VSM Sodba II Kp 16459/2017

I. Pritožbi višjega državnega tožilca in oškodovanke B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter izdatki in nagrada obdolženčevih zagovornikov, proračun.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

- višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

in

- oškodovanka B. B. smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3Na pritožbo višjega državnega tožilca je podala odgovor zagovornica obdolženega, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje; prav tako je podala odgovor na pritožbo oškodovanke B. B. s predlogom pritožbenemu sodišču, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5Višji državni tožilec v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo oškodovanke in ugotovitve izvedenca za klinično psihologijo doc. dr. C. C. in dopolnitev njegovega mnenja. Oškodovanka B. B. pa sodišču prve stopnje očita nejasnost odločitve iz napadene sodbe, ki je praktično iz istih dokazov sprejelo drugačno odločitev, kot jo je sodišče v predhodnem postopku, ko je obdolženca spoznalo za krivega. Pri tem se sklicuje na svojo izpovedbo in graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za zaslišanje izvedenca ter ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ogleda in rekonstrukcije dogodka ter ugotovitev izvedenca klinične psihologije dr. C. C.

6Z navedenimi pritožbenimi izvajanji tožilca in oškodovanke pa ni mogoče soglašati. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko obdolženega spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, zaradi česar ga je oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Pritožbena izvajanja tožilca in oškodovanke, s katerimi si prizadevata predvsem za drugačno oceno zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati.

7Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanka bila v svojih izpovedbah neprepričljiva in jih je med postopkom tudi spreminjala, kar sodišče prve stopnje podrobno navaja in ocenjuje v točki 10 napadene sodbe. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje ter le še glede na pritožbena izvajanja tožilca in oškodovanke dodaja:

8Prvotno je potrebno opozoriti na izpovedbo oškodovanke glede postopanja obdolženca kritičnega dne, ki naj bi se zgodilo v času, ko je obdolženec oškodovanki izpulil zob. Oškodovanka je navajala, da je po prejeti injekciji obdolženi sedel na njeni desni strani in se otipaval po svojem spolnem udu ter ji rekel, da mu je naredila „trdega“, zato mu je rekla, da naj neha to delati. Ko je želela vstati in oditi, ji je obdolženec rekel, da bo odnehal in je pričel s puljenjem zoba, pri tem pa je njeno roko položil na svoj spolni ud, pri čemer je čutila, da je bil gol, vendar ni vedela, kdaj ga je dal iz hlač, roko je odmaknila, takrat pa ji je obdolženec izpulil zob. Ko je sodišče preverjalo s pritegnitvijo sodnega izvedenca dr. D. D. verodostojnost izpovedbe oškodovanke glede zgoraj navedenega, je ugotovilo, da obdolženčevo ravnanje v času, ko je oškodovanka sedela na zobozdravniškem stolu, ni moglo potekati tako, kot ga je opisala. Zato je tožilstvo iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izpustilo zgoraj navedeni očitek, kar pa ni nepomembno, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju.

9V ponovljenem sojenju se obdolžencu očita dejanje, ki je povzeto v izrek napadene sodbe in s katerim se obdolžencu očita, da je oškodovanko z uporabo sile prisilil, da je trpela spolno dejanje, kot je to trdila tudi oškodovanka, vendar ji sodišče prve stopnje glede na razhajanja v njeni izpovedbi, utemeljeno ni sledilo. Da bi sodišče razjasnilo okoliščine dejanja, je opravilo ogled kraja z rekonstrukcijo, ta pa je pokazal, da se dejanje ni zgodilo tako, kot ga je opisovala oškodovanka. Oškodovanka je aktivno sodelovala pri rekonstrukciji dejanja tako, da se je postavila ob umivalnik in pokazala položaj, v katerem se je nahajala in kako se je premikala. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da oškodovanka na način, kot ga je sama pokazala pri rekonstrukciji, kljuke vrat ni mogla doseči. Na takšno ugotovitev pri rekonstrukciji dejanja oškodovanka ni imela nobenih pripomb, prezreti pa tudi ni, da kljuke ni dosegla, čeprav je pokazala, da je stala na položaju, ki se je nahajal najbližje kljuki vrat. Zato so vsi pomisleki obeh pritožb v tej smeri neutemeljeni, saj ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje glede ocene verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, še posebej ob upoštevanju njene izpovedbe v delu, ki ji ni sledilo niti tožilstvo, saj je ta del opisa dejanja iz obtožnice izpustilo. Da izpovedba oškodovanke ne vzdrži, pa nenazadnje izhaja tudi iz njenih izvajanj, od kod je prišla medicinska sestra, ko je sama zapuščala ordinacijo, saj je trdila, da je prišla iz čajne kuhinje, nato pa, da je prihajala proti njej po hodniku. Pri tem pa tudi ni prezreti oškodovankino postopanje, ko je, preden je zapustila ordinacijo, iz mize vzela svojo zdravstveno izkaznico, obdolženi pa ji je takrat rekel, da ji je izpulil napačen zob, saj če te nekdo tako grobo in močno napade, kot je trdila oškodovanka, narediš vse, da ordinacijo takoj zapustiš. Tudi oškodovankine navedbe glede stanja obdolženčevega spolovila so povsem nejasne, saj enkrat navaja, da je njegovo spolovilo bilo „trdo“, ker je to čutila, ko se je od zadaj naslonil na njo, drugič pa spet pove, da je imela oblečeno jakno in da ni mogla čutiti, v kakšnem stanju je bilo ter da ne ve, kaj je erekcija, čeprav iz zapisnika o njenem zaslišanju jasno izhaja, da je ta izraz sama uporabila. Vse navedeno navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, ko med drugim utemeljuje svoje razloge za to, zakaj ni verjelo izpovedbi oškodovanke.

10Res je, kar trdita pritožbi, da je izvedenec dr. C. C. pri oškodovanki ugotovil čustveno obremenjujoč in edini potencialno travmatski dogodek v življenju oškodovanke, kot je tudi zapisal v svojem mnenju dne 24. 7. 2018, vendar je tudi pojasnil, da je takšne informacije dobil od oškodovanke same. Zato ugotovitve izvedenca ob upoštevanju neprepričljive izpovedbe oškodovanke, ki je bila tudi v nasprotju z objektivnimi ugotovitvami sodišča med ogledom kraja kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje kot neodločilne za ugotovitev utemeljenosti obtožbe. S takšnimi razlogi sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Oškodovanka sicer graja sodišče prve stopnje tudi zato, ker je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju izvedenca, vendar ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je namreč v napadeni sodbi zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložilo, saj tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna za razjasnitev dejanskega stanja. Oškodovanka pa tudi prezre, da je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, zato so njene navedbe o neutemeljenosti izreka oprostilne sodbe, glede na prvotno obsodilno sodbo, neupoštevne. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo izvedene dokaze, na podlagi tega pa obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe skladno s 3. točko 358. člena ZKP. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče na te razloge v celoti sklicuje. Pritožbi, ki tudi v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, saj zgolj podajata lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačne od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki pa zaradi zgoraj obrazloženega ne moreta biti uspešni. Pritožbeno sodišče še navaja, da sodišče prve stopnje sodi o obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, torej na očitek, ki je razviden iz izreka napadene sodbe, izvedeni dokazi pa takšnega očitka brez vsakega dvoma niso potrdili. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe ter za takšno odločitev v napadeni sodbi navedlo ustrezne in tehtne razloge.

11Ker pritožbi niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbah višjega državnega tožilca in oškodovanke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členih 96/I in 98/I ZKP, in sicer stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in izdatki njegovih zagovornikov, obremenjuje proračun.