VSL Sodba II Cpg 201/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2022 dalje do plačila.“ Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da se pritožuje tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sodbo spremeni ali razveljavi in po potrebi zadevo vrne v nov postopek ter povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti kot neutemeljeno zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in tožniku naloži v plačilo vse stroške toženke predmetnega pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožnik v tem postopku vtožuje plačilo računa št. 5 z dne 17. 3. 2022 v višini 2.600,00 EUR, ki se nanaša na storitve (elektroinštalacijska dela in čiščenje na več objektih), ki jih je izvedel v avgustu 2021.

7Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali v letih 2020 in 2021. Tožena stranka je tožniku naročila opravo elektroinštalacijskih del na objektih v Domžalah, Ljubljani in v Kranju. Tožnik je storitve, katerih plačilo zahteva, opravil. Tožena stranka je poravnala vse račune, razen računa, na podlagi katerega je tožnik vložil predlog za izvršbo. Plačilo tega računa je tožena stranka zavrnila. Tožena stranka je z izvršenimi plačili že plačala za vsa izvedena dela. Tožnik ni dokazal, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožena stranka za opravljena dela plačala še 2.600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

8Pritožnica navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar v obrazložitvi pritožbe teh pritožbenih razlogov ne konkretizira. V obrazložitvi pritožbe pritožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vtoževane storitve že plačala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vtoževane storitve že plačala, predstavlja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano. V postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ne sme upoštevati pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica utemeljuje pritožbeni očitek, da ne drži, da je tožena stranka z izpovedbo svojega zakonitega zastopnika dokazala, da je vtoževane storitve že plačala.

9Pritožnica trdi, da je zatrjevanje in dokazovanje dejstva, da je tožena stranka plačala vse v vtoževanem računu zaračunane storitve, na strani tožene stranke, in se v podkrepitev tega stališča sklicuje na sodbo VSL I Cpg 865/2017 z dne 27. 11. 2018. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme za dejstvo, da je tožena stranka plačala vse v vtoževanem računu zaračunane storitve, naložilo toženi stranki in nato zaključilo, da je tožena stranka to dejstvo dokazala. Te dejanske ugotovitve pa s pritožbo v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.

10Pritožbene navedbe o tem, da je tožnik jasno specificiral vtoževani račun in jasno navedel, katere posamezne storitve so bile opravljene na konkretnih objektih in kakšna je bila cena posamezne storitve, niso pravno pomembne za odločitev o pritožbi. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker bi bil vtoževani račun premalo specificiran, ampak iz razloga, ker je ugotovilo, da so bile vtoževane storitve že plačane.

11Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodne odločbe.