UPRS Sodba I U 971/2021-41

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Uvodno o upravnem postopku

1Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija oziroma tožena stranka) je zavrgla zahtevo tožeče stranke. Sklenila je, da ni šlo za upravno zadevo, o kateri bi bila pristojna odločati. Tožeča stranka je imela slab signal in mobilni internet ji ni deloval. Želela je, da njen operater (stranka z interesom) nadgradi mobilno omrežje na način, da postavi anteno na tako mesto, da bo vedno zagotovljen signal ustrezne jakosti in mogoča uporaba mobilne telefonije ter interneta. Po mnenju tožene stranke se opisana zahteva ni nanašala na pravice in obveznosti po Zakonu o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom-1¹), na njegovi podlagi izdanih predpisov ali na pravice in obveznosti iz naročniške pogodbe.

Ključne navedbe strank v upravnem sporu

2S sklepom tožene stranke se tožeča stranka ni strinjala. Poudarila je, da je operaterja večkrat obvestila o motnjah v signalu. Vložila je tudi pisno pritožbo. Nanjo je operater odgovoril, da nadgradnja omrežja na njeni lokaciji ni predvidena, njeno sporočilo pa je posredoval načrtovalcem infrastrukture. Opozorila je na pravilo tretjega odstavka 133. člena ZEKom-1. Po njeni oceni niso bili izpolnjeni pogoji za zavrženje zahteve po dvanajstem odstavku 142. člen ZEKom-1, niti po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP²). Predlagala je, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

3V odgovoru na tožbo je tožena stranka vztrajala pri danih razlogih. Dodala je, da okvir reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij določa 217. člen ZEKom-1. Njena pristojnost je tako omejena. Postopek po tretjem odstavku 133. člena ZEKom-1 pa ni uporabniški spor, temveč enostranski upravni postopek, voden zoper operaterja. Obveznosti, ki bi operaterju nalagala nadgradnjo omrežja na določen način in na določenem kraju v zakonih in predpisih ni mogoče zaslediti.

4Stranka z interesom se na tožbo ni odzvala.

O sojenju po sodnici posameznici

5Med drugim odloča sodišče po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 EUR in ne gre za pomembno pravno vprašanje (prva alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1³). O tem, ali spor izpolnjuje te pogoje, odloči senat, na predlog sodnika poročevalca (tretji odstavek 13. člena ZUS-1).

6Srž tega upravnega spora se skriva v pravilnem tolmačenju prava, to je uporabi ZEKom-1 in ZUP. Tožbeni razlogi so v tem pogledu preprosti. Ne odpirajo se (nove) relevantne pravne dileme, niti ni dejansko stanje zahtevno (ni večjega števila pravno pomembnih dejstev, niti ni potrebe po obseženem dokaznem postopku). Ker vrednost spornega predmeta ne presega 20.000 EUR, je senat sklenil, da o zadevi presodi sodnica posameznica (sklep z dne 25. 8. 2022).

O sojenju brez glavne obravnave

7Sodišče je, s soglasjem strank, odločilo na podlagi njihovih vlog in pisnih dokazov, brez glavne obravnave (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP⁴ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Slednji so se namreč odpovedale (drugi odstavek 279.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

O dokaznem postopku

8Sodišče je prebralo vse listine, ki so jih stranke izročile (priloge A1 do A4 in upravni spis številka 38260-218/2021). Drugih dokaznih predlogov stranke niso imele.

K I. točki izreka

9Tožba ni utemeljena.

10Agencija je med ostalim pristojna za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 217. člena ZEKom-1). V ta okvir sodijo tri vrste sporov: medoperaterski spori (prva alineja prvega odstavka 217. člena ZEKom-1⁵), spori končnih uporabnikov (druga alineja prvega odstavka 217. člena ZEKom-1⁶) in spori, ki se rešujejo kot medoperaterski spori (drugi odstavek 217. člena ZEKom-1⁷).⁸ Vsi ti spori tečejo po pravilih ZEKom-1 oziroma ZUP (tretji odstavek 218. člena ZEKom-1).

11Tožeča stranka je na toženo stranko naslovila elektronsko sporočilo, ki ga je poimenovala „Predlog za rešitev spora“. Svojemu mobilnemu operaterju (v (nadaljevanju: stranki z interesom) je očitala nekakovost storitev. Pogosto klicev ni mogla sprejeti, internet pa ni deloval. Stranka z interesom je sicer preverila pokritost signala in ugotovila, da je ta slabša. Zapisala je še, da nadgradnja omrežja ni predvidena.

12Na to pisanje se je tožena stranka odzvala in med drugim tožečo stranko pozvala, da oblikuje zahtevek oziroma pojasni, kaj točno želi od stranke z interesom oziroma o čem naj tožena stranka odloči. Tožeča stranka je svoj predlog dopolnila na način, da je zahtevala postavitev antene na mestu, ki bo zagotavljal močan signal za telefonijo in internet (na hrib Žusem ali Turnče nad Paridolom).

13Tako zahtevo je tožena stranka zavrgla. Sklenila je, da tožeča stranka ni uveljavljala pravice ali obveznosti po ZEKom-1, iz njega izhajajočih predpisov ali pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev. Dodala je še, da o nadgradnji omrežja oziroma postavitvi antene ni pristojna odločati.

14Ni dvoma, da je pričujoča zadeva spor končnega uporabnika v pomenu druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1. Prav tako je nedvomno, da so predmet teh sporov pravice in obveznosti po ZEKom-1, na njegovi podlagi izdani predpisi ter iz naročniških pogodb (druga alineja prvega odstavka 217. člena ZEKom-1). Mednje ne sodi zaveza mobilnega operaterja, da postavi anteno na mesto (hrib Žusem ali Turnče nad Paridolom), ki bo vselej zagotavljalo dovolj močan signal za mobilno telefonijo in mobilni internet v pomenu nadgradnje obstoječega mobilnega omrežja. Ne v ZEKom-1, ne v predpisih, kot tudi ne v pogodbah o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev, ni mogoče zaslediti take obveznosti.

15ZEKom-1 je v pravni red Republike Slovenije prenesel Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (v nadaljevanju: Direktiva o univerzalnih storitvah⁹; četrta alineja drugega odstavka 2. člena ZEKom-1). Ta je jasno opredelila temeljno zahtevo univerzalne storitve: zagotoviti uporabnikom na njihovo željo priključek na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji po dostopni ceni.¹⁰ Po prvem odstavku 34. člena Direktive o univerzalnih storitvah so države članice dolžne poskrbeti za pregledne, nediskriminatorne, preproste in cenovno dostopne izvensodne postopke za obravnavo sporov po tej direktivi med potrošniki in podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, v zvezi¹¹ s pogodbenimi pogoji ali izvajanjem pogodb o zagotavljanju takih omrežij ali storitev. Tako je zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 zapisal, da „se pravica do ugovora in spora, ki posledično lahko privede do reševanja uporabniške spora pred agencijo, nanaša na vsako odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi¹² s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev.“¹³

16Povedano pomeni, da ne ZEKom-1, ne podzakonski predpisi, niti naročniške pogodbe, stranki z interesom ne nalagajo, da postavi anteno na mesto, ki bo vselej zagotavljalo dovolj močan signal za mobilno telefonijo in mobilni internet (hrib Žusem ali Turnče nad Paridolom). Univerzalna storitev je namreč najmanjši nabor storitev določene kakovosti, ki je dostopen vsem končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji po dostopni ceni ne glede na njihovo geografsko lego (prvi odstavek 115. člena ZEKom-1). Ta vključuje priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji¹⁴ na zahtevo končnega uporabnika tako, da mu to omogoča prenos govornih, podatkovnih in telefaks komunikacij s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta (prva alineja 115. člena ZEKom-1) in dostop do javno dostopnih telefonskih storitev preko priključitve na javno komunikacijsko omrežje, ki omogoča vzpostavljanje in sprejemanje nacionalnih ter mednarodnih klicev (druga alineja 115. člena ZEKom-1). Kakovost univerzalne storitve in prenosna hitrost interneta sta predpisana s strani tožene stranke (prvi odstavek 123. člena in prvi odstavek 124. člena ZEKom-1¹⁵). Tožeča stranka ni trdila, da ima težave s podatkovno komunikacijo v zvezi s priključitvijo na fiksno lokacijo; nasprotno, pojasnila je, da ima težave z uporabo mobilnega telefona in interneta, za kar je naročniško pogodbo sklenila njena delodajalka, ... O priključitvi na fiksno lokacijo torej ni tekla beseda.

17Dalje, sklicevanje tožeče stranke na tretji odstavek 133. člena ZEKom-1 je zmotno. Drži, da lahko tožena stranka z odločbo naloži operaterjem minimalne zahteve glede kakovosti storitev, da se prepreči poslabšanje storitev, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa po njihovih omrežjih. Toda to ni spor s končnim uporabnikom v smislu druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, temveč nadzor tožene stranke nad operaterjem (enostranski postopek). V okviru slednjega lahko tožena stranka postavi operaterju minimalne zahteve kakovosti storitev, s čimer se skuša zagotoviti, da se aplikacije in storitve, ki so odvisne od njihovega omrežja, izvedejo vsaj z najnižjim standardom kakovosti.¹⁶ Pred izdajo take odločbe pa mora tožena stranka Evropski komisiji in BEREC poslati povzetek razlogov za ukrepanje, predvidene zahteve in predlagani potek ukrepanja. Če Evropska komisija po pregledu teh podatkov pripravi pripombe ali priporočila, jih mora tožena stranka upoštevati v kar največjem obsegu (četrti odstavek 133. člena ZEKom-1). Z drugimi besedami, ne gre za postopek reševanja spora med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, ki se nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZEKom-1, na njegovi podlagi izdani predpisi ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev.

18Pravilo 142. člena ZEKom-1 pa je namenjeno postopku z operaterjem, torej predhodnemu reševanju spora, preden se uporabnik obrne na toženo stranko (tako imenovani reklamacijski postopek).¹⁷ S tega vidika je predvidena tudi možnost zavrženja predloga za rešitev spora (dvanajsti odstavek 142. člena ZEKom-1). Ta seveda ni izključna; tožena stranka lahko zavrže predlog tudi iz drugih razlogov, po ZUP. Zakonodajalec je pravilo o zavrženju zaradi zamude uvrstil v zakon ravno zato, ker po ZUP ni bilo mogoče zavreči prepoznih predlogov za rešitev spora. S tem je oblikoval pravno podlago, seveda pa so toženi stranki (še naprej) ostale možnosti zavrženja predlogov po ZUP. ¹⁸

19V tem pogledu si je tožeča stranka napačno razlagala vsebino tretjega odstavka 218. člena ZEKom-1. Ta pravi, da se ZUP uporablja, če z ZEKom-1 ni predpisano drugače.¹⁹ In z ZEKom-1 ni predpisano drugače: vprašanja stvarne pristojnosti tožene stranke sploh ne ureja. Tožena stranka je zato pravilno uporabila 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Kot večkrat rečeno, predlog tožeče stranke nima opore v ZEKom-1 (ne gre za pravice in obveznosti, ki jih določa ZEKom-1, na njegovi podlagi izdani predpisi ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev), niti ni šlo za upravno zadevo po 2. členu ZUP. Predlog je tožena stranka preizkusila in ga pravilno zavrgla.

20Sklep tožene stranke je pravilen in zakonit. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

21Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj je sodišče tožbo zavrnilo (četrti odstavek 25. člena Zakon o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1²⁰).

¹ Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 109/2012 z dne 31. 12. 2012, 110/2013 z dne 27. 12. 2013, 81/2015 z dne 30. 10. 2015, 40/2017 z dne 21. 7. 2017 ter določbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije IU-I-65/13-19 z dne 3. 7. 2014 in U-I-49/17-24. U-I-98/17-24 z dne 28. 3. 2019.
² Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013.
³ Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.
⁴ Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številke U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017.
⁵ Gre za spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ki se nanašajo na pravice in obstoječe obveznosti, ki jih določajo ZEKom-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, splošni in posamični akti.
⁶ Gre za spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, ki se nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZEKom-1, na njegovi podlagi izdani predpisi ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev.
⁷ Gre za spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in drugimi fizičnimi in pravnimi osebami, ki imajo koristi od obveznosti dostopa oziroma medomrežnega povezovanja, ki je bila naložena ali dogovorjena v skladu z ZEKom-1 ali na njegovi podlagi izdanim splošnim ali posamičnim aktom Agencije.
⁸ Glej Predlog zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA: 2012-3330-0058, stran 299.
⁹ Objavljena v Uradnem listu Evropske unije UL L 108 z dne 24. 4. 2002.
¹⁰ Osmi odstavek Preambule Direktive o univerzalnih storitvah.
¹¹ Podčrtalo sodišče.
¹² Podčrtalo sodišče.
¹³ Glej Predlog zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA: 2012-3330-0058, stran 7.
¹⁴ Podčrtalo sodišče.
¹⁵ V ta namen je tožena stranka sprejela Splošni akt o spremembi in dopolnitvi Splošnega akta o kakovosti univerzalne storitve (Uradni list Republike Slovenije, številki 27/2018 z dne 19. 6. 2018 in 21/2021 z dne 12. 2. 2021) ter Splošni akt o spremembi in dopolnitvi Splošnega akta o prenosni hitrosti, primerni za funkcionalen dostop do interneta (Uradni list Republike Slovenije, številki 27/2018 z dne 19. 6. 2018 in 21/2021 z dne 12. 2. 2021)
¹⁶ Glej Predlog zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA: 2012-3330-0058, stran 247.
¹⁷ Glej Predlog zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA: 2012-3330-0058, stran 254.
¹⁸ Glej Predlog zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA: 2012-3330-0058, stran 255.
¹⁹ Glej Predlog zakona o elektronskih komunikacijah z dne 27. 9. 2012, EVA: 2012-3330-0058, stran 301.
²⁰ Uradni listi Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.