VSK Sodba in sklep I Cp 587/2022

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se razveljavi II. točka odločbe sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna v roku petnajstih dni od dneva prejema te odločbe tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 353,50 EUR.

II. Pritožba toženke se zavrne in potrdi I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje.

1V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju sodišče) odločilo s sodbo in sklepom¹. S sodbo je ugotovilo, da je tožnik lastnik dela nepremičnine s parcelno št. 1111/53 k.o. 0000², ki v naravi predstavlja zemljišče ob stanovanjski hiši s hišno številko [...] (ob prizidku), in zemljišče, ki se nahaja v pretežnem delu JV od tega prizidka, kar je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je dne 6.10.2016 izdelal sodni izvedenec in ima oznako 0000-0621-16 ter številko rezervacije (IDPOS) [...], označeno z rezerviranimi parcelnimi številkami 1111/57, 1111/58 in 1111/59, ki je sestavni del sodbe (I. točka izreka). S sklepom je tožbo v preostalem delu zavrglo (II. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sklep se pritožuje tožnik. Zoper sodbo se pritožuje toženka.

3Tožnik izpodbija II. točko izreka in sodišču očita, da je spregledalo, da je odločitev o tem delu zahtevka sprejelo tekom te pravde in je glede tega dela odločitev postala pravnomočna s sodbo P 194/2012 z dne 14.2.20217. Tožnik torej ni postavil zahtevka še enkrat, po že pravnomočni odločitvi o njem, pač pa je sodišče o celotnem zahtevku odločalo v isti zadevi, najprej s sodbo P 194/2012, ki je glede novo nastale parcele št. 1111/56 postala pravnomočna. In ker je bilo o delu zahtevka tekom te pravde že pravnomočno odločeno, sodišče ne sme in ne more še enkrat odločiti o istem zahtevku. Predlaga, da se odločba v tem delu razveljavi. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Zoper I. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki uvodoma izpostavlja, da je sodišče samovoljno popravilo izrek tožbenega zahtevka, ko je za besedilom "ki v naravi predstavlja zemljišče ob stanovanjski hiši" dodalo besedilo "s hišno številko [...] (ob prizidku)", s čimer je prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek, kar izhaja tudi iz točke 31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožbeni zahtevek je tudi nesklepčen. V primeru potrditve sodbe, bo tožnik postal izključni lastnik vtoževanih parcel, medtem, ko bo na nepremičnini z rezervirano parcelno št. 1111/55 še vedno obstajala solastnina. Na naroku dne 14.2.2017 je toženka posebej opozorila sodišče, da v kolikor bo izgubila pot do stavbe 42, to je do novega gospodarske poslopja (sodišče je namreč s sodbo, ki po naziranju sodišča predstavlja zgolj realizacijo dogovora o delitvi solastnine, v naravi odrezalo del parcele št. 1111/55 - kjer stoji novo gospodarsko poslopje od ostale parcele), da mora sodišče urediti tudi služnost dostopa.

Sodišče se tudi ni izjasnilo o toženkinem ugovoru, da je bil praktično identičen zahtevek tožnika že pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča P 107/2007 z dne 16.10.2012. Na procesno predpostavko pravnomočnosti mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in bi moralo tožnikov tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavreči.

Vztraja, da rezervirane parcelne številke niso bile predmet darilne pogodbe iz leta 1982. Opozarja, da je tožnik ves čas spreminjal svoj zahtevek. Ves čas je tudi trdil, da znaša obseg podarjenega dela nepremičnine (točno) 300 m², sodišče pa mu je s sodbo prisodilo skoraj 20 m² več. Izpostavlja, da je večkrat opozorila, da darilna pogodba poleg približne kvadrature podarjenega zemljišča vsebuje več kriterijev za določitev le tega in bi zato sodišče moralo izhajati iz jasno zapisanega besedila darilne pogodbe. Dokaz, da je oče pravdnih strank podaril tožniku zgolj rezervirano parcelno št. 1111/56 je tudi v tem, da je tožniku podaril zgolj 1/5 parcele in ni nobene logike, da bi tožnik prejel v last kar 319 m² nepremičnine, kar je 46,6 m² več, kot znaša 1/5 celotne nepremičnine. Sodišče tudi ni upoštevalo vseh fotografij v spisu, s katerimi je toženka dokazovala neresničnost tožnikovih navedb. Tožnik je neresnično izpovedal, da se širina napuščev od izgradnje prizidka ni spreminjala. V sodbi sodišče ni pojasnilo, čemu meni, da bi dopustitev navedb in izvedb dokazov glede širine napuščev tožnikovega prizidka zavlekla reševanje spora. Ker o tem ni razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V sodbi se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb, da je oče pravdnih strank podaril tožniku izrecno zgolj prizidek z delom zemljišča (JV od prizidka), ne pa tudi ostalih objektov na (bivši) parceli št. *222, ki so v času sklenitve darilne pogodbe nedvomno že obstajali, kar dokazuje skica izmere iz junija 1981 (v prilogi B/23 spisa). Kot predmet daritve se izrecno navajata zgolj prizidek in zemljišče. Tudi tožnikova izpovedba na naroku z dne 3.12.2015 potrjuje, da oče tožniku nikoli ni podaril zemljišča, na katerem je stalo staro gospodarsko poslopje, vključno z zemljiščem v nadaljevanju tega gospodarskega poslopja (nad betonsko potjo in visokim zidom).

Tudi iz fotografij iz leta 1983 (priloga 31/A spisa) izhaja, da se je vsebina darilne pogodbe navzven manifestirala šele v letu 1985, ko je oče pravdnih strank napravil betonsko pot do novega gospodarskega poslopja. S potjo je prišlo do razmejitve zemljišča pod betonsko potjo, ki je bila od tožnika in nad potjo ter visokim podpornim zidom, ki si ga je skupaj s potjo lastil oče pravdnih strank. Da je pot zgradil oče pravdnih strank izhaja tudi iz fotografij, ki prikazujejo pokojnega očeta. Navedeno dejstvo pa sta potrdili tudi priči A. A. in B. B., vendar se sodišče do tega v sodbi ni opredelilo. Tožnik je poleg prizidka imel v posesti zgolj še vrt južno od betoniranega prehoda, kjer je gojil zelenjavo, kar navsezadnje potrjujejo tudi priložene fotografije, iz katerih izhaja, da se tožnik oziroma člani njegove družine vedno nahajajo na tem delu vrta. Sicer pa ne gre prezreti, da novo gospodarsko poslopje (stavba št. 42) nima neposredne povezave z ostalo nepremičnino razen po že omenjeni betonski poti. V kolikor bi držalo, da je oče pravdnih strank podaril celotno zemljišče vzhodno od prizidka tožnika, zakaj bi slednji zase sploh gradil novo gospodarsko poslopje na koncu tega dela parcele, saj do citiranega objekta ne bi imel dostopa (razen po zraku). Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik obdeloval in si lastil vrt na obeh straneh betonske poti, saj so nasprotno izpovedale priče C. C., Č. Č., D. D., B. B., A. A., E. E., F. F. in G. G., vendar se sodišče do njihovih izpovedb sploh ni opredelilo.

Zemljišče se je torej razdelilo na dva dela s potjo šele nekaj let po sklenitvi darilne pogodbe. Tožnik se je v prizidek preselil poleti 1984, ko je bila betonska pot že narejena in zemljišče razdeljeno na dva dela. Sodišče je spregledalo, da rezervirana parcela 1111/58 tvori zaključeno celoto z objektom - stavbo 642 in ostalimi objekti, ki so bili v tem času na sporni parceli in so bili v lasti očeta pravdnih strank. Preko tega zemljišča je edini dostop do stavbe 643, vendar se sodišča do tega ni opredelilo. Oče pravdnih strank in celotna družina toženke je na zemljišče SV od prizidka vedno dostopala preko navedene parcele, da drugega dostopa ni bilo so poleg toženke izpovedale tudi priče, do katerih pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, temveč je le navrglo, da so nepristranske. Ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da CD posnetki iz leta 1993 prikazujejo obdelovanje vrta nad potjo ni resnična oziroma v nasprotju z vsebino samih posnetkov. Kljub temu, da je toženka tekom celotnega postopka izpostavljala, da je oče tožniku dovolil uporabo dela drvarnice kot prekarij, je sodišče brez vsakršne dejanske in pravne podlage zaključilo, da je oče tožniku podaril to drvarnico, ki je predstavljala zgolj manjši del gospodarskega poslopja, v katerem je tudi hlev, kjer je oče pravdnih strank najprej imel prašiče, kasneje pa zanje kuhal in imel spravljeno orodje, v delu drvarnice pa tudi svoja drva.

Napačno je sodišče štelo, da je prizidek v današnjih gabaritih stal že pred sklenitvijo darilne pogodbe. Nasprotno izhaja iz izpovedbe priče G. G. in iz letalskega posnetka iz leta 1983, na katerem je viden tloris strehe tožnikovega prizidka na posnetku, ki ni v obliki črke L, kot to izhaja iz skice delitve izvedenca geometra. Toženka ponavlja, da se je novo gospodarsko poslopje začelo zidati po letu 1983, da se je oče vanj preselil leta 1985 in da je staro gospodarsko poslopje uporabljal do svoje smrti.

Dejstvo, da toženka mame ni predlagala za pričo, sodišče ne more šteti v škodo toženki, še zlasti ne, ker je bila mama stranka v postopku P 107/2007. Toženka je predlagala vpogled v navedeni spis, a se sodišče do teh njenih navedb in predloženih dokazov niti ni opredelilo. Tudi glede parcele št. 1111/58 in parcele št. 1111/59, ne drži ugotovitev sodišča, da citirani parceli predstavljata zemljišče pod samimi napušči prizidka, saj je parcela št. 1111/59 deloma pod napuščem toženkine strehe, deloma pa predstavlja njen balkon in je bila vedno v posesti toženke oziroma njenih pravnih prednikov, kar dokazuje že dejstvo, da je bilo to zemljišče betonirano do fasade prizidka (ko je bil ta še garaža). Skratka, vsi objekti v lasti in posesti toženke, vključno z vsemi napušči, so obstajali preden je tožnik napravil svoj prizidek vključno z napušči. Zemljišče pod temi napušči pa si je vedno lastila toženka oziroma njeni pravni predniki. Kot je bilo v tem postopku že opozorjeno je treba pri dokazni oceni upoštevati, da je šlo v obravnavanem primeru za ožje sorodnike, ki so živeli složno in si pri obdelavi pomagali. To stališče je potrebno upoštevati v odnosu do vseh dokazov, ne zgolj tistih, ki so v korist tožniku. Toženka vztraja na stališču, da sodišče ne bi smelo upoštevati CD posnetkov 1, 3, 4, 7 in 8, saj so zmontirani za potrebe te pravde. Prav tako ne drži, da je toženka prepozno predložila dokaze - fotografije prizidka (garaže k stari hiši, fotografijo nadstreška stare hiše, nad katerim stoji novi nadstrešek tožnikovega prizidka, ter fotografijo drvarnice skupaj z napuščem, ki se skoraj dotika tožnikovega prizidka).

Tožena stranka zato vztraja, da parcele št. 1111/57, 1111/58 in 1111/59 niso bile predmet darilne pogodbe z dne 13.10.1982 med tožnikom in njegovim očetom. Da je tudi tožnik zelo dobro vedel, da del vtoževanih nepremičnin ni njegov izhaja tudi iz njegovih navedb tekom pravde. Tudi sicer pa rezervirana parcela 1111/58 tvori zaključeno celoto z objektom - stavbo 642 in 643 ter ostalimi objekti, ki so bili v tem času na spornem zemljišču in so bili v lasti in posesti očeta pravdnih strank. Oče pravdnih strank in celotna toženkina družina je na zemljišče SV od prizidka vedno dostopala preko rezervirane parcele 1111/58, saj je nad tem delom parcele precejšnja višinska razlika, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je izdelal izvedenec geodet na zahtevo sodišča ob ogledu. Ta del parcele S od prizidka oziroma za prizidkom si je oče pustil zase, za potrebe prehoda do svojih gospodarskih poslopij (star hlev, drvarnica, kokošnjak...) in na svoja zemljišča.

V nadaljevanju toženka opozarja še na ostale, po njenem mnenju, protislovne oziroma neutemeljene ugotovitve in zaključke sodišča od točke 26 dalje, ki imajo za posledico nepravilno in nezakonito sodbo. Izpostavlja, da je pravočasno prerekala tožnikove navedbe tudi glede zemljišča pod napušči, vendar se sodišče do njenih pravočasnih navedb sploh ni opredelilo. V zvezi s točko 35 ponovno poudarja, da po njenem mnenju ni prekludirana z navedbami, da napušči na prizidku niso bili v enakih gabaritih kot danes in ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da gre pri dokazu z vpogledom v barvne fotografije na listovni št. B/34 do B/37 (ki jih je predložila toženka na naroku dne 16. 10. 2018) za nedopustne novote. Ne drži niti navedba sodišča, da toženka za svoje trditve, da prizidek ob podpisu darilne pogodbe z vsemi napušči v današnjih gabaritih še ni stal in da je šlo za bivšo pritlično garažo, ni predložila ustrezni dokazov (npr. fotografija iz oktobra 1982). Fotografijo iz tega obdobja bi dejansko moral predložiti tožnik, saj gre za njegovo dokazno breme. Vsebinsko prazen je zaključek sodišča v 54 točki obrazložitve. Ob ugotovitvi sodišča, da je obseg podarjene parcele tožnika določil oče tožnika – darovalec, v darilni pogodbi opisno, sodišče pozabi dodati, da je oče pravdnih strank napravil tudi betonsko pot do novega gospodarskega poslopja, s čimer je določil do kod sega tožnikova parcela na SV. V zvezi z ugotovitvami v 56 točki pritožnica poudarja, da ne drži, da citirane parcele skupaj merijo 311 m², pač pa po skici sodnega izvedenca 319 m² (torej skoraj 20 m² več). V točki 59 obrazložitve je sodišče iz celotnega konteksta povzelo navedbe toženke, ki je ves čas trdila, da je oče pravdnih strank obdeloval vrt nad potjo, tožnik pa pod potjo in izpostavilo, da je toženka izjavila, da se je vrt obdeloval skupno. Prvostopenjsko sodišče je napačno ocenilo izpovedbe prič toženke (G. G., D. D., B. B. in druge), nekaterih izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka, pa sodišče sploh ni ocenilo. V nasprotju z izvedenim dokazom sodišče ugotavlja, da predloženi CD posnetki iz leta 1993 prikazujejo tožnika in njegovo družino, kako obdeluje vrt nad potko (pod visokim zidom). To nikakor ne drži, saj noben posnetek tega ne izkazuje. Sodbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti. V točki 64 je sodišče povzelo tožnikovo izpovedbo. Zakaj sodišče v zvezi s tem ni povzelo in ocenilo celotne izpovedbe toženke, v obrazložitvi ni pojasnjeno. Sodišče je tako kršilo 8. člen ZPP. Tudi v ponovnem sojenju se je sodišče sklicevalo zgolj na tiste dele izpovedbe prič toženke, ki so v korist tožniku, kar je nedopustno. Prav dejstvo, da so toženkine priče izpovedale tako v korist ene kot druge stranke, kaže na to, da so njihove izpovedbe resnične in nepristranske in bi jih sodišče moralo upoštevati v celoti. Po drugi strani pa so priče tožnika, njegovi prijatelji, ki so začeli zahajati k tožniku šele po smrti očeta in o sami zadevi ne morejo povedati ničesar, razen kar so izvedeli iz pripovedovanja tožnika.

Napačen je zaključek, da je tožnik lastninsko pravico na nepremičninah pridobil tudi na podlagi priposestvovanja. Pripominja, da je tožnik res zatrjeval potek priposestvovalne dobe od leta 1982 dalje, vendar izpostavlja, da gre v tem zgolj za zatrjevanje tožnika, pri čemer pa slednji svojih trditev glede vtoževanih parcel, ki so predmet izpodbijane sodbe, ni izkazal. V zvezi s točko 72 pritožnica poudarja, da tožnik kot solastnik parcele ni mogel priposestvovati, saj ni bilo njegove dobre vere. Sodišče se ni opredelilo glede dejstva, da zemljišče pred prizidkom ob sklenitvi darilne pogodbe resda predstavljalo celoto, vendar pa tedaj ni bilo izročeno v posest tožniku, kar je toženka ves čas izpostavljala in kar izhaja iz fotografij, navsezadnje pa je to priznal tudi tožnik ob svojem dodatnem zaslišanju dne 11.12.2018. Del zemljišča JV od prizidka je bil tožniku izročen šele naknadno, ko je oče pravdnih strank zemljišče V od prizidka z izdelavo betonske poti razdelil na dva dela. Pred tem je bilo celotno zemljišče JV in SV od prizidka v lasti in posesti očeta pravdnih strank. Pritožnica svojo pritožbo zaključuje s trditvami, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je do leta 1985 zemljišče pred prizidkom v celoti posedoval oče pravdnih strank ter da je do izročitve dela zemljišča JV od prizidka tožniku prišlo šele v letu 1985, ko je oče pravdnih strank naredil betonsko pot do svojega novega gospodarske poslopja in s tem hkrati v naravi razdelil zemljišče na JV del in SV del, pri čemer je JV del izročil sinu, SV del z vsemi objekti pa je obdržal zase. Vsako drugačno razlaganje dogodkov med leti 1982 do 1985 je neresnično in v nasprotju tako z listinskimi kot personalnimi dokazi v spisu. Toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba tožnika je utemeljena.

6Pritožba toženke ni utemeljena.

Kratek oris zadeve:

7Tožnik vtožuje ugotovitev lastninske pravice na delu parcele št. 1111/53. Navaja, da sta v zemljiško knjigo vpisana oba s toženko, in sicer tožnik do deleža 1/5, toženka pa do deleža 4/5. Lastnik točno določenega dela je postal na podlagi darilne pogodbe z dne 11.10.1982 (v nadaljevanju: darilna pogodba), sklenjene z njegovim očetom, danes pokojnim H. H., in da je v darilni pogodbi navedeno, kateri del takratne parcele št. *222³ pridobi v last tožnik, in sicer tisti del, ki se nahaja jugovzhodno⁴ (v nadaljevanju JV) od prizidka, v skupni izmeri cca 300 m². V darilni pogodbi zapisan delež 1/5 je bil zapisan zaradi vpisa v zemljiško knjigo, ker se stranki darilne pogodbe nista odločili za parcelacijo. Vtoževani del nepremičnine si tožnik lasti od leta 1982, na njem si je zgradil prizidek - lastno stanovanje in uredil vrt. Tekom postopka je bil izdelan elaborat, v katerem je celotno vtoževano zemljišče označeno z evidentiranimi parcelnimi št. 1111/56, 1111/57, 1111/58 in 1111/59. Toženka je delno pripoznala tožbeni zahtevek, in sicer v delu glede parcele z rezervirano parcelno št. 1111/56, sicer pa je konkretizirano prerekala tožnikove trditve in trdila, da si je tožnik v dobri veri od sklenitve darilne pogodbe dalje lastil le del nepremične in ne v obsegu, kot ga vtožuje. Tako je imel v posesti prizidek in vrt vzhodno od tlakovanega prehoda, vse ostalo pa je imel v posesti in lasti tožnikov oče. O delu zahtevka, kolikor se ta nanaša na za zemljišče z rezervirano parcelo št. 1111/56, je bilo že pravnomočno odločeno, saj je bila že 14.2.2017⁵ izdana sodbo na podlagi pripoznave za zemljišče z rezervirano parcelo št. 1111/56.

O pritožbi tožnika:

8Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik po prejemu izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca [...] z dne 16.10.2016 uskladil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine s parcelno št. 1111/53, in sicer v tistem delu, ki je v elaboratu izvedenca označen z rezerviranimi parcelnimi številkami 1111/56, 1111/57, 1111/58 in 1111/59⁶. Po navedenem datumu tožnik v sam tožbeni zahtevek ni več posegal. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je glede parcele z rezervirano parcelno št. 1111/56 (na navedeni parceli se nahaja prizidek) že razsojeno s pravnomočno sodbo, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj. Ker je bilo o delu zahtevka tekom te pravdne zadeve že pravnomočno odločeno, sodišče ne sme in ne more še enkrat odločiti o istem zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano II. točko izreka razveljavilo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9Tožnik, ki je s pritožbo v celoti uspel, je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 353,50 EUR in predstavljajo nagrado za pritožbeni postopek in strošek sodne takse.

O pritožbi toženke:

10Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Kot že povedano zgoraj, je tožnik zatrjeval, da je lastnik zemljišča označenega z evidentiranimi parcelnimi št. 1111/56, 1111/57, 1111/58 in 1111/59. Sodišče s tem, ko je v tožbeni zahtevek zaradi jasnosti dodalo besedilo, ki ga citira pritožnica, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ni ugotovilo nekaj več (maior), niti nekaj drugega (aliud) od tistega, kar je bilo zahtevano. Tožbeni zahtevek tudi ni nesklepčen. Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe) ter, kot določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dejstva, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi (glede solastnine na novonastali parceli 1111/55) pa na sklepčnost zahtevka ne vplivajo. Tudi ni mogoče slediti pritožnici, da bi sodišče v tem pravdnem postopku moralo urediti služnost dostopa do novega gospodarskega poslopja, saj bi to pomenilo poseg sodišča v načelo dispozitivnosti, ki je v sferi posameznih strank postopka.

11Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo prav tako uveljavlja pritožba je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda, ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Presoja o (ne)obstoju že pravnomočno odločene zadeve kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse identična, če sta podani subjektivna istovetnost in objektivna istovetnost. Drži sicer, da mora na procesno predpostavko pravnomočnosti sodišče paziti že po uradni dolžnosti, vendar v obravnavani zadevi ne gre za res iudicata, pravnomočno rešeno stvar, o kateri sodišče ne bi smelo več odločiti. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 107/2007 z dne 16.10.2012⁷ izhaja, da je bila ta izdana zoper toženko I. I., kar pomeni, da ne gre za identičen zahtevek, saj ni podana že subjektivna identiteta spora.

12V zvezi s postopkovnimi kršitvami toženka sodišču očita, da ni pravilno uporabilo sistema prekluzij, pri čemer izpostavlja, da ni prekludirana z navedbami in dokazi, da napušči in balkoni na prizidku v času sklenitve darilne pogodbe niso bili v enakih gabaritih kot danes. Drži, da je sistem prekluzij v zadnjih letih postal blažji, saj učinek prekluzije odpravi tudi okoliščina, da dopustitev pozneje navajanih dejstev in dokazov "po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora"⁸. Z navedeno okoliščino se sicer prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Samo dejstvo, da prizidek v času daritve še ni bil gradbeno zaključen, namreč ne privede do zaključka, da je bilo tožniku podarjeno zgolj zemljišče pod samo stavbo, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

13V nadaljevanju pritožbe toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča. Sodišče je izvedlo in se opredelilo do vseh bistvenih dokazov, navedlo, kateremu od teh verjame in kateremu ne, ter za to podalo ustrezne razloge. Dokazna ocena je izčrpna, celostna in teži k sintezi, saj je nosilne dokaze ocenilo tudi v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče opravljeno dokazno oceno sprejema kot pravilno, saj je skladna z 8. členom ZPP, in ugotavlja, da so bile vse pomembne okoliščine v sodbi ustrezno ovrednotene oziroma jim je bila dana prava teža. Ker naloga pritožbenega sodišča ni, da se ponovno opredeljuje do trditvenega in dokaznega gradiva pravdnih strank, temveč da v luči pritožbenih navedb preizkusi pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki pa jo v predmetni zadevi v celoti sprejema in se ji pridružuje, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

14Drži, da darilna pogodba poleg približne kvadrature vsebuje tudi druge kriterije za določitev lokacije podarjenega zemljišča, kar vse je sodišče v izpodbijani sodbi tudi upoštevalo. Dejstvo, da je tožnik prejel v last nekaj več kvadratnih metrov površine kot znaša 1/5 celotne parcele, zato nima takšne teže kot jo izpostavlja pritožba. Tudi ne drži, da je tožnik ves čas trdil, da površina podarjenega zemljišča znaša točno 300 m². Tako se je npr. že v vlogi z dne 21.6.2012⁹ skliceval na skico terenske izmere [...] d.o.o. [...] z dne 5.3.2010¹⁰, v kateri označena površina presega 300 m².

15Sodišče se je v točkah 48, 49 in 50 opredelilo do toženkinih navedb, da je oče pravdnih strank podaril tožniku izrecno zgolj prizidek z delom zemljišča (JV od prizidka), ne pa tudi ostalih objektov na (bivši) parceli št. *222 in ne držijo pritožbene navedbe, da se do teh ni opredelilo. V 53. in 54. točki obrazložitve je sodišče podrobno opisalo stanje zemljišča - vrta pred prizidkom in med ostalim ugotovilo tudi, da je bil vrt z betonsko potjo razdeljen na dva dela šele tri leta po sklenitvi darilne pogodbe, kar trdi tudi pritožba, vendar temu dejstvu pripisuje drugačen pomen, saj trdi, da navedeno dejstvo potrjuje toženkine navedbe, da zemljišče nad betonsko potjo ni bilo predmet darila. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje prvostopenjskemu sodišču. Na drugačen zaključek ne more vplivati niti dejstvo, da je v spisu fotografija, ki prikazuje očeta pravdnih strank v času izgradnje zadevne poti. Dejstvo je, da je šlo za najožje sorodnike (oče - sin), ki so živeli složno in so si pri delu gotovo pomagali. V tej luči je prvostopenjsko sodišče ocenjevalo tudi izpovedbe prič v zvezi z obdelovanjem vrta nad navedeno betonsko potjo. Nenazadnje je tudi sama toženka izpovedala, da sta sadna drevesa, ki so se tam nahajala preden je bil urejen zelenjavni vrt, odstranila tožnik in oče in da se je vrt urejal skupno. V 62. in 63. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svoj zaključek glede tistega dela podarjenega zemljišča, na katerem se je nahajal star hlev in drvarnica. Tega zaključka pritožnica ne uspe izpodbiti s trditvami, da je sama ves čas trdila, da je oče tožniku uporabo drvarnice omogočil le kot prekarij.

16Glede na to, da novo gospodarsko poslopje (stavba 42), ki ga je zgradil oče pravdnih strank stoji na nepremičnini s parcelno št. 1111/55, ta pa na južni strani meji s parcelo št. 3333/6, katerih zemljiškoknjižna lastnica do 4/5 je toženka (pred njo je bil oče pravdnih strank), tudi ni mogoče pritrditi toženki, da bo do novo zgrajenega objekta lahko dostopala le po zraku. Ker v postopku pred prvostopenjskim sodiščem tudi ni bilo sporno, da je oče pravdnih strank v navedenem objektu redil tudi krave, ne more biti nobenega dvoma, da je do hleva možno dostopati tudi z druge strani oziroma, da betonska pot preko vrta ni edini dostop do navedenega objekta.

17Pritožnica na več mestih in zelo obširno graja tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je prizidek ob podpisu darilne pogodbe oktobra 1982 bil dograjen in pokrit ter imel vse balkone in terase. V zvezi z navedenim pritožnica opozarja na letalski posnetek obstoječega stanja iz leta 1983. Pritožbeno sodišče, ki je tudi samo vpogledalo v posnetek z dne 26.4.1983¹¹ ugotavlja, da na podlagi navedenih posnetkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da prizidek še ni(je) bil pokrit oziroma, da še ni(je) imel vseh teras in napuščev. Vendar pa navedeno dejstvo nima takšne teže, kot jo ves čas postopka prikazuje toženka. Tudi, če prizidek v času sklenitve darilne pogodbe še ni imel strehe in napuščev, je moralo biti obema strankama darilne pogodbe znano, da bo do tega gotovo prišlo. Nelogičen oziroma neživljenjski bi bil zaključek, da bi oče svojemu sinu na zahodni in severni strani podaril samo tisto zemljišče, ki ga je v trenutku sklepanja darilne pogodbe pokrival zgrajeni objekt (samo zemljišče pod stavbo). Obe stranki sta gotovo imeli pred očmi, da bo objekt enkrat pokrit, da bo imel fasado, balkone in napušče. V pritožbi sama toženka pove, da se je tožnik v prizidek priselil že poleti 1984, kar toliko bolj vodi k zaključku, da sta tožnik in njegov oče imela pred očmi stanovanjsko hišo z balkoni in napušči. Na zahodnem delu prizidka (v pritličju, ki je bilo takrat gotovo že zgrajeno) je bila že takrat odprtina, kjer se danes nahajajo garažna vrata¹². Ob povedanem in glede nato, da je širina parcele št. 1111/59, ki se nahaja na zahodni strani tožnikovega prizidka le dober meter in pol, širina parcele št. 1111/58 na severni strani pa še nekaj manj, ne more biti nobenega dvoma, da je oče tožniku z darilno pogodbo podaril tudi navedena dela zemljišča. V II. točki darilne pogodbe sta stranki izrecno zapisali, da so meje podarjenega zemljišča strankama v naravi znane. Že iz povedanega vsaj posredno izhaja, da rezervirana parcela št. 1111/58 ne tvori zaključene celoto z objektom - stavbo 642 in ostalimi objekti, kot zmotno trdi toženka.

18Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do pritožbeni navedb, ki se nanašajo na priposestvovanje, saj je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je oče tožniku z darilno pogodbo iz leta 1982 podaril tudi zemljišče, ki ga obsegajo nepremičnine z rezerviranimi parcelnimi številkami 1111/57, 1111/58 in 1111/59 pravilen in ga pritožnica ni uspela izpodbiti.

19S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge toženke. Ker niso podani, in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Sodišče je sicer izpodbijano odločbo poimenovalo zgolj kot sodbo.
² Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju opustilo navajanja katastrske občine.
³ Po uskladitvi podatkov o parcelnih številkah, je bila parcela *222/0 ukinjena in sta iz nje nastali parceli št. 1111/53 in 1111/54.
⁴ V točki II darilne pogodbe (B/42) je sicer navedeno, da gre za zemljišče jugozahodno od tega prizidka, vendar ni sporno, da gre za pisno napako pri tem zapisu.
⁵ Glej sodbo na podlagi pripoznave na listovni št. 148.
⁶ Glej vlogo tožnika na listovni št. 144.
⁷ Pritožbeno sodišče je to ugotovilo na podlagi vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 107/2007, ki je priložen obravnavnemu pravdnemu spisu.
⁸ Tako Aleš Galič: Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, l. 2017, Uradni list RS, stran 45 in 46.
⁹ Prim. navedbe na listovni št. 3 spisa.
¹⁰ Glej prilogo A/19.
¹¹ Glej aerosnemanje Geodetskega inštituta Slovenije z dne 26.4.1983 v prilogi B/30.
¹² Glej fotografije v prilogi B/38 in B/40 in A/16.