celote ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Enak predlog zoper prvega toženca je zavrnilo. Po ugovoru obeh tožencev je začasno odredbo z izpodbijanim sklepom razveljavilo.

2Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa in zavrnitev ugovora, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ugovor ni bil obrazložen in ga je zato treba šteti za neutemeljenega. Toženca namreč v ugovoru nista predlagala dokazov za svoje trditve. Ne zadošča, da je zaslišanje predlagala že tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sporazum o priznanju lastninske pravice in pogodbo o preužitku sta toženca priložila šele odgovoru na tožbo, zato ga sodišče pri odločanju o ugovoru ne bi smelo upoštevati. Obrazložitev sklepa, ki se nanaša na navedeni sporazum, je brez smisla. Za nemoralnost ravnanja ni treba, da gre za ponovno daritev, temveč za ponovno razpolaganje z istim premoženjem. Ni pomembno, ali je prvi toženec sporno nepremičnino drugemu tožencu podaril ali jo je odsvojil s kakšno drugo pogodbo. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je napačno zaključilo, da ni izkazana verjetnost tožničine terjatve.

3Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam. Vztrajata, da sporna nepremičnina tožnici ni bila podarjena.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje, ki je sprva verjelo tožnici, da ji je oče sporno nepremičnino podaril, je po ugovoru tožencev podvomilo o verjetnem obstoju njene terjatve, ki jo tožnica uveljavlja z izbrisno tožbo. Za ta svoj dvom pa v izpodbijanem sklepu ni navedlo ustreznih razlogov.

6Obrazložitev sklepa je nejasna, protislovna in do te mere perpleksna, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, zakaj naj bi bila za verjetnost terjatve, ki jo tožnica uveljavlja z izbrisno tožbo, pomembno dejstvo, da tožnica zahteva polovični delež na skupnem premoženju, ki sta ga v zakonski zvezi pridobila z drugim tožencem, če pa tožnica na sporni nepremičnini zatrjuje svojo izključno lastnino. Nerazumno je tudi stališče, da bi sporazum o priznanju lastninske pravice, ki sta ga sklenila toženca, lahko bil darilna pogodba. Iz sporazuma je namreč jasno razvidno, da je prvi toženec priznal drugemu tožencu solastninski delež v višini ¼ zaradi njegovega prispevka h gradnji hiše na tej nepremičnini. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je štelo za odločilno, da je pogodba o preužitku, ki sta jo toženca sklenila hkrati s prej navedenim sporazum, odplačne narave. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja, da je ponovno razpolaganje lastnika, ki je svojo lastninsko pravico že prepustil prejšnjemu pogodbeniku, v korist novega pogodbenika, nedopustno in zato nično, neodvisno od vrste ter od odplačne ali neodplačne narave pravnega posla.

7Glede na trditve tožencev v ugovoru bi se moralo sodišče prve stopnje najprej primerno obrazloženo izreči o tem, ali je prvi toženec sporno nepremičnino sploh (veljavno) podaril tožnici. Šele odgovor na to vprašanje, ki ga izpodbijani sklep ne daje, bi omogočil presojo verjetnosti tožničine terjatve. Ugovor je bil sicer dovolj obrazložen, saj sta toženca v njem jasno in obširno izrazila svoje nasprotovanje izdani začasni odredbi. Pritožbeni očitek, da za to nista ponudila tudi dokazov, ni sprejemljiv. Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki veljajo za izvršbo, se po 239. členu le smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje. Za povrh dokazovanje obstoja zatrjevane darilne pogodbe predstavlja tožničino dokazno breme, medtem ko toženca negativnih dejstev ne moreta dokazovati.

8Izpodbijani sklep je po navedenem obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ugotovljene procesne kršitve namreč v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pravnega sredstva.

9Navedena odločitev pritožbenega sodišča velja za oba toženca, čeprav je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvega toženca zavrnilo. Slednji torej ni imel pravnega interesa za ugovor zoper izdano začasno odredbo, vendar pritožba te kršitve ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

10O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje v svoji končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP).