35. člen ZPrCP

Uporaba telefona se lahko odraža tudi kot vpogledovanje na zaslon telefona zaradi branja oziroma preverjanja obvestil aplikacij, stanja naprave, prejetih sporočil in podobno. S tem, ko je prekrškovni organ storilcu očital, da je imel pogled usmerjen v zaslon mobilnega telefona, je ustrezno konkretiziral aktivno uporabo mobilnega telefona, saj logično in izkustveno posameznik na zaslon mobilnega telefona pogleduje oziroma gleda zaradi pridobitve določene informacije, to pa že pomeni uporabo telefona in ob hkratnem vplivu na vidno zaznavanje predstavlja ravnanje, ki se ga je voznik ob upoštevanju prvega odstavka 35. člena ZPrCP dolžan vzdržati.

Po oceni pritožbenega sodišča je v tej fazi postopka verjetnost, da je obdolženec uporabljal telefon med vožnjo, vendarle večja od verjetnosti, da ga ni, in je tudi v tem delu utemeljen sum podan. Po pregledu zavarovanih podatkov oziroma komunikacije je bilo namreč ugotovljeno, da je obdolženec tega dne, ko se je prometna nesreča zgodila ob 10.16.21 uri, na mobilno aplikacijo WhatsApp ob 10.16.04 uri prejel SMS sporočilo, ob 10.16.23 uri drugo SMS sporočilo in ob 10.16.37 uri tretje sporočilo o zgrešenem klicu ter ob 10.16.37 še dohodni klic preko aplikacije WhatsApp, z zabeleženim časom trajanja 00.00.00 sekund, vse navedeno z iste številke. Ob 10.16.40 pa še dohodni klic z druge številke, prav tako z zabeleženim časom trajanja 00.00.00. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je v kritičnem času na telefonu izvajal program YouTube, telefon pa je bil kritičnega časa preko Bluetootha povezan z napravo „ERGO BT-801,“ pri čemer gre za brezžične slušalke modela BT-801. Iz zbranih obvestilih od A. A. je še razbrati, da je ta po trčenju obdolžencu, ki je ostal ukleščen v vozilu, izročil njegov mobilni telefon, za katerega je B. B. prosil in ga je videl na cesti približno deset metrov naprej

Ker prekrškovni organ storilcu ni očital načina uporabe mobilnega telefona, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška iz plačilnega naloga, kar predstavlja pritožbeni razlog iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je glede na določbo 159. člena ZP-1 podvržen uradnemu preizkusu. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in iz dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo za dokazana, ta dejstva pa ne dokazujejo očitka iz plačilnega naloga, zaradi česar je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Pri izdaji plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1 opis dejanja ni njegova obvezna sestavina. Dejanski opis prekrška se zahteva le pri izdaji plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1 in v primeru, ko je zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo. Če je plačilni nalog izdan na podlagi neposredne osebne zaznave in je kršitelju vročen takoj na kraju prekrška, ustna predstavitev prekrška in dokazov kršitelju v zadostni meri nadomeščata dejanski opis.

Iz opisa dejanskega stanja prekrška izhaja, da je storilec med vožnjo telefon držal v desni roki. Glede na takšen opis dejanja prekrška pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa in ob upoštevanju zgoraj navedenega zaključuje, da ob odsotnosti nadaljnje konkretizacije ravnanja s telefonom oziroma zatrjevanja njegove uporabe zakonski znaki storilcu očitanega prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP niso ustrezno konkretizirani. Iz "konkretizacije" navedenega prekrška (da je storilec telefon držal v desni roki) namreč ne izhaja, katero konkretno ravnanje storilca s telefonom je bilo takšno, da je zmanjševalo storilčevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Zgolj dejstvo, da je storilec držal telefon v desni roki, pa za konkretizacijo prekrška po 35. členu ZPrCP, ki sankcionira prepoved uporabe naprav ali opreme, ki zmanjšujejo voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ne zadošča.

Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je storilec med vožnjo v desni roki držal telefon in po njem tipkal, ni mogoče slediti pritožbenim opozorilom, da izpodbijana odločitev sankcionira vsakršno uporabo telefona. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno zaključilo, da je takšna uporaba telefona sankcionirana z določbo petega v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, torej da zmanjšuje voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

V okviru znaka uporabe mobilnega telefona mora prekrškovni organ ugotoviti oziroma izkazati (konkretizirati) aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave (telefoniranje, pisanje sporočila ali drugega teksta, branje teksta, poslušanje zvočnih datotek, tipkanje, brskanje oziroma skrolanje po telefonu ipd.); nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljen način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival: na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila (v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera lahko tudi na vse navedeno).

Zgolj očitek o držanju telefona med vožnjo še ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrška, saj držanja telefona ni mogoče enačiti z njegovo uporabo.

Plačilni nalog v predmetnem postopku je bil izdan na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1 in vsebuje vse sestavine, ki jih kot bistvene določa tretji odstavek 57. člena ZP-1, prav tako pa je iz njega razvidno, da so bili prekršek in dokazi zanj storilcu predstavljeni na kraju prekrška. V tem primeru (ko se PN vroči storilcu na kraju prekrška) prekrškovni organ naknadno izda opis dejanskega stanja, ki je sestavni del PN.

Uporaba telefona, ki zmanjšuje vidno in slušno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ne pomeni zgolj glasovnega oziroma tekstovnega komuniciranja. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je storilec mobilni telefon držal v roki na volanu, pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo uporabe mobilnega telefona niso utemeljeni. Tudi pritožbenim trditvam, da sodišče prve stopnje ni z ničemer pojasnilo, da naj bi držanje telefon v roki zmanjševalo vidno in slušno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ni mogoče pritrditi, saj je zaključek o tem sodišče prve stopnje napravilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne glede na to, da je sicer res bolj skopo obrazložen, pa ob dejstvu, da gre glede na dikcijo prvega odstavka 35. člena ZPrCP1 za nižji dokazni standard, zadošča za zaključek o obstoju tudi tega zakonskega znaka prekrška po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP

Če bi imel zakonodajalec namen popolnoma in v celoti prepovedati uporabo elektronskih naprav med vožnjo, bi to določil izrecno in s prepovedno normo1. Zato je besedilo "ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP treba šteti kot samostojen vsebinski del norme in s tem kot zakonski znak prekrška. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da je prekršek osebno zaznala policistka A. A. Dejstvo, da je plačilni nalog izdal policist B. B., pa ne pomeni, da je slednji plačilni nalog izdal na podlagi zbiranja obvestil in dokazov oziroma na podlagi proste presoje dokazov, saj so policista B. B. in C. C. ter policistka A. A. delovali kot (razširjena) patrulja, pri čemer je policistka A. A. imela vlogo opazovalke prometa, ki jo je izvajala iz civilnega vozila, ter zaznane kršitve sporočala policistoma B. B. in C. C., ki sta nato vozila ustavljala in kontrolirala. V okoliščinah konkretnega primera je tako izkazano, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, na ta način pa tudi storilki ni bila kršena pravica do izjave v postopku, saj se je o samem prekršku in očitkih izjavila tako v postopku policistom kot tudi v zahtevi za sodno varstvo in ob zaslišanju na sodišču, prisotna pa je bila tudi ob zasliševanju prič ter je imela možnost pričama postavljati vprašanja in dajati pripombe.

Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov po petem odstavku 57. člena ZP-1 nima funkcije obtožbe oziroma obtožnega predloga, ampak predstavlja informacijo sodišču, iz katere morajo biti razvidne bistvene okoliščine prekrška in vsaj smiselno tudi vsebina ustne predstavitve storjenega prekrška in dokazov kršitelju na kraju dejanja oziroma ob vročitvi plačilnega naloga.

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je med vožnjo uporabljal mobitel ter v zvezi s tem zatrjuje, da navedeno potrjuje dejstvo, da PN ni podpisal ter da se policistka A. A. primera ni spominjala. S takimi trditvami pa storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedbe zaslišane priče B. B., s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb vsebinsko ne more presojati.

Zakonski znak prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP torej ni zgolj uporaba elektronske naprave, ampak tudi način uporabe, ki mora biti v konkretnem primeru takšen, da zmanjšuje ali bi lahko zmanjševal slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

V primeru, ko se plačilni nalog izda na podlagi osebne zaznave uradne osebe prekrškovnega organa ugotovitve prekrška z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, ima storilec možnost pripomb pred podpisom plačilni nalog, sicer pa je njegova pravica do izjave zagotovljena v postopku z zahtevo za sodno varstvo (ZSV).

Telefoniranje med vožnjo zmanjšuje voznikovo zaznavanje in tudi zmožnost obvladovanja vozila. Zato je načeloma prepovedano, izjemo pa določa tretji odstavek 35. člena ZPrCP. Pritožnica sicer meni, da je uporaba funkcije vklopa zvočnika in mikrofona enaka uporabi naprave za prostoročno telefoniranje, kar pa ne drži. Najprej zato, ker je treba izjeme razlagati ozko, nato pa zato, ker vklop zvočnika in mikrofona zahteva, da voznik najde telefon, se javi na klic in nato na telefonu še vklopi ustrezno funkcijo. V času, ko izvaja ta opravila, pa je njegova osredotočenost na promet nedvomno zmanjšana. Zato uporaba funkcije zvočnika in mikrofona ne pomeni uporabe naprave za prostoročno telefoniranje v smislu tretjega odstavka 35. člena ZPrCP.

Storilec sodišču tudi očita, da je na obravnavi zaman poskušal predočiti videoposnetek incidenta kot dokaz, kjer je jasno videti in slišati policista B. B., na kakšen način mu je kot storilcu želel predočiti kazen oziroma kako mu je z grožnjo s sodiščem odvzel pravico do razjasnitve obtožbe. Tudi ta smiselno zatrjevana kršitev pravice storilca do poštenega postopka in možnosti izvedbe dokazov v svojo korist, v spisovnem gradivu ni izkazana, saj niti iz zahteve za sodno varstvo, niti iz zapisnikov o zaslišanju storilca in prič ne izhaja, da bi storilec predlagal pregled videoposnetka, ki naj bi nastal v obravnavanem dogodku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi ob upoštevanju načela materialne resnice sodišče ni bilo dolžno izvesti tega dokaza

Povsem logično in življenjsko je sklepanje, da oseba, ki drži telefon v roki v višini glave, le-tega uporablja bodisi za telefoniranje, bodisi za poslušanje zvočnih posnetkov. Zato je povsem utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da je storilec v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu uporabljal telefon, čeprav je policistka, ki je neposredno zaznala storjeni prekršek, izpovedovala "zgolj" o tem, da je telefon držal v rokah oziroma roki.