VSC Sklep I Cp 7/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo na strani tožene stranke priglašeno intervencijo Republike Slovenije, ki jo je ta podala z vlogo – izjavo z dne 11. 10. 2022 (na sodišče vloženo 13. 10. 2022).

2Zoper sklep se intervenient po zastopniku pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se stranska intervencija dopusti, podredno pa, da se sklep razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve zmotno ugotovilo, da se na nepremičnini v lasti tožeče stranke nahajajo tračnice dveh opuščenih železniških tirov in na njih stoječi potniški vagon. Republika Slovenija (v nadaljevanju: intervenient) je v predlogu za dopustitev stranske intervencije obrazložil, da sta tira 8 in 101 nujna za obratovanje železniške proge št. 30 A - B državna meja ter s prilogami svoje trditve dokazal. Zaključek o opuščenosti železniških tirov je zmoten in v nasprotju s stanjem v naravi. V 7. točki obrazložitve je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo, da obravnavana nepremičnina v tem trenutku ne predstavlja javne železniške infrastrukture, saj je ta v lasti tožeče stranke Mestne občine Celje. Takšen zaključek je zmoten in v nasprotju z dejanskim stanjem. Ne glede na dejstvo, da je tožeča stranka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, je navedena infrastruktura v obratovanju in delovanju in nujno potrebna za funkcioniranje železniškega prometa, zato vztraja, da je v naravi na predmetni nepremičnini železniška infrastruktura v obratovanju in v svoji funkciji, ki predstavlja in izpolnjuje vse pogoje javne železniške infrastrukture. Kljub lastništvu na nepremičnini obstajajo objekti in naprave, ki so potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa skladno s prvim odstavkom 9. člena v povezavi z 10. členom Zakona o železniškem prometu (ZZelP). Nepremičnina parcela 2511/9 k.o. ... je v naravi železniški tir, ki še vedno služi opravljanju nemotenega javnega železniškega prometa in je v skladu z 9. in 10. členom ZZelP sestavni del javne železniške infrastrukture, določba drugega odstavka 9. člena ZZelP pa državi nalaga dolžnost, da ta pridobi zemljišča, ki predstavljajo javno železniško infrastrukturo. Ker je javna železniška infrastruktura v lasti Republike Slovenije, je Republika Slovenija 1. 6. 2022 na Upravno enoto Celje vložila zahtevo za razlastitev zoper toženo stranko kot zemljiškoknjižnega lastnika in s tem razglasitveno zavezanko, do celote navedene parcele. Samo dejstvo, da nepremičnina v zemljiški knjigi nima potrebne zaznambe, še ne izključuje dejanskega stanja, torej dejstva, da le-ta predstavlja javno dobro. V kolikor bi sodišče prve stopnje v pravdnem postopku odločilo, da se morajo iz nepremičnine odstraniti ali da lahko tožeča stranka sama odstrani vse objekte in naprave, bi predmetna nepremičnina izgubila še uradno nepodeljen status javnega dobra. Pri tem bi Republika Slovenija izgubila pravno podlago za nakup nepremičnine oziroma takšna nepremičnina ne bi mogla biti predmet razlasitvenega postopka, saj v naravi ne bi več predstavljala javne železniške infrastrukture, za Republiko Slovenijo pa bi nastala nepopravljiva škoda. Sodišče je v izpodbijanem sklepu napačno presojalo pravni interes Republike Slovenije, ko je odločilo, da odločitev o še spornem delu zahtevka na njen pravni položaj ne bo vplivala. Ta je v vlogi 11. 10. 2022 svoj pravni interes, torej da javna infrastruktura ostane na predmetni nepremičnini, utemeljila z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah ter določbami ZZelP (pri čemer izpostavlja člene 2c, 6 in 22 ter tudi 13. člen ZZelP). Zaradi izpolnjevanja obveznosti, ki so v Republiki Sloveniji med drugim naložene z navedenima zakonoma, je Republika Slovenija dolžna zagotavljati izvajanje obvezne gospodarske javne službe na področju železniškega prometa. Iz teh določil izhaja njen pravni interes, da v tem postopku uspe tožena stranka in sodišče ne naloži odstranitve javne železniške infrastrukture, ki je nujno potrebna za izvajanje prevoznih storitev v železniškem prometu. Poleg tega pa njen pravni interes temelji še na dejstvu, da je za predmetno nepremičnino že vložila zahtevo za razlastitev, saj je ta del območja javne železniške infrastrukture, prav tako pa je na njej že zgrajena javna železniška infrastruktura, ki je vpisana v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture. Za takšno infrastrukturo pa je v skladu s petim odstavkom 204. člena ZUreP-3 izkazana tudi javna korist. Zato je odločitev sodišča, da odločitev o še spornem delu zahtevka na pravni položaj Republike Slovenije ne bo vplivala, napačna oziroma vsaj preuranjena.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev oziroma zavrženje pritožbe. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločitev, da se intervencija Republike Slovenije na strani tožene stranke ne dopusti, oprlo na pravilno pravno podlago, ki jo predstavljajo določbe členov 199, 200 in 201 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po prvem odstavku 199. člena ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Po prvem odstavku 200. člena ZPP lahko vsaka stranka oporeka intervenientu pravico do udeležbe v postopku in predlaga zavrnitev intervencije, sodišče pa lahko tudi brez izjave stranke zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta. Intervencija je dopustna le, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdni zmaga stranka, ki se ji intervenient v pravdi pridruži, ekonomski interes ne zadošča. Pravna korist pa je podana takrat, kadar je intervenient do svoje stranke v takšnem pravnem razmerju, da bi odločba, ki bi bila za stranko neugodna, kakorkoli škodljivo vplivala na pravni položaj intervenienta. Po določbi prvega odstavka 201. člena ZPP pa mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vanjo vstopi.

6V obravnavanem primeru je tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavljala vrnitveni zahtevek (92. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Pritožbeno ni sporno, kar tudi sicer potrjujejo spisovni podatki, da je po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji, s katero je bilo tožbenemu zahtevku v vsebini, ki izhaja tudi iz 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, sicer v celoti ugodeno¹, ostal sporen le še zahtevek tožeče stranke do tožene stranke za odstranitev tračnic dveh opuščenih železniških tirov, na njih stoječega starinskega potniškega vagona, betonskih tirnih zaključkov na koncu teh tirov ter avtomatske električne zapornice s pripadajočo opremo z nepremičnine, o zahtevku za izročitev nepremičnine parc. št. 2511/9 k.o. A. (ID X)² v izključno neposredno posest in uporabo tožeči stranki, pa je bilo že pravnomočno odločeno.³

7Ob takšnem stanju zadeve pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiv in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odločitev o še spornem delu zahtevka na pravni položaj intervenienta – Republike Slovenije, ki se ob tem, ko je 1. 6. 2022 vložila tudi zahtevo za razlastitev za nepremičnino parc. št. 2511/9 k.o. ...⁴ zavzema za to, da v še spornem delu zahtevka navedene stvari oziroma naprave ostanejo na nepremičnini in se od tam ne odstranijo, ne bo vplivala.

8Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 2511/9 k.o. ... (nenazadnje to potrjuje tudi zahteva za razlastitev, na katero se sklicuje intervenient) in pritožbeno tudi ni izpodbijan zaključek, da je pravni interes intervenienta ravno v tem, da predmetne stvari oziroma naprave, ki so predmet še spornega dela zahtevka, ostanejo na nepremičnini. Ob navedenem pa je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bo odločeno, da obveznost tožene stranke za odstranitev stvari oziroma naprav ne obstoji oziroma povedano drugače, če bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen⁵, to ne spremeni dejstva, da ima tožeča stranka pravico obravnavane stvari oziroma naprave z lastne nepremičnine glede na trenutno stanje stvari odstraniti sama, pri čemer slednjega pritožba vsebinsko niti ne izpodbija. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da intervenient koristi, ki jo zasleduje, torej da v pravdi zmaga oziroma uspe tožena stranka, kar pomeni glede na to, da sodišče v pravdi odloča v okviru tožbenega zahtevka, da bi bil uspeh tožene stranke v tem, da bi bil tožbeni zahtevek zoper njo v še spornem delu zavrnjen, ne bo pridobil.

9Tega zaključka zato tudi s pritožbenimi navedbami o tem, da bi v primeru, če bi tožeča stranka tudi še s spornim delom zahtevka uspela, predmetna nepremičnina izgubila še uradno nepotrjen status javnega dobra, Republika Slovenija pa pravno podlago za nakup nepremičnine, ta nepremičnina pa tako v naravi tudi ne bi več predstavljala javne železniške infrastrukture (za kar se v nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje kot tudi v nasprotju z navedbami tožeče stranke tudi v odgovoru na pritožbo zavzema intervenient), intervenient ne more izpodbiti, saj ni mogoče mimo dejstva, da je o zahtevku za izročitev nepremičnine v izključno neposredno posest in uporabo tožeči stranki v tem pravdnem postopku že pravnomočno odločeno.

10Ob obrazloženem se pritožba intervenienta pokaže za neutemeljeno in ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo intervenienta zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11Intervenient pritožbenih stroškov ni priglasil, stroške odgovora na pritožbo je priglasila tožeča stranka. Ker pritožbeno izpodbijani sklep predstavlja sklep procesne narave, odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pa je odvisna od končnega uspeha strank z zahtevkom, je pritožbeno sodišče zato odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Primerjaj: sodba Okrožnega sodišča v Celju P 590/2018 z dne 19. 1. 2022 v spisu.
² na kateri se navedeno nahaja
³ Primerjaj sklep in sodba VSC Cp 214/2022 z dne 15. 6. 2022 (točka II izreka) v zvezi s sklepom o popravi z dne 16. 8. 2022.
⁴ Priloga B4.
⁵ O predlogu za prekinitev predmetnega pravdnega postopka zaradi vložene zahteve za razlastitev Republike Slovenije, ki ga je podala tožena stranka, je bilo odločeno s sklepom 19. 10. 2022 – list. št. 106 do 108 v spisu.