93. člen ZObr

Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz n

V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da nadomestilo plače za čas usposabljanja in izobraževanja ne predstavlja stroškov usposabljanja in izobraževanja.

Toženec je moral opraviti Šolo za častnike poleg osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, kar pomeni, da je tudi Šola za častnike ena od oblik osnovnega vojaškega usposabljanja in izobraževanja. Drugi odstavek 93. člena ZObr ne daje podlage za stališče tožnice, da bi se moralo gledati, koliko dni od zaključka usposabljanja bi toženec še moral ostati v delovnem razmerju, in na tej podlagi izračunati sorazmerni del stroškov, ki bi jih moral povrniti toženec. Pogoj za revalorizacijo stroškov je sklenjen dogovor, takšnega dogovora pa med strankama ni bilo.

Za presojo, ali je obveznost povračila stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja za tožnika nastala, je bistvena le določba drugega odstavka 93. člena ZObr; obveznost za pripadnika stalne sestave nastane, če pogodbo o zaposlitvi odpove pred iztekom desetih let. Glede višine stroškov izobraževanja ne gre za pravno praznino, saj določba drugega odstavka 93. člena ZObr celovito ureja ne le, kdaj nastane obveznost vračila stroškov usposabljanja, ampak tudi, kaj se v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja vrača; gre za stroške usposabljanja. Ti stroški so lahko samo dejanski stroški, ki jih je imela toženka, torej stroški in (bruto) nadomestila plače. Stroški zajemajo tako dejanske stroške kot (bruto) nadomestilo plače, ki se ne prevrednotijo niti se ne prištejejo stroški prispevkov delodajalca na bruto nadomestilo plače. Za prevrednotenje ni podlage, saj drugi odstavek 93. člena ZObr ne določa, da se vračajo prevrednoteni (valorizirani) stroški.

Toženka ima široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi, če pa bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, se zaradi tega ne more doseči sklenitev nove pogodbe. Tudi, če pa bi tožnik uspel dokazati, da je bil neenako obravnavan, to ne bi predstavljalo relevantne podlage za ugoditev postavljenim (primarnemu in podrejenim) zahtevkom. Na podlagi trditev o diskriminaciji oziroma neenaki obravnavi bi bil upravičen le do odškodnine iz naslova kršitve prepovedi diskriminacije, ne more pa s tovrstnimi trditvami doseči ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi poteka časa nezakonito oziroma neveljavno ali da je delovno razmerje transformiralo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, niti zahtevati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu.

Iz ravnanja tožene stranke, kot je razvidno iz priloženih listin, na katere utemeljeno opozarja v pritožbi, ni mogoče zanesljivo sklepati, da je obstajala njena volja, da tožniku odpusti dolg, ki je predmet tega spora. Če mora zaposleni vrniti stroške izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja ter nadomestila plače, se ti stroški obračunavajo v bruto zneskih, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. Pritožbeno sodišče šteje, da glede na dejstvo, da Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo za vojaško izobraževanje in usposabljanje ne velja, pri odločanju v tem sporu ni podlage za upoštevanje prevrednotenja, temveč je mogoče pod določbo drugega odstavka 93. člena ZObr subsumirati le zneske nadomestila plače in neposrednih stroškov izobraževanja.

Tožnik ni navedel, da bi predložil predpisano potrdilo (dokazilo) osebnega zdravnika ali specialista medicine dela, prometa in športa, iz katerega bi bilo razvidno, katerih testov preverjanja gibalnih sposobnosti ni sposoben opraviti, pri čemer je bistveno, da od 24. 6. 2019 do 27. 9. 2019 ni bil v bolniškem staležu. Preverjanja gibalnih sposobnosti bi se tako, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, udeležil septembra 2019, pri čemer je pravilno ugotovilo, da vojaške osebe (kot je bil tožnik) vedo, da je preverjanje gibalnih sposobnosti njihova vsakoletna obveznost (ki jo morajo opraviti).

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženčeva obveznost vračila stroškov prenehala na podlagi 117. člena OZ, ker je terjatev tožnice prenehala 25. 9. 2018, ko je štabna vodnica v elektronskem sporočilu kadrovnici zapisala, da toženec nima finančnih obveznosti do tožnice. Zgolj zaradi tega dogodka ni ugasnila obveznost toženca na vrnitev stroškov v sorazmernem delu in tudi ni postala nemogoča zaradi okoliščin, za katere toženec ne odgovarja (329. člen OZ).

Pravno podlago glede obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega izobraževanja v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja drugi odstavek 93. člena ZObr. V njem je določeno, da mora pripadnik stalne sestave v primeru, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let, ministrstvu povrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, in sicer glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Pravne podlage tovrstnega zahtevka tako ne predstavlja določba tretjega odstavka 57. člena ZSSloV, ki se nanaša zgolj na ostale, dopolnilne oblike vojaškega izobraževanja oziroma usposabljanja, na katere je vojaška oseba skladno s prvim odstavkom 57. člena ZSSloV napotena z ukazom in pri katerih gre za možnost pridobitve dodatne izobrazbe, ki je v interesu delodajalca, niso pa pogoj za nadaljevanje opravljanja dela in njihova neoprava nima za posledico prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (prim. odločba US RS U-I-82/17, sodba VDSS Pdp 81/2021, sklepa VS RS VIII Ips 148/2018, VIII Ips 158/2016).

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožnika omejilo z zahtevo po spremembi tožbenega zahtevka in da ni odločalo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo službeno oceno delavca, kar je tožnik zahteval s primarnim in podrednim zahtevkom.

Po stališču pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je bilo ravnanje tožene stranke namenjeno zgolj in izključno urejanju njenih računovodskih evidenc in da tožena stranka z izdanim dobropisom za znesek 15.712,70 EUR ni izjavila volje tožniku odpustiti dolg v višini 13.023,91 EUR. Tožena stranka je ugotovitev o zmanjšanju dolga za 2.688,79 EUR računovodsko uredila tako, da je izdala dobropis za znesek 15.712,70 EUR in nov račun (oziroma zahtevek) za znesek 13.023,91 EUR. Tožena stranka bi sicer res lahko izdala dobropis le za navedeno višino (kot je bilo sprva tudi predlagano v nalogu za izstavitev računa), vendar pa v pritožbi utemeljeno navaja, da izbira načina računovodskega poslovanja ne more vplivati na presojo obstoja njene volje tožniku odpustiti dolg in s tem na odločitev v tem sporu.

Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi sicer res ni vsebovala določbe o višini plače, vendar to ne pomeni, da toženka s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Vzdrževalec V-I ni izpolnila svoje obveznosti iz devetega odstavka 93. člena ZObr. Navedena določba zagotavlja stalnemu pripadniku sestave Slovenske vojske, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se ga na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Ponujena pogodba tožniku zagotavlja delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tudi če je posebna odločba o plači po desetem odstavku 92. člena ZObr predvidena le za vojake, na kar opozarja pritožba, je bistveno, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, kar je pri zagotavljanju pravic invalidom odločilnega pomena. Naknadna odločba o plači bi to pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi sanirala, zoper njo pa bi tožnik lahko ugovarjal, v kolikor

Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec na podlagi zaveze sprejete v sporazumu, ki ima podlago v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, dolžan tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja na šoli za podčastnike.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov za osnovno vojaško strokovno usposabljanje določba drugega odstavka 93. člena ZObr in ne določba 7. člena Pravilnika, saj se ta ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ki se ga je udeleževal toženec, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Za osnovno vojaško strokovno usposabljanje velja določba drugega odstavka 93. člena ZObr, na podlagi katere je toženec dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let.

Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek glede plačila stroškov izobraževanja prekinilo ter na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi pred iztekom 10 let, ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega usposabljanja. Vrhovno sodišče RS je menilo, da je ta določba v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 49. (svoboda dela) členom Ustave Republike Slovenije v zvezi s 4. členom Ustave RS. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-82/2017-14 z dne 9. 4. 2020 odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo RS. Po drugem odstavku 93. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško-strokovnega izobraževanja, če je pogodbo odpovedal pred potekom desetih let. V konkretnem primeru je toženi stranki prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne kazenske sodbe. Toženi stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpov

Tožnik je bil v osnovnem strokovnem usposabljanja za vojaka od 5. 3. 2010 do 23. 4. 2010. Delovno razmerje mu je prenehalo 21. 6. 2016 - v posledici dveh zaporednih negativnih službenih ocen. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je od zaključka usposabljanja do prenehanja delovnega razmerja minilo več kot dve leti, presodilo, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 11. 4. 2016 (v zvezi s sklepom z dne 9. 6. 2016) neutemeljeno naložila povračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega strokovnega usposabljanja za vojaka v višini 1.145,72 EUR, izračunani do 31. 3. 2016. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 7. člen Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju tožene stranke, po katerem morajo pripadniki Slovenske vojske po končanem usposabljanju ostati v delovnem razmerju najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta. Ker je bilo to v tožnikovem primeru podano, je tožnika razbremenilo povračila stroškov navedenega usposabljanja. Iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 158/2016 z dne 12. 5. 2020 (ki upošteva odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-82/17-14 z dne 9. 4. 2020, ki je odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v n

Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je treba kot podlago za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnite sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Pravilnik namreč sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja. Pravilnik določa obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr.

Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je kot podlago za presojo pravne podlage s Sporazumom prevzete obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja treba uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr, češ da je tožena stranka to dolžnost podrobneje uredila s Pravilnikom. V resnici Pravilnik sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, temveč to določa le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr. Tožeča stranka je v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr imela podlago za to, da je potem, ko je toženec pred iztekom desetih let dal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v Sporazumu uveljavljala povrnitev sorazmernega dela stroškov tega usposabljanja.