VDSS Sodba Pdp 257/2023

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi:

„I. Ugotovi se, da terjatev tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) zoper tožečo stranko (toženo stranko po nasprotni tožbi) v višini 631,35 EUR ne obstaja; v presežku za znesek 1.219,76 EUR se tožbeni zahtevek po tožbi zavrne.

II. Tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi se naloži, da toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi v roku 15 dni plača znesek v višini 1.219,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 do plačila; v presežku za znesek 631,35 EUR se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne.

III. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi plačati stroške pred sodiščem prve stopnje v prvem sojenju v deležu 83,3 % in v ponovljenem postopku v deležu 34,1 %; tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v prvem sojenju v deležu 16,7 % in v ponovljenem postopku v deležu 65,9 %.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženka) zoper tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnik) iz naslova vračila stroškov izobraževanja v Šoli za častnike v višini 245,97 EUR; v presežku za znesek 1.605,14 EUR je zahtevek po tožbi zavrnilo (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača znesek 1.605,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019; v presežku za znesek 245,97 EUR je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku plačati pravdne stroške v celoti; o višini bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka).

2Zoper delno zavrnitev zahtevka po tožbi in odločitev, da je dolžan toženki plačati znesek 1.605,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje po analogiji uporabilo Pravilnik IUI, ne pa Pravilnika VIU, ki ureja pravice in obveznosti vojaških oseb med vojaškim izobraževanjem in usposabljanjem, za kar je šlo pri tožniku. Upoštevaje določbe Pravilnika VIU bi tožnik moral ostati v delovnem razmerju pri toženki največ pet let, kar je izpolnil. Toženka zato od njega neutemeljeno zahteva vračilo stroškov izobraževanja. Pravilnik VIU v času prenehanja delovnega razmerja tožnika ni bil objavljen, čeprav je bil sprejet že v letu 2014. Tožnik ga je pridobil preko sindikata in ga prilaga pritožbi. Ustavno sodišče RS se v odločbi U-I-82/17 ni opredelilo do sorazmernosti obveznosti vojaške osebe, da pogodbe o zaposlitvi ne odpoved pred iztekom desetih let. Če je sodišče prve stopnje drugi odstavek 93. člena ZObr upoštevalo glede trajanja pogodbe o zaposlitvi, bi ga moralo tudi glede višine stroškov. Ne bi smelo upoštevati stroškov naleta v višini 763,53 EUR, ker ga ni bilo. Moralo bi upoštevati, da je toženka svoje izračune spreminjala, kar jim jemlje verodostojnost. Neutemeljeno je med stroške zajela prispevke, ki so v razmerju med delodajalcem in državo. Prav tako neutemeljeno je zneske prevrednotila; prevrednotenje ni bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi niti ne izhaja iz 372. člena OZ. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku po tožbi ugodi ter zahtevek po nasprotni tožbi zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Uspel je v celoti glede stroškov izobraževanja v tujini (v tem delu je odločitev že pravnomočna), glede stroškov Šole za častnike pa je v pretežnem delu uspela toženka. V celoti je uspela v deležu 23 odstotkov. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da o pravdnih stroških odloči po uspehu – toženka svoj uspeh ocenjuje v deležu 36,5 odstotkov (podredno, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške). Priglaša stroške pritožbe.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da toženka v pretežni meri v pravdi ni uspela. Pravdni stroški so nastajali zaradi njenih spreminjajočih se navedb glede višine stroškov izobraževanja. Priča, ki jo je predlagala s tem v zvezi, ni vedela ničesar. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo drugi odstavek 93. člena ZObr. Navedena določba predstavlja pravno podlago za vračilo stroškov Šole za častnike. Toženka je imela stroške z izobraževanjem tožnika in jih utemeljeno zahteva nazaj. Šola za častnike se je razen naleta izvedla v celoti, tožnik je izobraževanje uspešno zaključil. Stroške enako določata Pravilnik IUI in Pravilnik VIU. Izhajajo že iz same zakonske določbe in zajemajo tudi prispevke delavca in delodajalca ter prevrednotenje, ki ohranja vrednost denarja. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Delno zmotno je uporabilo materialno pravo, in sicer tako glede višine stroškov izobraževanja, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki, kot glede pravdnih stroškov. Sicer je na popolno in pravilno ugotovljeno stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

8Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2009 za določen čas (deset let) in aneks z dne 9. 1. 2012; Šolo za častnike je obiskoval od 21. 9. 2009 do 24. 9. 2010 in jo uspešno zaključil; delovno razmerje mu je prenehalo dne 22. 9. 2018 na podlagi njegove odpovedi. V zvezi z obveznostjo vračila stroškov izobraževanja (Šola za častnike) tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri upoštevanju določb Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpolnjevanju v Ministrstvu za obrambo z dne 16. 5. 2006 s spremembami in dopolnitvami z dne 27. 12. 2007, 1. 7. 2011 in 30. 10. 2012 (Pravilnik IUI) oziroma se zavzema za upoštevanje šele po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sprejetega Pravilnika o pravicah in obveznostih vojaških oseb med vojaškim izobraževanjem ali usposabljanjem z dne 6. 6. 2014 s spremembami in dopolnitvami z dne 24. 1. 2020 (Pravilnik VIU; na določbe tega pravilnika se je pred sodiščem prve stopnje sklicevala toženka, sicer v delu, v katerem opredeli stroške).

9Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 158/2016 z dne 12. 5. 2020 zavzelo stališče, ki ga je ponovilo v sklepu VIII Ips 148/2018 z dne 26. 5. 2020, da Pravilnik IUI sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da ne nastane obveznost vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, temveč to določa le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki določa, da lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi iz prvega odstavka prejšnjega člena enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let. Enako velja za Pravilnik VIU.

10Za presojo, ali je obveznost povračila stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja (Šole za častnike) za tožnika nastala, je tako bistvena le določba drugega odstavka 93. člena ZObr, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje; obveznost za pripadnika stalne sestave nastane, če pogodbo o zaposlitvi odpove pred iztekom desetih let. Takšna dejanska situacija je bila podana v tožnikovem primeru.

11Določba drugega odstavka 93. člena ZObr je bila predmet ustavnosodne presoje; Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020 (Ur. l. RS, št. 63/2020) odločilo, da določba ni v neskladju z Ustavo RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Utemeljilo je, da določba ne posega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave RS (zato tehtanja ni opravilo), in da ni v neskladju s 14. členom Ustave RS, saj je osnovno vojaško strokovno usposabljanje predpisano kot obvezen pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe, česar pa ni mogoče trditi za ostale oblike izobraževanja, glede katerih je dolžnost povrnitve stroškov izobraževanja urejena v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; četrti odstavek 101. člena ZJU) oziroma Zakonu o službi v slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.; tretji odstavek 57. člena ZSSlov), in tako ne gre za primerljive položaje, ki bi jih bilo treba urejati enako.

12Glede same višine stroškov izobraževanja je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre za pravno praznino in po analogiji uporabilo določbe Pravilnika IUI, ki določajo, kaj zajemajo stroški izobraževanja (8. člen Pravilnika IUI; podobno določa Pravilnik VIU v 4. členu; oba pravilnika določata tudi prispevke delodajalca in prevrednotenje). Ne gre za pravno praznino, saj določba drugega odstavka 93. člena ZObr celovito ureja ne le, kdaj nastane obveznost vračila stroškov usposabljanja, ampak tudi, kaj se v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja vrača; gre za stroške usposabljanja. Ti stroški so lahko samo dejanski stroški, ki jih je imela toženka, torej stroški in (bruto) nadomestila plače.

13Stališče, da se ne uporabijo določbe Pravilnika IUI, je bilo že zavzeto v sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodbe Pdp 489/2020 z dne 16. 2. 2021, Pdp 81/2021 z dne 21. 4. 2021, Pdp 653/2022 z dne 11. 4. 2023), pri čemer pa so odločitve o tem, kaj zajemajo stroški, določeni v drugem odstavku 93. člena ZObr, različne (glede upoštevanja nadomestila plače). V zvezi s sodbo Pdp 81/2021 z dne 21. 4. 2021 (pritožbeno sodišče je upoštevalo nadomestilo plače, ne pa prispevkov delodajalca) sta bila podana predloga obeh strank za dopustitev revizije; Vrhovno sodišče RS je predlog tožnika s sklepom VIII DoR 139/2021 z dne 14. 9. 2021 zavrnilo; tožnik je v predlogu postavil vprašanje, kot je povzeto v obrazložitvi, ali je v času do sprejema Pravilnika o pravicah vojaških oseb med vojaškim izobraževanjem in usposabljanjem z dne 6. 6. 2014 treba uporabiti določbe Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo z dne 16. 5. 2006, ki je določal povrnitev stroškov usposabljanja in ki med stroške izobraževanja šteje tudi obračun prispevkov delodajalca in revalorizacijo; predlog tožnice je zavrnilo s sklepom VIII DoR 140/2021 z dne 14. 9. 2021.

14Vrhovno sodišče RS je stališče, da se med "vse stroške, ki so nastali v zvezi z izobraževanjem" šteje tudi (bruto) nadomestilo plače, sicer glede drugačnega izobraževanja (program pravniški državni izpit; PDI), zavzelo v sklepu VIII Ips 61/2017 z dne 25. 10. 2017; svojo odločitev je utemeljilo na način, da izplačano bruto nadomestilo plače predstavlja strošek, ki delodajalcu nastane s tem, ko delavcu omogoči izobraževanje in mu prizna pravice, ki iz tega izhajajo.

15Pritožbeno sodišče sledi stališču, zavzetem v sodbi Pdp 81/2018 z dne 21. 4. 2021, in sicer da stroški zajemajo tako dejanske stroške kot (bruto) nadomestilo plače, ki se ne prevrednotijo niti se ne prištejejo stroški prispevkov delodajalca na bruto nadomestilo plače. Za prevrednotenje ni podlage, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, saj drugi odstavek 93. člena ZObr ne določa, da se vračajo prevrednoteni (valorizirani) stroški (valorizacija se dogovori med pogodbenima strankama in je lahko z upoštevanjem različnih parametrov, kot izhaja iz prvega odstavka 372. člena Obligacijskega zakonika). Prispevki na bruto nadomestilo plače pa so prispevki, ki bremenijo delodajalca – toženko – na podlagi predpisov, ki urejajo obvezna socialna zavarovanja.

16Glede stroškov je toženka v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2021 opredelila posamezne zneske (tožnik jim ni ugovarjal niti jim ne v pritožbi): strošek I. faze v višini 2.202,64 EUR, strošek II. faze, povezane z naletom, v višini 5.763,53 EUR, bruto nadomestilo plače v višini 16.002,71 EUR. V zvezi z naletom je na podlagi navedb tožnika, da ta ni bil opravljen, ki jim je pritrdila, toženka izvzela znesek 5.000,00 EUR, ne pa tudi zneska 763,53 EUR, čeprav se oba, kot je razvidno iz predložene listine (sklep o določitvi višine stroškov redne generacije Šole za častnike z dne 9. 7. 2007; B14), nanašata na II. fazo, povezano z naletom, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi.

17Stroški, za katere je nastala obveznost vračila, tako predstavljajo dejanske stroške I. faze in pa nadomestilo plače, skupaj 18.205,35 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, v kakšnem deležu jih je tožnik, ker je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi pred iztekom desetih let, dolžan plačati (količnik 0,067). Njegova obveznost znaša 1.219,76 EUR (in ne 1.605,14 EUR, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje).

18Toženka v pritožbi utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna plačati pravdne stroške tožnika v celoti. Glede na uspeh strank v pravdi ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj ne gre za situacijo, v kateri bi tožnik ne uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega posebni stroški ne bi nastali. Po tožbi in nasprotni tožbi je bila vrednost spornega predmeta 7.324,48 EUR (toženka je del nasprotne tožbe umaknila s pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 3021 – za 426,73 EUR; vrednost spornega predmeta 6.897,75 EUR; sodišče prve stopnje sklepa o ustavitvi postopka ni izdalo). Po delni pravnomočnosti (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah Pd 2/2019 z dne 8. 3. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 369/2022 z dne 8. 9. 2022) je bila v ponovljenem postopku vrednost spornega predmeta 1.851,11 EUR. Tožnik je v prvem sojenju v postopku po tožbi in nasprotni tožbi uspel v deležu 83,3 odstotke; toženka pa 16,7 odstotkov; v ponovljenem postopku je tožnik uspel v deležu 34,1 odstotek, toženka pa v deležu 65,9 odstotkov. Glede na navedeno je pravilna odločitev na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, da sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin naloži eni stranki, da povrne drugi ustrezen delež stroškov, za kar si zavzema toženka v pritožbi.

19Odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini temelji samo na listinah, v zvezi s katerim sta imeli stranki možnost obravnavanja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in pri stroških, ki jih je tožnik dolžan vrniti toženki, upoštevalo tudi del II. faze, povezane z naletom, prispevke delodajalca in prevrednotenje. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika in delno pritožbi toženke (tudi glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo) ter izpodbijani del sodbe delno spremenilo na podlagi 3. in 5. alineje 358. člena ZPP.

20Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi delno zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in jo je pritožbeno sodišče sprejelo upoštevaje, da sta obe stranki s pritožbo uspeli delno.