UPRS Sodba in sklep U 171/2023-14

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-347/2023/5 (1222-16) z dne 27. 1. 2023 odpravi.

2. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju tudi Uredba Dublin III ali Dublinska uredba), hkrati pa je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce Postojna (v nadaljevanju: Center za tujce) od 26. 1. 2023 od 14.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2Iz obrazložitve sklepa med drugim izhaja, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju: PPIU) Novo mesto izhaja, da je tožnik v taksi vozilu vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in bil 25. 1. 2023 ob 12.45 uri na bivšem mejnem prehodu Obrežje kontroliran s strani slovenske policije, ki je ugotovila, da je tožnik državno mejo prestopil na nedovoljen način, brez ustreznih listin. Bil je namenjen v ZR Nemčijo, saj ima tam starše. Pri podaji prošnje je povedal, da je iz Ruske federacije odšel 8. 10. 2022 v Turčijo, potem za 3 mesece v Maroko in nato preko Turčije v Bosno in Hercegovino (BIH) ter od tam na Hrvaško, kjer ga ni nihče vprašal, če tam želi zaprositi za mednarodno zaščito, prevajalca v postopku ni imel, dejali so mu, naj nekaj podpiše, kar je tudi storil in nato so ga odpeljali v nek kamp. Na hrvaškem ni prejel nobene odločitve, zgolj nek list, s katerim je lahko zapustil kamp in se prosto gibal naokoli. V kampu je ostal nekaj dni in čakal na odločitev, vendar se je kasneje odločil, da bo Hrvaško zapustil ter odšel v Slovenijo, kjer ga je zaustavila slovenska policija, pri kateri je podal namero, da zaprosi za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je glede razloga, zakaj želi mednarodno zaščito navedel izmikanje mobilizaciji in služenju vojaške obveznosti, v kar bi bil prisiljen, če bi ostal v Rusiji.

3Ob seznanitvi z ukrepom o omejitvi gibanja mu je bila v osebnem razgovoru predočena ugotovitev, da je bil predhodno na Hrvaškem že zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Na to je odgovoril, da ga na Hrvaškem ni nihče vprašal, ali želi mednarodno zaščito, v Sloveniji pa bi zaprosil za mednarodno zaščito tudi, če ga ne bi zaustavila policija že na mejnem prehodu.

4Po ugotovitvah tožene stranke na podlagi podatkov baze prstnih odtisov EURODAC izhaja, da je tožnik 20. 1. 2023 zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem. Sprejeto odločitev utemeljuje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi ta, če je prosilec predhodno že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil (3. alineja 84.a člena ZMZ-1).

5Tožena stranka znatno nevarnost pobega utemeljuje s tem, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU in ni počakal na odločitev. Sicer je tožnik glede Hrvaške povedal, da se je tam nahajal, vendar da ni vedel, da je bil tam zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, saj mu tega ni nihče povedal, na policijski postaji pa je zgolj podpisal neke papirje. Poleg tega je povedal, da je bil na Hrvaškem tudi nekaj dni nastanjen v azilnem domu, kar je sam poimenoval kamp, ter tudi, da mu je bil izdan nek papir, s pomočjo katerega je lahko zapuščal azilni dom oziroma kamp in se prosto gibal. Na posebno vprašanje, zakaj na Hrvaškem ni počakal na odločitev pristojnih organov, je odgovoril, da je nekaj časa čakal, potem pa se je odločil, da zapusti Hrvaško, saj so bili policisti tam z njim grobi, delavci v azilnem domu pa so bili sicer prijazni z njim, vendar si je sam želel oditi v varno okolje. Čeprav je sicer ob podaji prošnje tožnik dejal, da bo ostal v Sloveniji, vendar mu tožena stranka ne verjame, glede na njegova pretekla dejanja, ko je tudi Hrvaško zapustil po podaji prošnje za mednarodno zaščito, dodatno tudi še zlasti zato, ker je slovenskim policistom povedal, da je namenjen v Nemčijo k staršem. Glede na pretekla ravnanja je mogoče utemeljeno sklepati, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški. Čeprav je omenil, da je njegov cilj Slovenija, pa tožena stranka utemeljeno domneva, da ne bo počakal na odločitev pristojnega organa, ker to ni storil niti na Hrvaškem. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je že samovoljno zapustil državo članico EU, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji, da se mu gibanje omeji na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Po oceni tožene stranke v upravni dokumentaciji navedena dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, samovoljno zapustil Azilni dom. Možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma pa niso ustrezne in je zgolj s strožjim ukrepom pridržanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi predaji odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III.

6Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz navedenih razlogov meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Poudarja, da mu na Hrvaškem ni bil postavljen tolmač in da mu tam tudi nihče ni povedal, da je zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Nastanitev v azilnem domu na Hrvaškem in razpolaganje z dovolilnico za vstop v azilni dom na Hrvaškem pa še nista dokaz, da je bil tožnik na Hrvaškem obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, niti, da je sam vedel, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Iz iskalnika EURODAC (CASE ID ...) po stališču tožnika izhaja samo podatek o datumu in kraju prijetja tožnika na Hrvaškem. Zato kot neutemeljeno označuje sklepanje tožene stranke, da je tožnik hotel zavesti uradno osebo 26. 1. 2023 pri podaji prošnje, ko naj bi zanikal, da bi v kateri drugi državi zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi sklepanje tožene stranke, da glede na zgolj nekaj dnevno bivanje tožnika na Hrvaškem pristojni organ na Hrvaškem postopka po vsej verjetnosti sploh še ni uspel izvesti, tožnik označuje kot nezadostne domneve. Nepravilen je tudi njen zaključek, da tudi druga dejstva potrjujejo, da v konkretnem primeru obstaja znatna nevarnost pobega. Prav tako nepravilen in preuranjen je tudi njen zaključek, da bo tožnik zapustil Slovenijo, če mu ne bi bilo odrejeno pridržanje v Centru za tujce. Za to tudi niso podane nobene posebne okoliščine, niti ni podana sorazmernost odrejenega ukrepa pridržanja na Center za tujce ter je s tem podan prekomeren in nepotreben poseg v tožnikovo svobodo. Tožena stranka mora v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je ukrep sorazmeren v okviru testa sorazmernosti. Pri tem se po stališču tožnika za zavrnitev manj invazivnega ukrepa v azilnem domu ne more sklicevati zgolj na splošne okoliščine oziroma pomanjkljivosti varovanja v azilnem domu, ki ga sicer zagotavlja sama tožena stranka, oziroma so v celoti v sferi tožene stranke. Zato po mnenju tožnika tožena stranka pri sprejemu odločitve v konkretnem primeru ne bi smela izhajati izhajati iz teh okoliščin oziroma sprejete odločitve ne more utemeljiti s sklicevanjem na način varovanja, ki ga zagotavlja sama. Po stališču tožnika iz njene obrazložitve ne izhaja nobena utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

7Hkrati s tožbo predlaga izdajo začasne odredbe, s katero se naj toženi stranki odredi, da mora nemudoma po prejemu sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj se tam tožnik slabo počuti, je utesnjen in mu je neugodno, ker ga dojema kot zapor, ostale tam pridržane pa dojema kot kriminalce, kar mu povzroča psihično stisko. Tožnik dodaja, da sam ni problematična niti agresivna oseba.

8Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in odgovorila na tožbo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki 1:

9Tožba je utemeljena.

10Sodišče je na glavni obravnavi dne 9. 2. 2023 vpogledalo v upravni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ustno zaslišalo tožnika.

11Tožnik je zaslišan na glavni obravnavi med drugim izpovedal, da ima namen še naprej ostati v Sloveniji, tudi če mu gibanje ne bo več omejeno na Center za tujce. Na Hrvaško je prispel v večji skupini oseb in tudi hrvaški policisti so jih skupno obravnavali. Kljub šibkemu znanju angleščine so jih obravnavali v angleškem jeziku brez pomoči oziroma tolmačenja tolmačev. Sam tožnik tam za azil ni zaprosil. Prav tako mu ni nihče pojasnil, da Hrvaške ne sme zapustiti. Tam, kjer je bil na Hrvaškem nameščen, pa se je lahko prosto gibal. Navedel je še, da ob odhodu iz Rusije ni imel točno določenega cilja, pač pa si je želel priti v varno državo, ker se je želel izogniti splošni mobilizaciji, ki se sedaj izvaja v Rusiji in sam noče biti del te groze, ki se dogaja sedaj v Rusiji, zato je zbežal pred vpoklicem v vojsko, saj noče biti ne za Rusijo, ne za Ukrajino.

12Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Uredbe Dublin III v povezavi z 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pri tem navedena uredba močno omejuje možnost pridržanja, kot je razvidno tudi iz njene uvodne izjave 20. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Uredba Dublin III še določa, da naj pridržanje traja čim manj časa. Nenazadnje pa 2.(n) člen Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

13Ob upoštevanju navedenih izhodišč tožena stranka po presoji sodišča ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU, kjer na odločitev ni počakal ter glede Hrvaške izpovedal, da je bil razlog za zapustitev, ker so bili policisti tam grobi in žaljivi, medtem ko so bili delavci v azilnem domu prijazni. Tožena stranka je na podlagi navedenega sklepala, da je glede na njegova pretekla ravnanja pričakovati, da bo zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški.

14Glede na navedeno je sodišče ob upoštevanju stališč novejše upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 76/2022 z dne 6. 4. 2022, pri odločanju o tej zadevi upoštevalo še druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Pri tem je štelo, da bi zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, dopuščala možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar pa bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.

15Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila. V kolikor bi v konkretnem primeru sledili stališču tožene stranke in sprejeli njene dokaze kot zadostne, bi to lahko vodilo v omejevanje gibanja vsakemu prosilcu, ki za mednarodno zaščito ni zaprosil v prvi varni državi, in ki izjavi, da ima svojo ciljno državo. To pa po presoji sodišča ni bil niti namen niti cilj Recepcijske direktive II, sicer bi bilo tako tudi jasno zapisano

16Glede na navedeno je tožena stranka napačno sklepala, da znatno nevarnost tožnikove begosumnosti vzpostavlja že izpolnitev kriterija iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, zato je napačno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Posledično je zmotno ugotovila tudi dejansko stanje, saj pri svoji dokazni oceni znatne nevarnosti pobega ni upoštevala dodatnih kvalificiranih okoliščin tožnika.

17Ob takem stanju stvari je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

K točki 2:

18Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

19Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

20Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 torej predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje.

21V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 namreč lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

22Odločanje o začasni odredbi torej zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, kar povedano z drugimi besedami pomeni, da je na strani tožnika torej tako trditveno kot dokazno breme.

23V konkretnem primeru tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, ko navaja, da je z odvzemom prostosti kršena njegova pravica do osebne svobode ter da se v Centru za tujce, ki ga dojema kot zapor, počuti zelo slabo, utesnjeno, nelagodno, druge tam nastanjene osebe pa dojema kot kriminalce in zato ostaja sam pretežno ves čas v sobi.

24Ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb tožene stranke, je dejstvo verjetnosti nastanka težko popravljive škode, sploh glede na tožnikovo mladost in njegov status prosilca za mednarodno zaščito Republiki Sloveniji po presoji sodišča izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti, s tem pa je izkazan tudi prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1.

25Skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Ker tožena stranka ni podala odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče smatra, da s tem ni podala nobenih navedb z vidika varovanja lastnega in javnega interesa ter interesa tretjih oseb. Sodišče zato šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovan interes nasprotne stranke oziroma, da ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.