57. člen ZSSloV

Dodatek za povečan obseg dela in obremenitve pripada (le) delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, oziroma je v pristojnosti delodajalca, da določi te formacijske dolžnosti kot formacijske dolžnosti, na katerih delavci opravljajo takšno delo, da so do dodatka upravičeni.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da nadomestilo plače za čas usposabljanja in izobraževanja ne predstavlja stroškov usposabljanja in izobraževanja.

Toženec je moral opraviti Šolo za častnike poleg osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, kar pomeni, da je tudi Šola za častnike ena od oblik osnovnega vojaškega usposabljanja in izobraževanja. Drugi odstavek 93. člena ZObr ne daje podlage za stališče tožnice, da bi se moralo gledati, koliko dni od zaključka usposabljanja bi toženec še moral ostati v delovnem razmerju, in na tej podlagi izračunati sorazmerni del stroškov, ki bi jih moral povrniti toženec. Pogoj za revalorizacijo stroškov je sklenjen dogovor, takšnega dogovora pa med strankama ni bilo.

Za presojo, ali je obveznost povračila stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja za tožnika nastala, je bistvena le določba drugega odstavka 93. člena ZObr; obveznost za pripadnika stalne sestave nastane, če pogodbo o zaposlitvi odpove pred iztekom desetih let. Glede višine stroškov izobraževanja ne gre za pravno praznino, saj določba drugega odstavka 93. člena ZObr celovito ureja ne le, kdaj nastane obveznost vračila stroškov usposabljanja, ampak tudi, kaj se v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja vrača; gre za stroške usposabljanja. Ti stroški so lahko samo dejanski stroški, ki jih je imela toženka, torej stroški in (bruto) nadomestila plače. Stroški zajemajo tako dejanske stroške kot (bruto) nadomestilo plače, ki se ne prevrednotijo niti se ne prištejejo stroški prispevkov delodajalca na bruto nadomestilo plače. Za prevrednotenje ni podlage, saj drugi odstavek 93. člena ZObr ne določa, da se vračajo prevrednoteni (valorizirani) stroški.

Pravno podlago glede obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega izobraževanja v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja drugi odstavek 93. člena ZObr. V njem je določeno, da mora pripadnik stalne sestave v primeru, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let, ministrstvu povrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, in sicer glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Pravne podlage tovrstnega zahtevka tako ne predstavlja določba tretjega odstavka 57. člena ZSSloV, ki se nanaša zgolj na ostale, dopolnilne oblike vojaškega izobraževanja oziroma usposabljanja, na katere je vojaška oseba skladno s prvim odstavkom 57. člena ZSSloV napotena z ukazom in pri katerih gre za možnost pridobitve dodatne izobrazbe, ki je v interesu delodajalca, niso pa pogoj za nadaljevanje opravljanja dela in njihova neoprava nima za posledico prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (prim. odločba US RS U-I-82/17, sodba VDSS Pdp 81/2021, sklepa VS RS VIII Ips 148/2018, VIII Ips 158/2016).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik na misiji ni bil nikoli prost delovnih obveznosti 24 ur skupaj. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik večino dni v tednu od štiri do osem ur dnevno usposabljal kurdske varnostne sile (t. i. pešmerge), na preostale dneve pa se je pripravljal na usposabljanje kurdskih varnostnih sil, kar je trajalo od pol ure do treh ur dnevno, ali pa je v okviru svoje specializacije za zveze usposabljal ostale pripadnike v skupini in nemške kolege, kar je trajalo od štiri do pet ur dnevno.