VSL Sodba II Cp 1833/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2018 do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, o višini stroškov pa bo odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožeča stranka (tožnik) zatrjevala ustni dogovor za dodatna dela, zaračunana v računu, ki je bil kot verodostojna listina zatrjevan v izvršilnem postopku. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo, čeprav tožnik v postopku ni dokazal obsega naročila in plačila tega, kar naj bi se ustno dogovoril s tožencem. Sodišče je izpovedi tožnika nekritično sledilo, čeprav ta na konkretna vprašanja pooblaščenke toženca ni vedel povedati, kaj naj bi se z naročnikom ustno dogovoril, za kakšno plačilo in kaj naj bi bilo sploh zaračunano s spornim računom z dne 17. 4. 2018. Na konkretno vprašanje o posamezni postavki na izdanem računu ni dal konkretnega odgovora, prav tako ni znal opredeliti konkretnih dodatnih del. Sodišče je pri dokazni oceni popolnoma zanemarilo listinske dokaze, in sicer obseg celotnega naročila in zaračunanih del preko asignanta, ki so bila prevzeta s prevzemnim zapisnikom z dne 18. 8. 2016. Iz tega zapisnika je razvidno, da so bila dela v bazenih in bazeni prevzeti že s tem zapisnikom. Toženec je v svojem pričanju tudi zatrjeval, da je vsa opravljena dela plačal, tudi dela opravljena v letu 2017. Ker z računom toženec ni razpolagal, je pooblaščenka toženca o obstoju tega računa (izdanega 13. 7. 2017) tožniku zastavljala vprašanja, tožnik pa je zanikal, da bi v letu 2017 za toženca delal še kaj drugega, kot po spornem računu. Toženec je šele sedaj uspel pridobiti ta račun, ki se je nahajal pri asignantu, zato ga brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno do konca glavne obravnave. Prilaga ga pritožbi, kot dokaz, da izpoved tožnika, da v letu 2017 ni opravil nobenih drugih del in ni izdal nobenega računa za ta dela, ni resnična. Račun je bil tožencu izdan in dokazuje, da je izpoved tožnika, da delo ni bilo plačano, neresnična. Ker sodba temelji na krivi izpovedi, je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Dejansko stanje je ostalo zmotno in nepravilno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni dovolilo izvedbe dokazov, predlaganih s strani toženca, in sicer prič, ki so sodelovale pri dogovorih z izvajalcem in pa z obračunom izmer, ki jih je zaslišani podizvajalec A. A. dal tožniku, kot izhaja iz zvočnega zapisa pričevanja z dne 18. 5. 2022. Toženec je šele s pričanjem podizvajalca kot priče izvedel, da je ta vodil gradbeni dnevnik in obračune izmer opravljenega dela na objektu toženca, ki jih je izročil izvajalcu, tj. tožniku. Zato je predlagal, da se ta dokaz izvede. Ker tožnik teh listin nima, je treba po dokaznem bremenu šteti, da ni dokazal, da je dela, ki jih je zaračunal s spornim računom, sploh opravil oziroma, da ta dela niso bila zaračunana že v računu priloženem pritožbi. Ker sodba temelji zgolj na pričevanju zaslišanega predstavnika tožnika, ki je, glede na izdani in v pritožbi pridobljeni račun, očitno krivo, je podana bistvena kršitev določb postopka in je treba sodbo razveljaviti.

Sodba temelji na dokazni oceni sodišča, da je obstajal med pravdnima strankama ustni dogovor za dodatna dela v obsegu, kot je zaračunano po računu, ki je bil predmet verodostojne listine v izvršbi, kljub temu, da tožnik ni znal pojasniti niti ene od postavk na tem računu in da so cene na tem računu nerazumljive, glede na ceno m2 polaganja epoksi tlaka (desetkrat nižje), na kar je pooblaščenka toženca opozorila v zaključni besedi. Dokazno breme, da je bil sklenjen ustni dogovor o vseh bistvenih sestavinah podjemne pogodbe, je na strani tožnika, zato bi moralo sodišče po načelu dokaznega bremena tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je račun z dne 13. 7. 2017, ki ga toženec predlaga kot dokaz in prilaga pritožbi s trditvijo, da ga ni mogel predložiti pravočasno do konca glavne obravnave, ker se je nahajal pri asignantu (tj. brez svoje krivde), predlagan in predložen prepozno, saj toženec ni izkazal okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Toženec oziroma njegova pooblaščenka je namreč v zvezi s tem računom že na naroku dne 16. 3. 2022 tožniku zastavljala vprašanja (glej listovno številko 102 in 103 spisa), računa pa v spis ni vložila, kljub opozorilom pooblaščenca tožnika ter vprašanjem sodnice glede tega računa. Pooblaščenka je bila opozorjena, da gre za nove navedbe (s strani pooblaščenca tožnika) ter je navedla, da bodo račun „zdaj“ dali v spis. Kljub temu računa v spis ni vložila niti ni v zvezi z njim podala nobenih navedb. Glede na navedbo, da bodo račun „zdaj“ dali v spis, je očitno, da je takrat z računom že razpolagala, zato je neutemeljena navedba, da toženec računa ni mogel brez svoje krivde predložiti pravočasno (do konca glavne obravnave). Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem računom so ob obrazloženem prav tako podane prepozno, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Neutemeljeno pa je tudi uveljavljanje absolutno bistvenih kršitev določb postopka, ki jih toženec utemeljuje na tem računu.

6Toženec nasprotuje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar neutemeljeno. Tako navaja, da je dejansko stanje nepravilno in zmotno ugotovljeno zato, ker sodišče ni dovolilo izvedbe dokazov, predlaganih s strani toženca, tj. z zaslišanjem prič, ki so sodelovale pri dogovorih z izvajalcem, in z obračunom izmer, ki ga je podizvajalec A. A. dal tožniku (tožnik pa ga ni predložil). Na naroku dne 18. 5. 2022 (zadnji narok za glavno obravnavo) je tožnik navajal, da nasprotuje izvedbi dokaza z zaslišanjem prič B. B. in C. C., ker ni bilo specificirano, o čem bi priči lahko izpovedali. Priči je toženec predlagal v ugovoru zoper sklep o izvršbi pod navedbo, da sta se upnik (tožnik) in dolžnik (toženec) dogovorila, da tožnik položenih epoksijev ne bo popravljal, ampak bo za kompenzacijo znižanja plačila položil še epoksi tlak v pritličju, ne pa glede izpovedi v zvezi z opravljenimi deli na objektu in da so bila ta dela opravljena že v temeljnem dogovoru in zaračunana preko izdanih računov družbi D., d. o. o., kot je (prepozno) toženec navajal šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Sodišče predlaganih prič utemeljeno ni zaslišalo, saj je bil dokaz v tej smeri specificiran prepozno in pritožbene navedbe v zvezi s tema dokazoma zato niso utemeljene. Tudi navedba, da tožnik ni dokazal, da je opravil dela, zaračunana s spornim računom, ker ni bil izveden dokaz z obračunom izmer opravljenega dela, glede katerega je toženec predlagal, da ga tožnik predloži, pa ga ni, ni utemeljena. Svojemu dokaznemu bremenu je tožnik zadostil. Predložil je namreč druge listinske dokaze, sodišče prve stopnje pa je svojo dokazno oceno utemeljeno oprlo tudi na izpovedi tožnika ter priče A. A., tj. zakonitega zastopnika podizvajalca E., d. o. o. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da sodba temelji zgolj na pričanju tožnika. Da je neutemeljeno sklicevanje na pritožbi prepozno priloženi račun, je bilo že obrazloženo.

7Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje napravilo življenjsko, razumno in prepričljivo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, ki ji sledi tudi sodišče druge stopnje. Utemeljeno je ugotovilo, da je toženec tožniku ustno naročil dodatna dela po izvedbi prvotno opravljenih del, in sicer izvedbo epoksidnega tlaka nad bazeni. Glede tega je sodišče prve stopnje razloge navedlo v 7. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Med drugim je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da toženec v zvezi z zatrjevano odpravo napak ni podal nobenih konkretnih trditev, podal pa je nelogične trditve glede napak pri polaganju in dogovoru o položitvi epoksi tlakov še v pritličju, saj ni logično, da bi se toženec, če ne bi bil zadovoljen z načinom polaganja epoksi tlakov tožnika, za kompenzacijo dogovoril, da ta epoksi tlak položi še v pritličju. Sodišče je tako zaključilo, da je bil sklenjen nov, dodatni pravni posel za izvedbo epoksidnega tlaka nad bazeni, pri čemer je bil za dodatna dela sklenjen dogovor tožnika s tožencem v prvotni višini 8.300,00 EUR, kar je tožnik potrdil tudi v svoji izpovedi, zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Konkretne izmere so sicer razvidne iz računa, ki ga je podizvajalec izstavil tožniku (listina A3) in ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, tožnik pa je tožencu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi likvidnostnih težav odobril popust, tako da je končna obveznost toženca znašala 4.000,00 EU. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, zlasti tudi ob upoštevanju izpovedi priče A. A. iz devete točke obrazložitve, ki je logična in prepričljiva, utemeljeno zaključilo, da so bila dela, ki jih vtožuje tožnik, naročena in izvedena naknadno in niso spadala v sklop prvotno opredeljenih del, ki so bila že v celoti plačana in niso predmet tega postopka, ter ugotovilo, da tudi ni šlo za odpravo napak, pač pa je tožnik preko podizvajalca za toženca opravil naknadno naročena dela, za katera je izstavil vtoževani račun (ki ni bil plačan ter v postopku višina ni bila sporna). Tožbenemu zahtevku je zato utemeljeno ugodilo in pravilno uporabilo materialno pravo (619. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

8V zvezi s ceno m2 polaganja epoksi tlaka je pooblaščenka toženca šele v zaključni besedi (prepozno) podala določene navedbe, čeprav je v zvezi s tem predhodno brez podane trditvene podlage tožniku postavljala vprašanja. Ker tovrstne trditvene podlage toženec ni podal pravočasno, se sodišču prve stopnje s prepoznimi navedbami utemeljeno ni ukvarjalo, prav tako glede tega ni potreben odgovor sodišča druge stopnje.

9Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.