VSK Sodba I Cp 495/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 868,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) solastnik do 1/2 nepremičnine s parc. št. 1, k.o. M. (točka I izreka) in toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da mu je dolžna v roku 15 dni povrniti 2.065,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma navaja, da tožnik ni zmogel trditvene podlage glede (so)posesti oziroma o načinu uporabe sporne nepremičnine, saj je zgolj pavšalno navedel, da je nepremičnino imel v posesti oziroma, da se je uporabljala. Na navedene pomanjkljivosti je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo. Stranka in priča sta sicer zaslišani izpovedali o načinu uporabe, vendar izpovedba strank in prič ne more nadomestiti trditvene podlage, saj gre v tem primeru za nedovoljen dokaz informativne narave. Sodišče je ob zaslišanju stranko spraševalo, kaj sporna nepremičnina predstavlja v naravi, katere prostore obsega, kaj od tega je tožnik uporabljal in drugo ter njegove navedbe, za katere ni bila podana trditvena podlaga, upoštevalo. S tem je zagrešilo kršitev pravil postopka.

Sodišče je nadalje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ugotovilo, da je možno priposestvovanje solastninske pravice. V tem delu je nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženka je izpostavila predvsem judikat Vrhovnega sodišča RS, sodbo in sklep II Ips 178/2009, po kateri je bilo priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo. Pritožba povzema navedeni judikat in navaja, da mu sledi tudi novejša sodna praksa (VSL sodba I Cp 3348/2013, VSL II Cp 1762/2012). V nasprotju z navedeno sodno prakso se izpodbijana sodba sklicuje na zastarelo sodno prakso iz leta 2004. Dejstvo je, da tožnik v predmetni zadevi vtožuje priposestvovanje idealnega in ne realnega deleža nepremičnine.

Izpodbijana sodba je nepravilno zavrnila tudi ugovor toženke, da je šlo pri sporni nepremičnini za družbeno lastnino, zaradi česar lastninske pravice ni bilo mogoče priposestvovati. Dejstvo, da je šlo za družbeno lastnino (tako zemljišča kot stavbe), izhaja iz same zemljiške knjige. Pritožba se sklicuje na 11. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), preko katerega sodišče ne more zgolj z obrazložitvijo, da je bila nepremičnina vpisana kot družbena lastnina zgolj zaradi napake pri identifikaciji nepremičnine. V tem delu prihaja sodba sama s seboj v nasprotje, saj takoj v naslednji točki razloguje, da naj bi tožnik pridobil pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Tožnik ni bil nikoli imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini, saj ni bil nikoli lastnik stavbe (slednje tudi ni dobil z darilno pogodbo). Zgolj nedokazano dejstvo, da naj bi imel stavbo v soposesti, ne pomeni da je s tem pridobil pravico uporabe. Toženka tudi opozarja, da je potrebno ločiti med lastninsko pravico na stavbi in lastninsko pravico na zemljišču, saj prinašata drugačne pravne posledice. Sodišče je navedeno popolnoma pomešalo in s tem prišlo samo s seboj v nasprotje.

Toženka je prvostopenjsko sodišče v svoji prvi pripravljalni vlogi opozorila tudi na vsebino popisnega lista oziroma zapisnika z dne 17.11.1998, ki ga je podpisal tožnik. Ti dokumenti se nanašajo na parc. št. 2 k.o. M., za katero je tožnik takrat potrdil, da je solastnik, čeprav v predmetnem postopku trdi drugače. Zapisnik je bil sestavljen, ko je tožnik že vedel, da ni zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. O tem se sodišče ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo. Nepravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da naj bi toženka z dvemi pisanji priznala lastninsko pravico tožniku na sporni nepremičnini. Dopis in predlog iz leta 2004 je bil sestavljen za potrebe mirne rešitve sodnega postopka P 612/2002, kar pa ni bilo realizirano, zato stranke ne zavezuje. Prav tako ni šlo za nikakršno priznanje v dopisu iz leta 2003. Tudi sicer se izpodbijana sodba napačno sklicuje na določilo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj se slednje lahko uporabi samo za navedbe strank v okviru sodnega postopka, ne pa na morebitne dopise pred in izven sodnega postopka. Pritožnica naslovnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo je argumentirano odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je v predmetni pravdi uveljavljal, da je solastnik nepremičnine s parc. št. 3 k.o. M. na kateri se nahaja hiša z naslovom Š. 1, I., na podlagi priposestvovanja. Trditvena podlaga tožbe je bila, da je tožnik skupaj z materjo E.D. od leta 1967, po pravni prednici A.P. pa od leta 1962 naprej uporabljal in imel v posesti navedeno nepremičnino. P. je leta 1967 hišo kupila od toženke, jo prevzela v posest in rabo, jo leta 1967 prodala E.D., tožnikovi materi, ta pa je z darilno pogodbo leta 1984 podarila tožniku 1/2 hiše. Tudi v nadaljevanju pravde¹ je trdil, da je imel hišo v posesti, vanjo vlagal in jo obnovil ter v zvezi s posestjo nepremičnine predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče L.F.. Toženki zato ni mogoče pritrditi, da predstavlja izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika in navedene prič nedovoljen informativni dokaz. Okoliščine o katerih sta izpovedala predstavljajo zgolj podrobnejšo konkretizacijo dejstvenega substrata o tožnikovi rabi in posesti hiše, ki je bila zatrjevana.

6Pritožbeno stališče o nemožnosti priposestvovanja idealnega deleža nepremičnine je glede na okoliščine konkretnega primera materialnopravno zmotno. Tožnik je v predmetni pravdi zatrjeval (so)posest celotne nepremičnine, da je njen lastnik do deleža 1/2 pa uveljavljal v skladu z deležem, ki ga je pridobil na podlagi darilne pogodbe. Ugotovitve sodišča, da sta tožnik in njegova mati hišo imela v soposesti, da sta rabila vsak vse prostore in je torej šlo za nerazdeljeno hišo, pritožba ne izpodbija. Ker sta tožnik in njegova mati izvajala (so) posest na celotni nrepremičnini, ne gre za situacijo, ki je primerljiva s tistimi, na katere se sklicuje pritožba², v katerih se je sodna praksa izrekla, da ni mogoče priposestvovanje idealnega dela, če se posest izvršuje na delu nepremičnine. Podlaga priposestvovanja je dobroverna lastniška posest. Lastniška posest pa se lahko izvaja kot soposest na celotni nepremičnini (25. člen SPZ). V takem primeru priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine ni v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine in ni videti razloga, da zahtevek za pridobitev lastninske pravice na idealnem delu nepremičnine ne bi bil možen.³ Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi drugačna razlaga pomenila, da bi le vsi priposestvovalci skupaj morali biti aktivno legitimirani za predmetni zahtevek, in če eden izmed njih ne bi hotel sodelovati kot tožnik (kot v tem primeru), bi bilo ostalim odvzeto sodno varstvo. Nobenega razloga torej ni, da tožnik, ki ima celotno hišo v soposesti z materjo, ne bi uveljavljal priposestvovanja solastnine.

7Pritožba pa ne more uspeti niti s sklicevanjem, da je predmetna nepremičnina vpisana kot družbena lastnina in na 11. člen SPZ. Glede na okoliščine konkretnega primera, to ni odločilno dejstvo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila hiša, ki je predmet priposestvovanja že s kupoprodajno pogodbo z dne 31.8.1962⁴ izvzeta iz sklada splošnega ljudskega premoženja in je le zaradi napake pri identifikaciji vknjižena družbena lastnina (pomotoma navedena parc. št. 4 k.o. I., sedaj 2 k.o. M., na kateri ni bilo objekta s hišno številko Š. 1, namesto pravilne 6 k.o. Izola, sedaj 1 k.o. M.). V vseh pogodbah je bila navedena napačna številka nepremičnine in so bili zato prenosi opravljeni pri nepremičnini, ki ima danes parc. št. 2, morali pa bi biti opravljeni pri parceli, ki je predmet tožbe. Dejstva, ki se nanašajo na napako je sodišče povzelo v točki 4 obrazložitve, in se, da ne bi ponavljalo, nanje sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča, da gre za dejstva, ki niso sporna. Da je šlo za napako, izhaja tudi iz dopisov toženke z dne 28.1.2003 (A5) in z dne 2.10.2004 (A14), ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo kot dokaz, zato so nepomembne nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepravilno uporabo 214. člena ZPP v zvezi z dodatno argumentacijo prvostopenjskega sodišča, da je toženka vsa pravnorelevantna dejstva medsebojnih pogajanjih pred pravdo priznala.

8Nobenega nasprotja tudi ni med ugotovitvijo, da je bila hiša izvzeta iz družbene lastnine in nadaljnjo obrazložitvijo, ki se nanaša na pravico uporabe zemljišča, na katerem hiša stoji. Tako kot se je prenašala lastninska pravica na stari hiši, se je prenašala tudi pravica uporabe na zemljišču (12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) in je toženec ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pridobil pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji hiša in zemljišču, potrebnem za njeno rabo, in je na njem pridobil (so)lastninsko pravico.

9Nazadnje pa se pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na vsebino popisnega lista oziroma zapisnika z dne 17.11.1998. Tudi kolikor je tožnik v zapisniku v postopku nastavitve zemljiške knjige podpisal ugotovitev o lastninskem stanju parcela št. 2 k.o. M. (njega in matere, vsakega v deležu 1/2), to ni relevantno za predmetni postopek. Ta tudi v ničemer ne vpliva na morebitne zahtevke toženke do tožnika iz tega naslova.

10Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Obenem je dolžna nasprotni stranki povrniti potrebne pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo v znesku 868,64 EUR (nagrada po tar. št. 3210 - 712,00 EUR, DDV).

¹ Vloge z dne 11.6.2014, 3.2.2016 in 2.3.2016.
² Sodba in sklep VS RS II Ips 178/2009, sodbi VSL I Cp 3348/2013 in VSL sodba II Cp 1762/2012 in II Cp 1762/2012.
³ Primerjaj: VSL sodba II Cp 3356/2015.
⁴ Sklenjena med tožnikovo pravno prednico A.P. in toženko.