VDSS Sodba Psp 82/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2021 in št. ... z dne 9. 11. 2021 ter na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 11. 12. 2021 do 18. 7. 2022. Nadalje je odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje. V zadevi ni bil ustrezno obravnavan. Na nepravilnosti je ves čas opozarjal, vendar pa ni bil slišan. Ima občutek, da zaradi vnaprej izoblikovanega stališča sodišča ni imel nobene možnosti dokazati, da v spornem obdobju ni bil zmožen za delo. Tožnik se predvsem ne strinja s tem, da je sodišče za podajo izvedenskega mnenja postavilo sodnega izvedenca specialista MDPŠ prof. dr. A. A. Sodišče tožniku ni dalo možnosti, da bi predlagal njegovo izločitev oziroma mu pred postavitvijo izvedenca ni dalo možnosti, da se opredeli glede izvedenca, ki ga sodišče namerava angažirati. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče v postopek vključiti tudi izvedenca s področja kardiologije in diabetologije. Razen tega je bil navedeni izvedenec tudi sodni izvedenec v sodnem postopku pod opr. št. IV Ps 1338/2021, ki ga je vodil tožnik zoper ZPIZ. V tej zadevi je izvedenec podal mnenje glede invalidnosti. Zaključke, ki jih je podal že v navedenem postopku, pa izvedenec ponavlja tudi v predmetni zadevi. Že zaradi tega je bil dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca utemeljen in ga sodišče ne bi smelo zavrniti. S tem, ko sodišče zavrača postavitev izvedenca s področja kardiologije in diabetologije, dejansko zdravnikom, specialistom in izvedencem s tega področja, odvzema njihovo strokovnost (da niso sposobni podati mnenja), enako pa tudi drugim izvedencem s področja MDPŠ. Sodišče bi mnenje prof. dr. A. A. moralo preveriti z mnenjem drugih izvedencev, kot je to predlagal tožnik v postopku. Navedeni izvedenec namreč dejansko sploh ni obravnaval vprašanja začasne nezmožnosti za delo, temveč se je osredotočil na vprašanje invalidnosti. Tožnik ima posledično z navedenim izvedencem negativne izkušnje. Vse to pa je rezultiralo v napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sodišče se do vseh ugovorov tožnika glede izvedenskega mnenja in glede pribave mnenja, sploh ni opredelilo, pa čeprav omenjeno vpliva na pravilnost odločitve sodišča. Po mnenju tožnika namreč ni mogoče trditi, da gre za nepristransko mnenje, na katerega bi lahko sodišče oprlo svojo odločitev. Iz mnenja sicer izhaja, da je potrebno tožnika napotiti na nadaljnje preiskave. To pa pomeni, da tožnikovo zdravstveno stanje le ni takšno, da bi lahko normalno opravljal delo z omejitvami, kot so mu bile določene s strani ZPIZ-a. Omejitve niso ustrezne, saj tožnik pridobitnega dela enostavno ne zmore več opravljati. Ima še vedno hude težave s srcem, tišči ga v prsih, primanjkuje mu zraka, ne more dihati, sploh se hitro utrudi, prisotne so bolečine, ki se stopnjujejo v roke, ki so trde, prisotna pa je tudi vrtoglavica, kar je očitno posledica sladkorne bolezni in pa tudi težav s srcem. Ima tudi bolečine v hrbtenici, križu, sklepih in rokah. Težave so se v letu 2021 še poslabšale. 18. 6. 2022 pa mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Od decembra 2021 dalje pri delodajalcu tudi ni več opravljal nikakršnega pridobitnega dela. O tem bi lahko podal pojasnilo tudi delodajalec, vendar je sodišče tak dokaz zavrnilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka zavrača vse očitke tožnika. Pri tem opozarja, da je že iz predloga osebnega zdravnika izhajalo, da klinični status na predlogu na bil opisan, temveč je bilo navedeno samo dejstvo – seznanitev imenovanega zdravnika z odločbo ZPIZ. Na podlagi te odločbe je bil tožniku bolniški stalež tudi zaključen. Sodni izvedenec se je opredelil do vseh bistvenih dejstev ter tudi pojasnil, da je ob osebnem pregledu ugotovil, da je bil tožnik kardiopulmunalno kompenziran ter brez ugotovljenih zapletov sladkorne bolezni. Tožniku je bila tako omogočena izjava in opredelitev do izvedenskega mnenja, ki tvori podlago izpodbijani odločitvi. Svoje interese je lahko učinkovito varoval in se izjavil o rezultatih dokazovanja ter podal tudi svoja pravna naziranja. Namen dokaza z izvedencem pa ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Tudi navedeni dokaz je namreč podvržen dokazni oceni sodišča. Glede postavitve izvedencev s področja kardiologije in diabetologije pa tožena stranka navaja, da gre za zdravnika specialista z omenjenih področjih, ki bi lahko podala le oceno funkcionalne zmogljivosti vsak na svojem področju. Izvedenec specialist MDPŠ pa podaja oceno delazmožnosti ob upoštevanju funkcionalne zmogljivosti človeka v celoti, ki jih sooča z obremenitvami in tveganji konkretnega delovnega okolja. Navedba tožnika, da izvedenskega mnenja ni moč šteti za strokovno mnenje, na katerega bi sodišče lahko oprlo svoje mnenje, pa je neutemeljeno, saj se je izvedenec opredelil do neutemeljenih očitkov tožnika in jih ovrgel. Dejstvo, da je bil isti izvedenec angažiran tako v sodnem postopku glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja kot tudi v predmetnem postopku pa ne pomeni nasprotnih si interesov oziroma pristranskosti same po sebi. Tudi "negativne izkušnje" z izvedencem v drugih ali v predmetnem postopku, prav tako ne predstavljajo razloga za postavitev drugega izvedenca. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 9. 11. 2021. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 11. 12. 2021 dalje zmožen za delo v skladu s preostalo delazmožnostjo po izvršljivi odločbi ZPIZ št. ... z dne 3. 11. 2021.

7V tej zadevi je sporno, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni v obdobju od 11. 12. 2021 do 18. 7. 2022.

8Pravna podlaga za presojo zadeve je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)² in pa v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)³. Kot izhaja iz 1. odstavka 232. člena Pravil OZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni zmožen opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ št. ... z dne 9. 8. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: povsem lahko fizično delo, ročno lahko premešča bremena do 8 kg, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, brez dela nad globino in na terenu, s polnim delovnim časom. Kasneje je bil sprožen nov postopek pri ZPIZ-u za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. S prvostopenjsko odločbo ZPIZ št. ... z dne 17. 6. 2021, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo iste opravilne številke z dne 3. 11. 2021 je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku namreč ni bilo ugotovljeno takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ostale so razbremenitve, kot so mu bile priznane za čas od 12. 7. 2012 dalje. S sodbo opr. št. IV Ps 1388/2021 z dne 12. 9. 2022, ki je bila potrjena s sodbo opr. št. Psp 308/2022 z dne 7. 12. 2022 je bil tožnikov zahtevek na odpravo že omenjenih odločb ZPIZ pravnomočno zavrnjen. Nadalje iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen oziroma v bolniškem staležu od 1. 11. 2017 dalje. Osebni zdravnik je po seznanitvi z izvršljivo dokončno odločbo ZPIZ imenovanemu zdravniku poslal predlog, s katerim ga obvešča, da je bila zadnja kontrola pri kardiologu 5. 1. 2021 ter da je stanje stabilno. Težave so brez progresije, odsvetovano pa je bilo težje fizično delo. Imenovanemu zdravniku je osebni zdravnik predložil tudi kardiološki izvid in pa že omenjeno odločbo ZPIZ.

10Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca prof. dr. A. A., specialista MDPŠ. Pridobilo je pisno izvedensko mnenje ter kasneje, zaradi pripomb tožnika, tudi pisno dopolnilno izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnik od 11. 12. 2021 dalje zmožen za delo, skladno z razbremenitvami, ki so bile tožniku priznane kot invalidu III. kategorije invalidnosti od 12. 7. 2012 dalje.

11Iz pritožbenih navedb izhaja nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, pri čemer tožnik posebej izpostavlja, da bi moral biti za izdelavo izvedenskega mnenja postavljen drug izvedenec s področja kardiologije in diabetologije oziroma drug izvedenec s področja MDPŠ, ne pa profesor dr. A. A., ki je v primeru tožnika podal že izvedensko mnenje v postopku glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjene pritožbene navedbe so neutemeljene. Dejstvo, da je prof. dr. A. A. podal izvedensko mnenje tako v postopku glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja, kot tudi v tem postopku, nikakor ni razlog, da sodišče vere v podano izvedensko mnenje ne bi poklonilo izvedenskemu mnenju, ki je bilo podano v tej zadevi. Ko gre za pridobitev izvedenskega mnenja, je potrebno poudariti, da je sodni izvedenec strokovni pomočnik sodišča. Tako v primeru ugotavljanja invalidnosti kot tudi v primeru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo, gre za pridobitev odgovorov na strokovna medicinska vprašanja. Razlika med invalidskim postopkom in pa postopkom glede ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo je v tem, da se v invalidskem postopku ugotavljajo trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zaradi teh sprememb pa se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (1. odstavek 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; v nadaljevanju: ZPIZ-2)⁴. V primeru začasne nezmožnosti za delo pa že iz samega besedila izhaja, da gre za začasne spremembe v zdravstvenem stanju, ki narekujejo priznanje bolniškega staleža za krajše obdobje. Po preteku tega obdobja se pričakuje izboljšanje zdravstvenega stanja. V primeru enakega zdravstvenega stanja ali celo poslabšanja zdravstvenega stanja, ko pride do trajnejših sprememb v zdravstvenem stanju, pa je pri takem zavarovancu potrebno ugotavljati ali je prišlo do invalidnosti. V tem primeru mu pripadajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa pravice iz zdravstvenega zavarovanja, kot so določene v ZZVZZ.

12Sodišče prve stopnje je tako pravilno pri presoji upoštevalo tudi odločitev ZPIZ glede tožnikove invalidnosti in pa dokumentacijo v spisu, ki se nanaša na presojo odločb v zvezi z invalidnostjo. Nenazadnje je tudi že sam tožnik v tožbi v dokazne namene predlagal, da se privabi in vpogleda v spis sodišča opr. št. Ps 1388/2021. V primeru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo in pa invalidnosti gre za prepletanje ugotovitev, kako določene zdravstvene težave vplivajo na delovno zmožnost zavarovanca. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodni izvedenec v določenem delu povzemal ugotovitve iz mnenja, ki ga je podal v postopku ugotavljanja tožnikove invalidnosti.

13Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodni izvedenec prepričljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sodišča in tudi pojasnil, zakaj je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo, skladno z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ. Vse omenjeno podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju navedenega ne povzema znova. Potrebno je poudariti, da je bil tožnik dlje časa v bolniškem staležu, osebni zdravnik pa imenovanemu zdravniku ni posredoval predloga, ker bi pri tožniku prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tudi v spornem obdobju, temveč ga je zgolj obvestil, da je bila tožniku izdana nova odločba ZPIZ, iz katere izhaja, da pri tožniku ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To pa pomeni, da je tožnik zmožen opravljati drugo delo, skladno z že priznanimi omejitvami pri delu. Kot je to zapisal osebni zdravnik v predlogu imenovanemu zdravniku, je bilo tožnikovo stanje stabilno, zdravstvene težave pa brez progresije. Tudi sodni izvedenec ugotavlja, da je tožnik ob pregledu kardiopulmonalno kompenziran ter brez ugotovljenih zapletov sladkorne bolezni. Glede pritožbenih navedb, da omejitve pri delu niso ustrezne, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo s tem v zvezi že pravnomočno odločeno.

14Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo in ustrezno pojasnilo razloge, zakaj je sprejelo izvedensko mnenje. Pojasnilo je tudi razloge, zakaj je postavilo sodnega izvedenca specialista MDPŠ prof. dr. A. A. in pa zakaj je zavrnilo dokazne predloge za postavitev izvedencev, kot jih je v dokazne namene predlagal tožnik. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Glede pritožbenih navedb, da sodišče ni omogočilo tožniku, da se izjavi o tem, koga bo sodišče postavilo za sodnega izvedenca, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v 2. odstavku 244. člena ZPP določeno, da preden sodišče odloči, koga bo vzelo za izvedenca, lahko da strankam možnost, da se o tem izjavijo. Sodišče torej ni bilo dolžno pred postavitvijo sodnega izvedenca od tožnika zahtevati, da se posebej izjavi, ali se strinja s tem, da bo izvedensko mnenje podal sodni izvedenec prof. dr. A. A. Če so po mnenju tožnika obstajali razlogi za njegovo izločitev, bi lahko tožnik tak predlog podal sodišču, vendar ga ni. Glede pravnega pouka v sklepu o postavitvi sodnega izvedenca, iz katerega izhaja, da zoper sklep ni pritožbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je glede tega sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 255. člen ZPP, iz katerega izhaja, da zoper sklep sodišča iz 244. člena ZPP ni pritožbe.

15V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče ni postavilo izvedenca specialista kardiologa in pa specialista diabetologa oziroma drugega izvedenca MDPŠ, pa je potrebno opozoriti na določbo 287. člena ZPP, kjer je v 1. odstavku določeno, da izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo dokazov s postavitvijo novih izvedencev, kot tudi dokaz za zaslišanje predstavnika delodajalca. Sodišče je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Od posameznega primera je odvisno, ali bo potrebno dokazovanje s specialistom glede na konkretno zdravstveno težavo zavarovanca, ali pa dokazovanje s postavitvijo izvedenca MDPŠ. Iz sodne prakse, ki jo navaja tudi sodišče prve stopnje izhaja, da specialistu MDPŠ ni mogoče odrekati, da ne bi poznal tudi drugih področij medicine in da zato ne bi bil kompetenten za podajo izvedenskih mnenj. Ravno nasprotno, širina, ki jo ima izvedenec MDPŠ, ki pri podaji mnenja upošteva tudi delovno mesto zavarovanca, varstvo pri delu itd. daje omenjenemu izvedencu potrebno širino, ki je ključna pri odločanju o obstoju dejstev, bistvenih za priznavanje pravic iz invalidskega področja ali pa pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo.

16Kot je bilo že pojasnjeno, je bila naloga izvedenca, da preuči zdravstveno stanje tožnika v spornem obdobju ter vpliv njegovih zdravstvenih težav na njegovo delovno zmožnost. Naloga sodišča pa je bila, da skladno z napotki iz 8. člena ZPP izvedene dokaze presodi ter nato odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, in sicer po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Za tožnika neugodno mnenje tako v invalidskem postopku kot tudi v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo pa ne pomeni, da je bil izvedenec pristranski in so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišča na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.