101. člen ZJU-UPB3

Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU). Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.

Za presojo, ali je obveznost povračila stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja za tožnika nastala, je bistvena le določba drugega odstavka 93. člena ZObr; obveznost za pripadnika stalne sestave nastane, če pogodbo o zaposlitvi odpove pred iztekom desetih let. Glede višine stroškov izobraževanja ne gre za pravno praznino, saj določba drugega odstavka 93. člena ZObr celovito ureja ne le, kdaj nastane obveznost vračila stroškov usposabljanja, ampak tudi, kaj se v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja vrača; gre za stroške usposabljanja. Ti stroški so lahko samo dejanski stroški, ki jih je imela toženka, torej stroški in (bruto) nadomestila plače. Stroški zajemajo tako dejanske stroške kot (bruto) nadomestilo plače, ki se ne prevrednotijo niti se ne prištejejo stroški prispevkov delodajalca na bruto nadomestilo plače. Za prevrednotenje ni podlage, saj drugi odstavek 93. člena ZObr ne določa, da se vračajo prevrednoteni (valorizirani) stroški.

Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je pri njegovi udeležbi na predavanjih šlo za službeno potovanje. S tem, ko se je udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil tedaj z dela odsoten, toženka pa je bila plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela.

Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen. Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zako

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka od toženca vtoževala vrnitev sorazmernega dela stroškov izobraževanja na podlagi sklenjene Pogodbe o usposabljanju. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporno razmerje med tožečo stranko in tožencem nastalo s trenutkom, ko je toženec kršil svojo obveznost, ki jo je s pogodbo o usposabljanju prevzel (zavezo, da bo še dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki). V primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja po želji oz. krivdi toženca pa je bila v tej pogodbi dogovorjena sankcija povrnitve sorazmernega dela stroškov usposabljanja v roku treh mesecev po nastanku dogodka (torej po datumu predčasnega prenehanja delovnega razmerja). Kršitve pogodbenih obveznosti iz pogodbe o usposabljanju se presojajo glede na zakonske ter podzakonske predpise in glede na pogodbene določbe, ki so bile v veljavi v času nastanka spornega razmerja (torej v času kršitve obveznosti) in ne v času, ko je bila pogodba sklenjena. Ker v času po opravljenem pravniškem državnem izpitu in v času nastanka spornega razmerja ni več veljala zakonska določba petega odstavka 101. člena ZJU (da o

V času sklenitve pogodbe o usposabljanju je bila v veljavi določba petega odstavka 101. člena ZJU, ki je določala, da ugasne obveznost uradnika, da ostane po končanem izobraževanju v delovnem razmerju pri istem delodajalcu vsaj še toliko časa, kot je trajalo izobraževanje (ker ima v nasprotnem primeru delodajalec pravico do povrnitve sorazmernega dela plačanih stroškov izobraževanja), če ga delodajalec ne imenuje v naziv ali premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Ta določba je prenehala veljati z novelo ZJU iz leta 2005 in sicer 31. 12. 2005. Ker v času po končanem usposabljanju in v času nastanka spornega razmerja ni več veljala zakonska določba člena 101/5 ZJU in ker tudi pogodba o usposabljanju ni vsebovala določb o ugasnitvi obveznosti toženca, ki jo je opredeljevala določba člena 101/4 ZJU, je toženec dolžan ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki še najmanj 2 leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu (kar se je izrecno zavezal v pogodbi o usposabljanju). Ker je to svojo obveznost kršil, mora na podlagi pogodbe o usposabljanju (in tudi v skladu s členom 101/4 ZJU) tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov

Sporno razmerje, ki se nanaša na zahtevek iz naslova povračila stroškov izobraževanja, ni nastalo s sklenitvijo pogodbe o usposabljanju, temveč šele s kršitvijo pogodbenih določil sklenjene pogodbe o usposabljanju. Po sklenjeni pogodbi o usposabljanju tožeča stranka ni imela dolžnosti, da toženca po tem, ko opravi pravniški državni izpit, v šestih mesecih imenuje v naziv oz. premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Zakonska določba, ki ji je to dolžnost nalagala (5. odst. 101. čl. ZJU), ni več veljala, zato za toženo stranko te obveznosti v času, ko je toženec opravil izpit, ni bilo. Toženec je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je prenehala pred potekom roka določenega v pogodbi o usposabljanju (toženec se je zavezal, da bo ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu). Toženec je tako tisti, ki je kršil pogodbena določila, s tem pa se je uresničil položaj, ki ga je predvidevala sklenjena pogodba o usposabljanju. V času kršitve pogodbenih določil, določba 5. odst. 101. čl. ZJU ni več veljala, niti se stranki v pogodbi o usposabljanju nanjo nista izr

Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamudno pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ.

Tožnica je prosta vseh pogodbenih obveznosti, ker je obvestilo, da ji štipenditor zagotavlja sklenitev delovnega razmerja, prejela po izteku roka, določenega s pogodbo o štipendiranju. Sklep tožene stranke, s katerim je tožnici naložila, da je dolžna vrniti prejete štipendije in potne stroške, je nezakonit.

Spor v Slovenski vojski zaposlenega delavca, ki izvira iz postopka, vodenega po Programu selekcije za sprejem kandidatk in kandidatov v šolo za častnike, se šteje za individualni delovni spor.