VSC Sodba Cpg 46/2023

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„I. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 53.415,14 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.960,55 EUR od 17.3.2020 dalje do plačila, od zneska 9.560,90 EUR od dne 17.4.2020 dalje do plačila, od zneska 3.424,66 EUR od dne 17.5.2020 dalje do plačila, od zneska 8.052,98 EUR od dne 17.11.2020 dalje do plačila, od zneska 9.560,90 EUR od dne 17.12.2020 dalje do plačila, od zneska 9.560,90 EUR od dne 17.1.2021 dalje do plačila, od zneska 4.810,95 EUR od dne 17.2.2021 dalje do plačila in od zneska 3.483,30 EUR od dne 17.4.2021 dalje do plačila.

III. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pravdne stroške, je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 3.259,21 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 1.898,98 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 53.415,14 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.960,55 EUR od 17.3.2020 dalje do plačila, od zneska 9.560,90 EUR od dne 17.4.2020 dalje do plačila, od zneska 3.424,66 EUR od dne 17.5.2020 dalje do plačila, od zneska 8.052,98 EUR od dne 17.11.2020 dalje do plačila, od zneska 9.560,90 EUR od dne 17.12.2020 dalje do plačila, od zneska 9.560,90 EUR od dne 17.1.2021 dalje do plačila, od zneska 4.810,95 EUR od dne 17.2.2021 dalje do plačila in od zneska 3.483,30 EUR od dne 17.4.2021 dalje do plačila; (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek do vtoževanih 58.538,39 EUR in v delu presežno zahtevanih zakonskih zamudnih obresti; in (III.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki (tožnici) 3.440,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper I. in III. točko izreka sodbe (izpodbijani del)² je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni oziroma podredno, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila po pogodbi upravičena prenehati plačevati najemnino in obratovalne stroške za dneve, ko je morala trgovino zapreti zaradi protikoronskih ukrepov vlade. V najetih prostorih takrat ni mogla opravljati svoje dejavnosti prodaje blaga oziroma prostorov ni mogla uporabljati za pogodbeno določen namen. Namen obligacijskega prava je urediti vprašanja, ki jih pogodbene stranke niso uredile same, sicer pa veljata načeli dispozitivnosti (2. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb najemne pogodbe, ampak zakonske določbe. Toženka izpostavlja 12.3. in 16.2. člen najemne pogodbe, ki sta jasna in nedvoumna. Odločanje sodišča prve stopnje na podlagi OZ in Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE) je napačno. ZIUPOPDVE je bil razglašen 31.12.2020 in je začel veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu, zato za del zahtevka od marca do decembra 2020 ne more biti uporabljiv. Retroaktivna uporaba zakona je nezakonita in protiustavna (155. člen Ustave Republike Slovenije (URS)). Situacijo, ko najemnik ne more uporabljati prostorov za dogovorjeni namen, in njene posledice (prenehanje plačevanja najemnine in obratovalnih stroškov) sta pravdni stranki uredili v pogodbi. Toženka pravnih možnosti (pravic) po OZ in ZIUPOPDVE ni izkoristila, ker tega ni želela, saj so pravne posledice urejene že v sami pogodbi. Zmotno se ugotavlja pasivnost toženke, saj kakšnih aktivnosti po pogodbi ni bilo treba. Zmotna uporaba materialnega prava je posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da so epidemija in z njo povezani ukrepi okoliščina, zaradi katere toženka ni mogla uporabljati najetih prostorov v skladu s pogodbenim namenom, zato je bila skladno s pogodbo upravičena prenehati plačevati najemnino in obratovalne stroške za dneve, ko je morala trgovino zapreti. Ne gre za izjemno okoliščino, ki v pogodbi ni predvidena, ampak za dejavnik po 12.3 členu pogodbe. Pravdni stranki epidemije in z njo povezanih ukrepov res nista predvideli, sta pa predvideli okoliščine, zaradi katerih mora toženka poslovne prostore zapreti oziroma jih ne more uporabljati za dogovorjeni namen. Najemna pogodba je veljala ves čas, za „odprte“ in „zaprte“ dneve. Toženka svojih pravic ni uveljavljala na podlagi določb pogodbe o višji sili. Zmotna je ocena, da bi moral najemnik uporabiti določbe OZ in ZIUPOPDVE. Okoliščine so bile res onkraj interesa obeh pogodbenih strank, vendar se določba 12.3 člena ne nanaša le na zaprtje, za katerega je odgovoren najemodajalec. Določba dodatno predvideva, da gre v takšnem primeru najemniku še pogodbena kazen. Namen določbe je jasen in skladen z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Toženka prostorov ni mogla uporabljati, tožnica pa zaradi neopravljanja dejavnosti ni plačevala obratovalnih stroškov. Določba nikjer ne določa, da bi morala biti za njeno uporabo podana krivda najemodajalca, takšen tudi ni bil namen pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo predmetno določbo. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo s presojo po 82. členu OZ oziroma s tem, da sta omenjeni določbi sporni, saj ju vsaka pogodbenica razlaga na svoj način oziroma jima pripisuje različen pomen. V tej smeri ni izvedlo dokazov, s katerimi bi ugotavljalo pravi namen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Čeprav je sicer toženka prepričana, da gre za jasne in nedvoumne določbe. Nerelevantno in zmotno je stališče, da bi toženka prodajo lahko izvedla na druge načine. Toženka nasprotuje tudi odločitvi glede višine zahtevka, saj delna plačila niso pravilno upoštevana in so posledično napačno obračunane zamudne obresti. Glede na navedeno uveljavlja še bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Ob siceršnjem sklicevanju na nekatere razloge izpodbijane sodbe med drugim izpostavlja, da ukrepi niso fizično vplivali na prostore; da toženka nepravilno citira 12.3 člen pogodbe (z vejico); da se omenjeni določbi pogodbe ne nanašata na epidemijo, ampak le na fizično uporabnost prostorov; da se navedbe o pogodbeni kazni ne nanašajo na konkretno situacijo; da sta pogodbeni določili jasni in nesporni; da toženka drugega namena ni izpostavljala; da je nasprotovanje višini neutemeljeno in da absolutne bistvene kršitve določb postopka niso podane.

4Pritožba je utemeljena.

5V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu podrobneje ne ponavlja. Se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeljuje do spornih dejanskih okoliščin konkretnega primera in, kjer je to potrebno, ugotovitvam sodišča prve stopnje ne sledi oziroma jih dopolnjuje.

6Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je obrazložitev sodbe nekoliko strnjena, vendar vseeno povsem zadostna za pritožbeni preizkus, ki je bil opravljen. V obravnavanem sporu med pravdnima strankama niti ni spornih dejstev, le vsaka od njiju sodišču ponuja svoje razumevanje sklenjene najemne pogodbe. Tako je za pravilnost presoje odločilna predvsem pravilna uporaba materialnega prava (sklenjene pogodbe), kar je okvir, s katerim se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, ki ni spregledalo spornega razumevanja sklenjene pogodbe in se je do tega vprašanja opredelilo.

7Kritika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov (op. katerih?), s katerimi bi ugotavljalo pravi namen pogodbenih strank, je preveč pavšalna, da bi sploh lahko bila pritožbeno upoštevna. Nenazadnje pritožnica ne omeni, da sta pravdni stranki predlagane dokaze z zaslišanji umaknili, s čimer sta onemogočili morebitno dokazovanje v izpostavljeni smeri, in je sodišče prve stopnje lahko odločalo le na podlagi trditev obeh pravdnih strank in izvedenih listinskih dokazov. Hkrati sta se pravdni stranki zavzemali v smeri, da je pogodba jasna, nedvoumna in da zadošča njena jezikovna razlaga. Nobena od njiju tudi ni dovolj konkretizirano navajala v smeri, da naj bi bil pravi namen pogodbenih strank drugačen, kot je razviden iz same pogodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevaje povedano ravnalo prav, ko se je pri odločanju oprlo na vsebino pogodbe in OZ ter ZIUPOPDVE (na materialno pravo).

8Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma drži, da bi se moralo sodišče prve stopnje zaradi načela avtonomnosti urejanja pogodbenih razmerij najprej opreti na primarni pravni vir (pogodbo) in šele podredno na določbe OZ in ZIUPOPDVE. Presoja, ki se osredotoča na neuporabljene zakonske določbe in na tej podlagi izpeljuje zaključke o sklenjeni pogodi, je napačna. Pritožnica še utemeljeno izpostavlja, da se ZIUPOPDVE ne more nanašati na obdobje pred njegovo veljavnostjo (na sporne račune vse do decembra 2020). Medtem ko njena kritika v smeri protiustavnosti ni utemeljena, saj gola argumentacija ne pomeni uporabe zakona za nazaj. Ob povedanem pritožbeno sodišče ne more slediti presoji sodišča prve stopnje, da naj bi toženki kakorkoli škodovalo nesporno dejstvo, da pravnih možnosti, ki ji jih dajeta omenjena zakona, ni izkoristila. Povedano drugače, toženka je preprosto lahko uporabila pogodbena določila, kar je bistvo vložene pritožbe, in ji ni bilo treba uporabiti zakonskih možnosti ter izvesti morebitnih drugih aktivnih ravnanj (npr. zavrniti sporne račune). Enako velja za v odgovoru na pritožbo izpostavljeno okoliščino, da toženka ni sprejela ponujenega znižanja najemnine v času epidemije oziroma ukrepov Vlade Republike Slovenije v zvezi z epidemijo. Toženka predmetnih možnosti ni bila dolžna uporabiti, ampak je bila njihova uporaba v njeni prosti diskreciji. Podobno velja glede dejstva, da svojega poslovanja v najeti trgovini ni prilagodila danim razmeram, oziroma, da se ob ukrepih vlade v smeri začasnih zapiranj ni preusmerila v npr. ponujanje blaga na medmrežju, v prodajo z dostavo,... Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki najemno pogodbo nesporno sklenili z namenom fizične prodaje blaga (op. potrošnikom) v trgovini, kar povzema tudi skladiščenje blaga. Povedano sklepno, toženkino postopanje po sklenjeni pogodbi ne more biti interpretirano v njeno škodo.

9V 18. točki obrazložitve se je sodišče prve stopnje sklicevalo na poglavje pogodbe z naslovom višja sila (členi 20. pogodbe), in sicer je pravilno presodilo, da določb 20.1 in 20.2. pogodbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Glede uporabe 20.3 člena pogodbe pa toženka pravilno izpostavlja, da se na ta člen ni sklicevala. Nenazadnje predmetnega člena v nobenem primeru ni mogoče uporabiti v škodo toženke in gre za zmotno uporabo pogodbenega prava. Omenjeni člen namreč predvideva predvsem dolžnosti najemodajalca (najemnika bremenijo le stroški selitve) v primeru višje sile in trditvene podlage nobena izmed pravdnih strank v tej smeri ni podala. Da za primer „bistvene omejitve uporabe prostorov brez vpliva najemnika“ pogodbenici nista določili drugih pravnih posledic (op. sodišče prve stopnje se sklicuje na člen 20.3 pogodbe), je zaključek sodišča prve stopnje, ki bi držal le v primeru, če se upošteva samo 20.3 člen pogodbe, sicer pa gre v okviru presoje členov 12.3. in 16.2 najemne pogodbe za napačno sklepanje. Toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je najemna pogodba ves čas veljala, da ni bila dolžna uporabiti zakonskih pravic in da je lahko uporabila pogodbene pravice. Sodišče prve stopnje je toženki zmotno očitalo omenjeno pasivno ravnanje v smeri, da je delno, ko ni bila primorana zaradi ukrepov vlade imeti trgovine zaprte, prostore uporabljala in je posledično dolžna v celoti plačati sporno najemnino in obratovalne stroške.

10Člen 12.3 najemne pogodbe z dne 31.7.2017, ki sta jo sklenili tožnica kot najemodajalka in toženka kot najemnica, se glasi: „Brez omejevanja dodatnih pravnih posledic, v primeru da kakršnokoli delo, popravilo, vzdrževanje, gradbeno deli ali obnova na Prostorih s strani Najemodajalca ali kateregakoli drugega dejavnika onkraj interesa Najemnika povzroči, da je potrebno zapreti Prostore ali so aktivnosti Najemnika oz. nameravane uporabe prostorov kako drugače motene ali bistveno omejene, bo Najemnik upravičen prenehati plačevati Najemnino ter Stroške obratovanja vse dokler so Prostori zaprti oz. obstaja opisana motnja v delovanju. V primeru, da takšno obdobje traja dlje kakor 2 dni ter razlog za zaprtje oz. motenje izhaja iz interesa Najemodajalca, bo najemnik upravičen do pogodbene kazni v višini 1/15 osnovne Najemnine za vsak dan, ko so Prostori zaprti, oz. je njihova uporaba kako drugače motena.“ Medtem ko se člen 16.2.pogodbe glasi: „V primeru, da iz kateregakoli razloga izven interesa Najemnika, Najemnik ne more uporabljati Prostore, Najemnik ne bo zavezan plačati osnovne Najemnine ter Stroškov obratovanja za celotno takšno obdobje.“

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeni določbi nista nejasni, zato glede njune razlage ni mogoče uporabiti 83. člena OZ. Določbi je po presoji pritožbenega sodišča mogoče v konkretnem primeru uporabiti že tako, kot se glasita³ (prvi odstavek 82. člena OZ), hkrati pa razlaga spornih določil po drugem odstavku 82. člena OZ pripelje do zaključka, da je v določbah vključena (sicer nesporno nepredvidljiva) situacija epidemije z vladnimi ukrepi. Oba člena pogodbe izražata skupen namen pogodbenic, da so vključeni tudi katerikoli „drugi“ dejavniki onkraj interesa najemnika (in ne samo posegi v prostor s strani najemodajalca), ki povzročijo zaprtje prostorov ali motijo oziroma bistveno omejujejo nameravano uporabo (op. ta je bila v fizični prodaji potrošnikom, saj gre za trgovino). Če pa gre za dejavnike iz interesa najemodajalke, pa je predvidena še morebitna pogodbena kazen. Zavzemanju tožnice, da se določba nanaša le na fizično stanje prostorov, ni mogoče slediti, saj ni razvidne podlage za takšno sklepanje. Razlog za zaprtje je namreč lahko v „kateremkoli drugem dejavniku“, ki je izven interesa najemnika in povzroča omejitve (glej zgoraj). K predmetnemu je dogovorjeno še „ali so aktivnosti Najemnika oz. nameravane uporabe prostorov kako drugače motene ali bistveno omejene“. Gre za določbi pogodbe, ki ju ni mogoče uporabiti drugače, kot da se nanašata tudi na konkretno sporno situacijo. Gre za dogovor, ki je preprosto povedano v korist najemnice in na katerega se toženka utemeljeno sklicuje, ko zavrača (celotno) plačilo vtoževanih računov za najemnino in obratovalne stroške. V predmetnem dogovoru ni zaznati nobenega nasprotovanja oziroma prvin, ki bi skladno z načeli obligacijskega prava zahtevale drugačno razlago. Ob tem drži presoja sodišča prve stopnje, da je epidemija z ukrepi vlade izjemna okoliščina, ki je bila za pogodbenici nepredvidljiva, vendar gre za pogodbeni dogovor, ki ravno takšne (tudi nepredvidljive) okoliščine ureja. Nobene relevantne razlike ni (glej l. št. 115) med tem, kar sicer v zvezi s prostorom, primeroma našteva sama tožnica in epidemijo z vladnimi ukrepi. Že tožnica tako omenja na primer odločbo inšpektorja „o obvezni sanaciji prostora“ ali vremenske pojave (npr. točo, poplavo...), kar so dejansko dokaj podobno nepredvidljive okoliščine kot epidemija z vladnimi ukrepi. Okvir omenjenih določb preprosto obsega vse predvidljive in nepredvidljive dejavnike izven interesa najemnika. Drži pritožbeno zavzemanje, da sta situacijo, ko najemnica prostorov iz kateregakoli razloga (tudi iz razloga izven interesa oziroma odgovornosti obeh pogodbenic) ne more uporabljati za dogovorjeni namen, pogodbenici predvideli in dogovorili pravne posledice (pravico do začasnega prenehanja plačevanja najemnine in obratovalnih stroškov, ki jo je toženka uporabila). Takšne okoliščine so zato tudi epidemija in z njo povezani administrativni ukrepi.

12Upoštevaje navedeno je zmotna presoja sodišča prve stopnje iz 21. in 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da členov 12.3 in 16.2 pogodbe ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) z zgoraj navedenimi zaključki pritožbenega sodišča zagotovo ni kršeno in je spoštovano. Ne gre za razlago, ki bi kakorkoli pomenila neenake pogoje za obe pogodbeni stranki. Pravno razmerje sta pogodbenici uredili z najemno pogodbo in interesu najemodajalke, da najemnica (v celoti) plača najemnino in obratovalne stroške, ni mogoče dati prednosti pred enakovrednim interesom najemnice, da najeto stvar (ves čas najema) nemoteno uporablja za pogodbeno predvideni namen. Predmetnega ne spremeni nesprejeta ponudba tožnice, da se najemnina v času ukrepov zniža. Toženka je imela za neplačevanje najemnine in stroškov obratovanja pravno podlago v sami pogodbi, zato ji ni mogoče očitati pasivnega in enostranskega ravnanja.

13Zaradi predmetne zmotne uporabe materialnega prava je sicer dejansko stanje bilo delno nepopolno ugotovljeno, vendar je pritožbeno to pomanjkljivost lahko saniralo na seji (prvi odstavek 355. člena ZPP oziroma podredno tudi tretja alineja 358. člena ZPP). Za ugotovitev dodatnih dejstev je namreč zadoščala že nesporna trditvena podlaga pravdnih strank in le podredno še prilogi B3 in B4 (z laičnim prevodom, ki sta ga pravdni stranki skupaj s sodiščem prve stopnje sprejeli). Ker je toženka upravičeno izkoristila pravico neplačevanja najemnine in obratovalnih stroškov za dneve, ko je morala imeti zaradi „covidnih“ ukrepov vlade najeto trgovino zaprto, je treba ugotoviti dejstva, ki se nanašajo na odgovor, ali je za sporno obdobje plačala ustrezen del najemnine in obratovalnih stroškov, to je za obdobje, ko je lahko imela trgovino odprto. Že iz toženkinega odgovora na tožbo, ki je delno povzet v izpodbijani sodbi, izhaja, da je plačala celo več (32.622,96 EUR), kot je bila glede na odprte dneve dolžna plačati (29.032,24 EUR). Toženka je v odgovoru na dopolnitev tožbe konkretizirano in s tabelo pojasnila vladne ukrepe, obdobja zaprtja trgovine ter dejstvo diskrepance med plačanim zneskom in zneskom, ki bi ga bila po pogodbi dolžna plačati. Tožnica je ne predmetne navedbe odgovorila, da so brezpredmetne in da toženka ni plačala več, kot je bila glede na odprte dneve dolžna plačati. Nadalje je tožnica le navrgla, da bi za toženko morale veljati izjeme po ukrepih (pretežno otroški program), čemur je toženka v nadaljnjih vlogah konkretizirano oporekala v smeri, da v precejšnji meri ne ponuja „otroškega programa“ (navedla je, kaj vse ponuja) in da ne spada pod izjeme (npr. nad 50% polic z otroškimi oblačili, itd,...). Upoštevaje navedeno je torej že na podlagi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP mogoče zaključiti, da je toženka tožnici v spornem obdobju plačala toliko najemnine in obratovalnih stroškov, kot ji jih je bila skladno s pogodbo dolžna plačati za čas, ko trgovina ni bila zaprta zaradi epidemije oziroma ukrepov vlade. Toženka namreč navaja, da je plačala celo več kot bi ji bilo treba, tožnica pa, da ni plačala več, kot je bila glede na odprte dneve dolžna plačati. Povedano drugače, nesporno je toženka plačala toliko, kot je bila glede na odprte dneve tožnici dolžna plačati. Tožnica v tem okviru toženkine trditvene podlage ni oziroma ni konkretizirano prerekala. Podredno predmetno izhaja tudi iz omenjenih prilog B3 in B4 (glej tretjo alinejo 358. člen ZPP). Ob povedanem je bilo zato treba tožbeni zahtevek iz točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se torej nanaša na plačilo najemnine in obratovalnih stroškov za dneve „obveznega zaprtja“ trgovine, zavrniti in v tej smeri izpodbijano sodbo spremeniti (prvi odstavek 355. člena ZPP).

14Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba poseči v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe), saj je toženka zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka v tem sporu v celoti uspela (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sledi pravilni odmeri stroškov toženke, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno ni sporna (op. glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se na tem mestu ne povzema), zato gre toženki 3.259,21 EUR prvostopenjskih stroškov, medtem ko tožnica svoje pravdne stroške na prvi stopnji sojenja krije sama.

15Ker toženka drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala spremembo izpodbijane sodbe, ni našlo.

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnica, ki sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, povrniti njene pritožbene stroške. Toženki se prizna priglašenih 1.227,00 EUR takse za pritožbo (brez DDV), 900 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialni stroški (18 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.898,98 EUR.

¹ Toženka sicer uvodoma navaja, da sodbo izpodbija v celoti, vendar je pritožbeno sodišče upoštevaje siceršnjo vsebino pritožbe, ki je bistvena za njeno presojo, štelo, da izpodbija le del, s katerim ni bila uspešna. Za pritožbo zoper odločitev iz II. točke izreka sodbe, to je zoper zavrnilni del sodbe, nenazadnje toženka nima pravnega interesa.
² Za uporabo prvega odstavka 82. člena OZ se v odgovoru na pritožbo zavzema tudi tožnica.