VSK Sodba PRp 696/2023

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 60,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Piran št. 5001194166890 z dne 17.11.2021.

2Zoper sodbo se storilka pritožuje po svojem zagovorniku. Storilka je res med vožnjo telefonirala, vendar prostoročno. Vsaka mobilna naprava ima funkcijo vklopa zvočnika in mikrofona, ki uporabniku omogoča uporabo naprave na daljavo. Policista, ki sta vozila za njo, je nista imela v vidnem polju. Ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi v levi roki držala telefon, kvečjemu je z rokami gestikulirala. Pritožnica je v dokaz svojim navedbam predlagala zaslišanje sebe in obeh policistov, vendar sodišče neutemeljeno teh dokazov ni izvedlo in je s tem kršilo pritožničino pravico do zaslišanja. Zavrnitve dokaznih predlogov pa sodišče niti ni ustrezno obrazložilo. Drži sicer, da bi izpuščanje volanskega obroča lahko vplivalo na zmožnost obvladovanja vozila, vendar to ni bilo v opisu dejanja, ki se storilki očita.

3Pritožba ni utemeljena.

4Prekrškovni organ je storilki očital, da je med vožnjo v levi roki držala in uporabljala mobilni telefon. Prvi odstavek 35. člena ZPrCP določa, da se mora voznik med vožnjo vzdržati vseh ravnanj, ki bi zmanjševala njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Ne glede na prvi odstavek tega člena pa sme voznik med vožnjo telefonirati, vendar le ob uporabi naprave za prostoročno telefoniranje (tretji odstavek 35. člena ZPrCP). Ni namreč dvoma, da telefoniranje med vožnjo zmanjšuje voznikovo zaznavanje in tudi zmožnost obvladovanja vozila. Zato je načeloma prepovedano, izjemo pa določa tretji odstavek 35. člena ZPrCP. Storilka tudi v pritožbi priznava, da je med vožnjo telefonirala in da ni uporabljala naprave za prostoročno telefoniranje. Če je tako, v bistvu priznava, da je storila očitani prekršek. Iz opisa dejanja namreč izhaja tudi, da je med vožnjo uporabljala mobilni telefon, kar zadošča za izpolnitev zakonskih znakov prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP. Zato niti ni odločilno, ali je z levo roko gestikulirala ali pa je v njej držala telefon.

5V postopku o zahtevi za sodno varstvo sodišče preverja pravilnost zaključkov prekrškovnega organa in ne ugotavlja dejanskega stanja na novo. Dokazni postopek ponovi ali dopolni le, če ugotovi, da dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, oziroma pravilneje, če storilec z zahtevo za sodno varstvo vzbudi dvom v odločilne zaključke prekrškovnega organa. Zgoraj je bilo pojasnjeno, da storilka priznava, da je med vožnjo uporabljala telefon in da ni uporabljala naprave za prostoročno telefoniranje, kar pomeni, da so že na podlagi za storilko nespornih dejstev izpolnjeni znaki očitanega prekrška. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba izvajati dokaznega postopka in ni kršilo postopka, ker ni zaslišalo storilke in policistov.

6Pritožnica sicer meni, da je uporaba funkcije vklopa zvočnika in mikrofona enaka uporabi naprave za prostoročno telefoniranje, kar pa ne drži. Najprej zato, ker je treba izjeme razlagati ozko, nato pa zato, ker vklop zvočnika in mikrofona zahteva, da voznik najde telefon, se javi na klic in nato na telefonu še vklopi ustrezno funkcijo. V času, ko izvaja ta opravila, pa je njegova osredotočenost na promet nedvomno zmanjšana. Zato uporaba funkcije zvočnika in mikrofona ne pomeni uporabe naprave za prostoročno telefoniranje v smislu tretjega odstavka 35. člena ZPrCP.

7Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (363. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

8Pritožnica mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 60,00 EUR sodne takse za pritožbo.