VSM Sodba I Cp 203/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni izstavi zemljiškoknjižno dovolilo s predpisano vsebino in obliko, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje, da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini katastrska občina ... parcela 394/3, vpiše lastninska pravica v korist tožnice, do 3/10 od celote (I. točka izreka), in povrne pravdne stroške v višini 1.629,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Toženec s pravočasno pritožbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vztraja, da toženec ni prejel kupnine za del nepremičnine, za katerega tožnica zahteva zemljiškoknjižno dovolilo. Iz predpogodbe in kupoprodajne pogodbe z dne 23. 2. 2016 izhaja, da celotna kupnina ni bila plačana, poleg tega je bila isti dan kot kupoprodajna pogodba z dne 23. 2. 2016 overjena tudi predpogodba, ki je bila sklenjena pred tem. Pritožba meni, da navedeno kaže na nejasnost pogodbenih določil, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, ki je zapisana v predpogodbi. Navaja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker so neustrezno ocenjeni izvedeni dokazi, ter da se toženčevi dokazi niso upoštevali. Razlaga volje se ne sklada z listinami in izvedenimi dokazi, še zlasti ker je tožnica zaslišana kot stranka priznala, da ni plačala celotne kupnine. Navaja tudi, da odločitev sodišča prve stopnje ni v skladu s sodno prakso (VSRS sodba II Ips 95/2013 in VSRS sodba VIII Ips 89/2015), ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo splošnih določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Predhodno vprašanje po 13. členu ZPP je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločitev o glavni stvari. Predhodno vprašanje samo neposredno ni predmet odločanja o glavni stvari, čeprav je samostojna celota, ki je lahko predmet odločanja o glavni stvari v nekem drugem postopku pred sodiščem ali drugimi državnimi organi. Če je o predhodnem vprašanju že pravnomočno odločilo sodišče ali drug pristojen organ, je uveljavljeno načelo vezanosti na tako rešitev predhodnega vprašanja. Načelo temelji na učinkih pravnomočnosti aktov organov. Vezanost sodišča na odločbo v drugem civilnem postopku, s katero je odločeno o predhodnem vprašanju, učinkuje v subjektivnih, objektivnih in časovnih mejah svoje pravnomočnosti. Sodišče mora vsebino odločbe upoštevati kot temelj svoje sodbe. Nedopustno je kakršnokoli razpravljanje, dokazovanje in odločanje o tej pravni posledici.¹

7Pritožbeno sodišče povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje iz 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem je obrazložilo vezanost odločitve v predmetni zadevi na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 70/2020 z dne 4. 2. 2021, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 578/2021 z dne 7. 9. 2021, in s katero je bil v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek toženca (tam tožnika) za plačilo preostanka kupnine v znesku 28.000,00 EUR. Vprašanje obstoja terjatve toženca za plačilo preostanka kupnine, o katerem je bilo v navedeni pravdi zaradi plačila le-te pravnomočno odločeno, v obravnavani zadevi predstavlja predhodno vprašanje. Med strankama je bilo namreč dogovorjeno, da bo toženec tožnici izstavil v obravnavani zadevi zahtevano zemljiškoknjižno dovolilo, ko bo poravnana celotna kupnina, toženec pa se je v postopku pred sodiščem prve stopnje na to tudi skliceval. V skladu z načelom vezanosti na rešitev predhodnega vprašanja, sodišče prve stopnje tako ni smelo ponovno razpravljati, ali ima toženec na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 23. 2. 2016 poleg že prejetih 60.000,00 EUR še pravico do kakšnega dela kupnine za prodano nepremičnino, v tej zvezi izvajati dokazov, ugotavljati dejanskega stanja ter razlagati pogodbe, kot si je prizadeval toženec.

8Glede na zgoraj obrazloženo pritožba neutemeljeno graja, da so bili dokazi neupoštevani oziroma neustrezno ocenjeni in posledično dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker splošna določila OZ niso bila upoštevana, ter da odločitev sodišča odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča o razlagi pogodb. Posledično tudi niso bile kršene niti ustavne pravice toženca niti 6. člen EKČP.

9Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 121, 129 in 132.