VSK Sklep PRp 823/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Postaje mejne policije Jelšane št. 555009602073-0 z dne 1.8.2022.

2Zoper sodbo se storilec pritožuje. V celoti vztraja pri navedbah in dokazih, ki jih je podal v zahtevi za sodno varstvo in dodaja, da iz izreka določbe o prekršku ni razvidna oblika storitve prekrška niti ni navedena podlaga odgovornosti pravne osebe. Niti prekrškovni organ niti sodišče nista navedla konkretnih razlogov, zakaj nista upoštevala razbremenilnih razlogov, ki jih je storilec navajal, posebej še, ker zadošča, da predloženi dokazi izkazujejo določeno stopnjo verjetnosti. Sodišče predloženih dokazov sploh ni izvedlo, prav tako ni zapisalo, kaj je tisto, kar pravna oseba ni izvedla, pa bi morala. Obrazložitev sodbe je pavšalna in predstavlja čisto uveljavitev objektivne odgovornosti. Sodišče oceni, da pisna navodila ne zadoščajo, čeprav gre za preproste matematične operacije. Prezre, da je bil voznik ob zaposlitvi s tem seznanjen. Sodišče očitno ni prebralo izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška, saj so v njej zapisali, da je skupina vozil opremljena z osnimi tehtnicami. Voznik bi lahko v vsakem trenutku preveril, koliko je posamezna os obremenjena. Ne gre za standardno opremo, ampak so tehtnice vgradili prav z namenom preprečevanja prekrškov. Sodišče je določene dokaze prezrlo in s tem kršilo pravico storilca do obrambe. V nadaljevanju pritožnik še očita, da ni izkazano, da bi imel policist ustrezno izobrazbo. Prav tako sodišče ni niti zaslišalo zakonitega zastopnika pravne osebe (da preveri kateri ukrepi in kdaj so bili izvedeni) niti voznika.

3Pritožba je utemeljena.

4Izrek prekrškovne odločbe sicer vsebuje vse, kar mora. Po naravi stvari je neposredni storilec prekrška lahko samo fizična oseba. Kadar ta oseba prekršek stori v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi pa je izvršeni prekršek praviloma tako tesno povezan s pravno osebo, da lahko štejemo, da gre pri delovanju neposrednega storilca dejansko za delovanje pravne osebe. V prvem odstavku 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je zato določena tako imenovana pridružitvena odgovornost pravne osebe. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni razlogi, na podlagi katerih se pravna oseba lahko ekskulpira, pri čemer je trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo na pravni osebi, zato ni treba, da je očitek opustitev naveden v izreku odločbe.

5Pritožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška navedel tudi, da je bila predmetna skupina vozil opremljena z osnimi tehtnicami in da bi voznik lahko v vsakem trenutku preveril, koliko je posamezna os skupine vozil obremenjena. Navedba v zahtevi za sodno varstvo torej ne predstavlja novote, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče bi se moralo do teh navedb vsebinsko opredeliti in po potrebi najmanj zaslišati storilca. Drži sicer, da v zahtevi za sodno varstvo ni izrecnega predloga za njegovo zaslišanje, vendar je pravica do zaslišanja temeljna pravica v postopku o prekršku in le izjemoma sodišče lahko odloči, ne da bi storilca zaslišalo. V predmetni zadevi ne gre za tak primer, saj je storilec konkretno navajal, da je bila skupina vozil opremljena z osnimi tehtnicami. Če to drži, bi to lahko vplivalo na presojo, ali je pravna oseba storila vse, kar objektivno lahko, da prepreči izvrševanje tovrstnih prekrškov¹. Ker sodišče storilca ni zaslišalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1).

¹ Ne glede na to, da je izjemo iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 treba tolmačiti ozko, to ne pomeni, da gre za objektivno odgovornost pravne osebe za ravnanja njenih odgovornih oseb.