VDSS Sodba Psp 85/2023

I. Pritožbi tožene stranke zoper II. in IV. točko izreka in tožeče stranke zoper III. in IV. točko izreka sodbe se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodno odločbo odpravilo 1. alinejo 3. točke izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2021 in 6. točko izreka odločbe št. ... z dne 27. 9. 2021 v delu glede stroškov prve operacije 20. 6. 2014 v višini 35.000,00 USD. Tožeči stranki je priznalo pravico do povračila stroškov prve operacije z dne 20. 6. 2014 v višini 26.053,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 8. 2014 dalje do plačila (I. in II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu na odpravo 7. točke izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2021 in priznanje pravice do povračila stroškov pravnega zastopanja v višini 1.794,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2021 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 776,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je s tožbo zahtevala, da se odpravi 7. točka izreka odločbe z dne 27. 9. 2021, in sicer glede priznanja pravice do povračila stroškov pravnega zastopanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na povračilo stroškov pravnega zastopanja v upravnem postopku, utemeljevalo z uporabo 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).¹ Omenjeno zakonsko določilo pa za predmetno zadevo po mnenju tožeče stranke ni aplikativno. V konkretnem primeru je bilo namreč toženi stranki v svojstvu upravnega organa s sodbo sodišča opr. št. VIII Ps 1673/2014 z dne 12. 11. 2019 v zvezi s sodbo Psp 69/2020 z dne 3. 6. 2022 naloženo, da tožeči stranki povrne vse stroške zdravljenja v tujini. Navedeni postopek je tekel po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo stranke. S prej navedeno sodbo je bila tožeči stranki priznana pravica do zdravljenja v tujini. Toženi stranki pa je bilo naloženo, da izda upravni akt o povračilu stroškov zdravljenja v tujini. Napotek sodišča je bil, da naj se tožeči stranki povrnejo stroški v zvezi z zdravljenjem v tujini, kamor sodijo tudi stroški za zastopanje po pooblaščenem odvetniku, ki so nastali v predsodnem upravnem postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti. Upoštevaje drugi odstavek 113. člena ZUP je tako tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov zastopanja po pooblaščenem odvetniku, ki so nastali v upravnem postopku v višini 1.794,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2021 dalje do plačila. Glede odločitve v zvezi s stroški postopka, ki so nastali pred sodiščem in o katerih je sodišče prve stopnje odločilo v IV. točki izreka sodbe, pa tožeča stranka predlaga, da se ji priznajo vsi priglašeni stroški odvetniškega zastopanja. Uveljavlja tako plačilo stroškov celotnega sodnega postopka in ne le kot je to sodišče prve stopnje upoštevalo, da naj bi tožeča stranka uspela zgolj v višini 85 %. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi (pravilno spremeni) in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Zoper II. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka, in sicer v delu, kjer je sodišče naložilo toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripoznane glavnice, tudi za obdobje od 28. 8 .2014 do 3. 11. 2021. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o začetku teka zamudnih obresti od pripoznane glavnice utemeljilo na stališču, da se pri začetku teka zamudnih obresti upošteva datum podaje zahtevka za izpolnitev, s čimer se tožena stranka v načelu strinja. Meni pa, da v primeru denarnega zahtevka za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, mora biti zahtevek hkrati tudi popoln v smislu določbe drugega odstavka 228. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ).² Tako je v 4. alineji drugega odstavka 228.a člena Pravil OZZ izrecno določeno, da je potrebno predložiti izvirnik računa za opravljen pregled, preiskavo ali zdravljenje v tujini z dokazilom o njegovem plačilu. Tožena stranka meni, da dokler zavarovana oseba ne predloži vseh potrebnih dokazil, njenega denarnega zahtevka ni mogoče šteti za utemeljenega in posledično za zapadlega. Tožeča stranka niti v sodnem postopku opr. št. VIII Ps 1673/2014 z dne 2. 11. 2019 niti v predhodnem in kasnejšem upravnem postopku, ni predložila računa za storitev, katere povračilo zahteva v tem postopku. Račun za storitev je bil pridobljen šele na podlagi poizvedbe sodišča. Tožena stranka je takoj po predložitvi računa, pripoznala glavnico in zamudne obresti od vložitve tožbe v tem sodnem postopku. Če bi tožeča stranka račun predložila že prej, bi tožena stranka lahko tudi že prej povrnila njegove stroške. V tem primeru je zmotno stališče sodišča prve stopnje v delu, kjer nalaga toženi stranki civilno kazen plačila zamudnih obresti tudi za čas, ko je zaradi neaktivnosti tožeče stranke, bil njen zahtevek nepopoln in s tem tudi neutemeljen. Tožena stranka je zahtevek tožeče stranke takoj, ko je postal popoln, pripoznala, z zamudnimi obrestmi celo za nazaj od vložitve tožbe v tem sodnem postopku in ne le od predložitve računa. S tem v zvezi je tudi nepravilna odločitev glede povrnitve stroškov postopka. Tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom zato, ker bi bil zahtevek utemeljen že ob vložitvi tožbe, temveč zato, ker je v sodnem postopku predložila račun, katerega nesporno ni predložila v predhodnem upravnem postopku. Tožba je bila zato v tem delu neutemeljena in povsem nepotrebna. Če bi tožeča stranka svoj zahtevek dopolnila z računom že v upravnem postopku, enako kot je to storila v sodnem postopku, bi tožena stranka zahtevku ugodila že v upravnem postopku. Stroški so bili nepotrebni in so nastali izključno zaradi razlogov na strani tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni glede začetka teka zamudnih obresti tako, da le-te začnejo teči od 3. 11. 2021 dalje do plačila. Glede stroškovne odločitve (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) pa tožena stranka predlaga, da sodišče zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov sodnega postopka v celoti zavrne.

4V odgovoru na pritožbo tožeče stranke, tožena stranka navaja, da so pritožbeni razlogi tožeče stranke v celoti neutemeljeni. Tožena stranka je o povrnitvi stroškov odločala skladno s sodbo opr. št. VIII Ps 1673/2014 z dne 2. 11. 2019. Zahtevek tožeče stranke v upravnem postopku in tudi ob vložitvi tožbe ni bil popoln in s tem tudi ni bil utemeljen. Utemeljen je postal šele med sodnim postopkom na prvi stopnji. Tožena stranka je nato tožbeni zahtevek takoj pripoznala. Tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do povrnitve stroškov zastopanja v upravnem postopku, niti do povrnitve stroškov sodnega postopka. Bili so nepotrebni in so nastali izključno zaradi razlogov na strani tožeče stranke. Utemeljena in pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja v upravnem postopku zavrnilo. Predhodni upravni postopek za povrnitev stroškov je bil začet na zahtevo tožeče stranke in ne po uradni dolžnosti. 113. člen ZUP pa jasno določa, da gredo stroški pravnega zastopanja v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka navaja, da je za začetek teka zamudnih obresti v tej zadevi potrebno upoštevati datum zahteve za izpolnitev, to je datum vložene tožbe. V danem primeru je to 28. 8. 2014, kar predstavlja datum vložitve tožbe v socialnem sporu opr. št. VIII Ps 1673/2014, s katero je tožeča stranka izpodbijala zavrnilni odločbi tožene stranke z dne 8. 5. 2014 in 28. 7. 2014 ter zahtevala priznanje pravice do zdravljenja v tujini oziroma pravico do povračila celotnih stroškov, ki so in bodo nastali v zvezi z zdravljenjem v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka že tedaj prišla v zamudo in da zakonske zamudne obresti, upoštevaje določilo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),³ tečejo od vložitve tožbe dne 28. 8. 2014 dalje. Tožeča stranka tudi v celoti nasprotuje predlogu tožene stranke glede spremembe IV. točke izreka izpodbijane sodbe. Glede stroškov postopka je tudi tožeča stranka sama vložila pritožbo ter uveljavljala, da se toženi stranki v plačilo naloži celotne stroške postopka in ne, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, zgolj v višini 85 %. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁴ pazi po uradni dolžnosti.

8Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 9. 2021, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 4. 2021. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper 6. in 7. točko drugostopenjske odločbe. S 6. točko je bilo odločeno, da se v preostalem pritožba zavrne in odločba tožene stranke z dne 26. 4. 2021 ostane v veljavi. S 7. točko pa je bila zavrnjena zahteva za povračilo stroškov pravnega zastopanja.

K pritožbi tožeče stranke

9Tožeča stranka uveljavlja, da je upravičena tudi do stroškov pravnega zastopanja v postopku pred toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrnilo. Sklicevalo se je na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, kjer je določeno, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med drugim pravno zastopanje), gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša.

10Bistveno, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz listin v spisu je, da je tožeča stranka 25. 4. 2014 vložila vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Tožena stranka je z odločbama z dne 8. 5. 2014 in 28. 7. 2014 vlogo tožeče stranke zavrnila. V sodnem postopku pa je sodišče prve stopnje s sodbo VIII Ps 1673/2014 z dne 12. 11. 2019, ki je bila potrjena s sodbo Psp 69/2020 z dne 3. 6. 2020, obe odločbi odpravilo. Tožeči stranki je priznalo pravico do zdravljenja v tujini in posledično do povračila stroškov tega zdravljenja v tujini. Odločitev o višini stroškov do katerih je upravičena tožeča stranka pa je naložilo toženi stranki. V tem primeru se narava samega spora ni v ničemer spremenila. Še vedno je bila namreč odločilna prva vloga s katero se je pri toženi stranki začel postopek za priznanje pravice do zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov tega zdravljenja. Ker se postopek ni začel po uradni dolžnosti temveč na zahtevo tožeče stranke, je v tem primeru potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 113. člena ZUP, po katerem gredo stroški, ki nastanejo stranki, med drugim tudi zaradi pravnega zastopanja, v njeno breme. V tej zadevi torej v breme tožeče stranke, na zahtevo katere se je začel postopek za priznanje pravice do zdravljenja v tujini oziroma za povračilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali zaradi tega zdravljenja. Glede na navedeno se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na uporabo drugega odstavka 113. člena ZUP.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o povrnitvi stroškov postopka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker tožeča stranka ni v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka glede na uspeh tožeče stranke v postopku.

K pritožbi tožene stranke

12Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice v višini 26.053,24 EUR tečejo od 28. 8. 2014 dalje. Tožena stranka je namreč pripoznala tožbeni zahtevek, ki se nanaša na samo višino glavnice ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 3. 11. 2021 dalje, torej od dneva, ko je bila vložena tožba v zvezi s presojo izpodbijanih odločb tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je dosodilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve prve tožbe, s katero so bile izpodbijane odločbe tožene stranke, s katerimi je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za priznanje pravice do zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov tega zdravljenja.

13Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je za presojo, od kdaj dalje tečejo zakonske zamudne obresti bistveno, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo. V drugem odstavku 299. člena OZ je določeno, da kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. V tej zadevi je tožeča stranka izpolnitev obveznosti zahtevala že s tožbo, ki je bila vložena 28. 8. 2014. Glede sklicevanja tožene stranke na 4. alinejo drugega odstavka 228.a člena Pravil OZZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predložila predračun z dne 22. 4. 2014 ter nalog za izvršitev nakazila v tujino z dne 12. 5. 2014. V sporni zadevi res ni bilo končnega računa, bil pa je predložen predračun, prav tako pa tudi dokazilo o plačilu. V tem primeru torej tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni predložila zahtevanih dokazil. Ali je bilo plačilo dokazano, pa je stvar upravnega postopka, kjer je sicer tožena stranka tako zahtevo zavrnila, medtem ko je sodišče prve stopnje po tem, ko je samo pridobilo pojasnilo iz tuje zdravstvene ustanove, ugotovilo, da so bili prvotno sporočeni podatki točni ter da je operacija stala toliko, kot je to tožeča stranka prvotno uveljavljala pri toženi stranki. Tožena stranka je torej s plačilom prišla v zamudo že z datumom vložitve prve tožbe, torej z 28. 8. 2014. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločilo, da od tega dne dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

14Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na povračilo stroškov postopka (IV. točka izreka). Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom delno uspela. Sodišče je med drugim razsodilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila glavnice za opravljene zdravstvene storitve v tujini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je bilo to že pojasnjeno. Tožba je bila tako potrebna in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je odločitev o povrnitvi stroškov postopka pravilno oprlo na določbo 154. člena ZPP.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožene stranke zoper II. in IV. točko izreka in tožeče stranke zoper III. in IV. točko izreka sodbe kot neutemeljeni zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadalje odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

¹ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.