VSL Sodba I Cpg 48/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: zaradi delnega umika ustavilo postopek za plačilo 7.025,72 EUR (I. točka izreka); tožencu naložilo plačilo 6.585,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.383,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2021 (III. točka izreka); odločilo, da je dolžna tožeča stranka tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 244,57 EUR (IV. točka izreka).

2Tožeča stranka se je iz razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe in ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Toženec pa se je smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe, predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane odločbe tako, da v ugodilnem delu prisojeni znesek zniža še za 4.691,62 EUR s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4Tožeča stranka je v odgovoru na toženčevo pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev s strani toženca izpodbijanega dela odločbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Toženec na pritožbo tožeče stranke ni odgovoril.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

6Tožeča stranka je v pritožbi nasprotovala presoji sodišča prve stopnje, da pri prodaji predmeta leasinga – vozila Renault ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, s čimer je kršila četrti odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Konkretno je ugovarjala ugotovitvi sodišča, da je v postopku postavljeni izvedenec ustrezno ocenil vrednost omenjenega vozila in ni sledilo oceni vrednosti, ki jo je za tožečo stranko pripravil z njene strani angažirani cenilec.

7Najprej je treba pojasniti, da ima vsakdo v skladu s 23. členom Ustave RS pravico, da o njegovih pravicah in obveznostih odloči sodišče. V skladu z navedenim ima stranka pravico v postopku navajati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člen ZPP). Zato tožeča stranka ne more uspeti z argumentacijo, ki se vije skozi celotno pritožbo, da sodišče pravzaprav ni smelo samo (oziroma s pomočjo izvedenca) ugotavljati vrednosti vozila in posledično skrbnosti tožeče stranke pri njegovi prodaji oziroma da toženec ugovora kršitve določbe četrtega odstavka 243. člena OZ v konkretnem sodnem postopku sploh ne bi smel postaviti, ker je imel pred pravdo možnost sodelovanja v postopku prodaje.

8Sodišče prve stopnje je zapisalo, da kot objektivne sprejema ugotovitve cenilca A. A. glede dejanskega stanja obeh vozil, enak zaključek je podal tudi v postopku postavljeni izvedenec. V primeru obeh vozil pa je kot ocenjeno vrednost vozila upoštevalo vrednost, ki jo je ugotovil v postopku postavljeni izvedenec. Glede vpliva nezmožnosti ogleda prodanega vozila na višino ocenjene vrednosti je treba opozoriti, da se izračun preostale vrednosti predčasno vrnjenega predmeta leasinga lahko opravi tudi po abstraktnih merilih, kar je logično, saj s predmetom leasinga po prodaji razpolaga tretja oseba.¹ Dvoma v pravilnost izvedenčeve ocene vrednosti dejstvo, da si ni sam ogledal predmeta leasinga, torej samo po sebi ne more vzbujati. Prav tako dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev ne vzbujajo navedbe oziroma špekulacije o stanju na trgu v času prodaje. Izvedenec je oceno vrednosti vozil pripravil glede na čas prodaje teh vozil in ne na čas, ko je bilo pripravljeno izvedensko mnenje, kot je trdila tožena stranka. Če je bila tožeča stranka mnenja, da izvedenec njenih pripomb o stanju na trgu v času prodaje ni v ustrezni meri upošteval, je imela možnost te pomisleke odpraviti ob izvedenčevem zaslišanju. Če je bila mnenja, da odgovori izvedenca na njene pripombe še vedno niso bili ustrezno prepričljivi, je imela možnost, da se te nejasnosti odpravi še z dodatnimi vprašanji.

9Drži, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da za presojo skrbnosti ravnanja leasingodajalca pri prodaji predmeta leasinga ni bistveno, kakšna je bila ocenjena tržna cena predmeta leasinga. Vendar pa to stališče tožeča stranka napačno razlaga v smeri, da vrednosti predmeta leasinga niti ni treba ugotavljati, kar ne drži. Citirano stališče pomeni zgolj to, da dejstvo, da je bilo vozilo prodano po nižji vrednosti od ocenjene, ne zadostuje za sklep, da leasingodajalec pri prodaji predmeta leasinga ni ravnal skrbno. Vendar pa je ocenjena tržna cena (do neke mere) relevantna okoliščina, ki služi kot okvir za presojo skrbnosti leasingodajalca pri prodaji. Iz sodne prakse,² vključno z odločbami, na katere se je v utemeljitvi svojega stališča sklicevala tožeča stranka,³ jasno izhaja, da je bil v postopku postavljen izvedenec, ki je ocenjeval vrednost vozila, ta okoliščina pa je bila nato ena (ne edina) od upoštevanih pri presoji skrbnosti leasingodajalca pri prodaji.

10Tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Sodišče prve stopnje je glede preuranjenosti dela zahtevka za plačilo za vozilo VW Passat sledilo ugovoru toženca z obrazložitvijo, da tožeča stranka trditev o preuranjenosti ni prerekala. Tožeča stranka obrazložitvi sodišča o neprerekanju trditev niti ni konkretno nasprotovala, pač pa je vsebinsko pojasnjevala, zakaj sporni del zahtevka ni bil preuranjen, kar pomeni, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva.

O pritožbi toženca

11Uvodoma višje sodišče poudarja, da obravnavani spor izhaja iz toženčeve kršitve njegove bistvene obveznosti po leasing pogodbah – plačevanja obrokov leasinga, zaradi česar je tožeča stranka odstopila od obeh leasing pogodb. Okoliščine, zaradi katerih je toženec nesporno prenehal plačevati obroke leasinga, niso odločilnega pomena. Posledice toženčeve kršitve so bile v leasing pogodbah (katerih del so tudi splošni pogoji) določljivo opredeljene in tožencu znane, zato neutemeljeno trdi, da je dejstvo, da je te obveznosti dolžan izpolniti, do njega nepošteno. Ne drži, da bi bilo treba toženca obravnavati kot potrošnika. Sporni leasing pogodbi je toženec sklenil kot samostojni podjetnik in gre tako za gospodarski pogodbi (tretji v zvezi z drugim odstavkom 13. člena OZ). Dejstvo, da je bil toženec sicer tujec, na to presojo nima vpliva.

12Sodišče prve stopnje je stanje odvzetega vozila VW Passat ugotovilo na podlagi listinskih dokazov in izvedenskega mnenja v postopku postavljenega izvedenca, ki si sicer vozila ni ogledal, temveč se je tudi sam oprl na listine v spisu, v katerih je bilo opisano stanje vozila ob odvzemu. Že ob odgovoru na pritožbene navedbe tožeče stranke je višje sodišče pojasnilo, da se izračun preostale vrednosti predčasno vrnjenega predmeta leasinga, s katerim pravdni stranki v času sodnega postopka več ne razpolagata, lahko opravi tudi po abstraktnih merilih in da okoliščina, da si izvedenec vozila ni neposredno ogledal, ne vzbuja dvomov v pravilnost ocene vrednosti vozila. Dejstvo, da je bila izvedenčeva ocena vrednosti vozila pripravljena na podlagi listinskih dokazov, tako ne pomeni, da je bilo tožencu onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kar pa zadeva predlog za zaslišanje B. B. v zvezi s stanjem vozila, pa je sodišče glede tega dejstva v povezavi z ocenjeno vrednostjo (na predlog toženca) postavilo izvedenca, zato zaslišanje priče, ki bi podala svojo (laično) oceno o stanju vozila, ni bil primeren ali potreben dokaz in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

13Polemiziranje z izvedenčevo oceno vrednosti vozila VW Passat samo po sebi ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenčevih ugotovitev in posledično dokazne ocene sodišča prve stopnje. Enako kot za tožečo stranko tudi za toženca velja, da je pomisleke glede stanja vozila, kot je izhajala iz poročila s strani tožeče stranke angažiranega cenilca ter glede odbitkov za stroške popravila in čiščenja, imel možnost razčistiti ob zaslišanju izvedenca. Če je menil, da mu izvedenec ni ustrezno odgovoril, je imel možnost postaviti dodatna vprašanja. Navsezadnje pa toženec v pritožbi niti ne očita, da bi bilo treba izvedensko mnenje dopolniti ali morebiti postaviti novega izvedenca, temveč zahteva zgolj, da bi moralo sodišče na podlagi lastnih ocen (za katere nima strokovnega znanja, zato je postavilo izvedenca) oceniti drugače. Koliko znaša primerna vrednost stroškov popravila in čiščenja vozila, tudi ni splošno znano dejstvo, kot trdi toženec.

14Kar zadeva doseženo prodajno ceno za vozilo VW Passat (6.900,00 EUR), je sodišče prve stopnje ugotovilo; da se je vozilo prodajalo kratek čas (1 mesec), s čimer je bilo preprečeno kopičenje dodatnih stroškov hrambe vozila; da je dosežena kupnina presegala ocenjeno vrednost s strani cenilca, ki ga je angažirala tožeča stranka (5.995,95 EUR); da dosežena prodajna cena ni odstopala od določila prve alineje VII.3.7. točke Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu, ki je določala dopustno vnaprej dogovorjeno odstopanje od ocenjene vrednosti ± 20 %, saj je od izvedenčeve ocenjene vrednosti (8.016,00 EUR) odstopala za manj od tega deleža. Pritožba navedenih ugotovitev ni uspela izpodbiti. Prav tako je sodišče opozorilo, da je bil toženec seznanjen s postopkom prodaje in je imel možnost pripeljati tudi svojega kupca za vozilo, s čimer je ovržen očitek, da bi naj tožeča stranka vozilo prodajala na skrit način. Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeči stranki glede izkupička prodaje vozila VW Passat ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti.

15Glede stroškov tožeče stranke v zvezi z odvzemom vozila je toženec zgolj ponovil navedbe, na katere mu je že izčrpno odgovorilo sodišče prve stopnje in se v ničemer ni opredeljeval do konkretnih razlogov sodišča, zato se višje sodišče zgolj sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

16Zoper odločitev o pravdnih stroških se je toženec pritožil le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi; glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

Sklepno in pritožbeni stroški

17Nobena od pritožb ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Nobena od strank s svojo pritožbo ni uspela, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi. Katera dejstva so pravno relevantna, odloča sodišče, ne pravdna stranka, zato navedbe v odgovoru na pritožbo, da so določene pritožbene navedbe irelevantne, ne prispeva k odločitvi o pritožbi. Tudi pravilna uporaba materialnega prava in pravilna uporaba procesnih pravil je stvar sodišča, zato potrditev razlogov sodišča prve stopnje s strani tožeče stranke ni prispevala k odločitvi o pritožbi.

¹ Jadek Pensa D., Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni Bilten št. 3/2003, stran 220, sodba VSL II Cp 1553/2013 z dne 28. 8. 2013.
² Sodbe VSL I Cp 1007/2015 z dne 20. 5. 2015, I Cp 2107/2018 z dne 24. 4. 2019.
³ Sodbi VSL I Cp 1270/2017 z dne 27. 9. 2017 in VSL I Cp 890/2018 z dne 3. 10. 2018, v sodbi VSL I Cpg 818/2012 z dne 23. 1. 2014 pa je odsotnost izvedenca pojasnjena s tem, da tožena stranka sploh ni ugovarjala, da naj bi bil predmet leasinga prodan po prenizki ceni.