VSL Sklep IV Cp 662/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Upnik je dolžan dolžnici povrniti 238,08 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se stiki med njim in sinom A. A. uredili tako, da bi otroka pospremil na treninge hokeja in ga po koncu treningov vrnil na naslov dolžnice, stike bi imela tudi vsak drugi vikend od petka po koncu pouka do nedelje do 19.00 ure in polovico vsakih šolskih počitnic.

2Upnik se pritožuje zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da z otrokom že od 7. 10. 2022 nima stikov. To škodi zdravemu psihosocialnemu razvoju otroka. Sklep o prepovedi približevanja je bil izdan neutemeljeno, zato ga izpodbija pred višjim sodiščem in je prepričan, da bo s pritožbo uspel. Niti do dolžnice niti do sina ni bil nasilen, prišlo je le do prepira med staršema v avgustu 2022. Poleg tega je bilo v sklepu o prepovedi približevanja izrecno napisano, da ne velja v času, ko bi bili po izdaji sklepa dogovorjeni ali določeni stiki z otrokom. Do navedb v mnenju CSD je treba imeti kritično distanco, saj postopek, v katerem CSD pridobiva gradivo oziroma informacije, ne dosega takšnih dokaznih standardov kot sodni postopek. Postopek namreč temelji na pogovoru strokovnega sodelavca s starši in pisnem zabeleženju podanih informacij, ki pa se jih kritično ne ovrednoti. Stališča CSD so pravilna in strokovna le pod hipotetično predpostavko, da se je pred tem kakovostno seznanil z resničnim dejanskim stanjem. V tem primeru ta predpostavka ni izpolnjena. CSD je v poročilu zapisal navedbe dolžnice, ki niso preverjane, sodišče pa jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo kot dejstvo oziroma kot del izpovedbe osebe s posebnim strokovnim znanjem. V nadaljevanju pritožnik dolžnici očita razna dejanja, ki naj bi kazala na njeno neverodostojnost, ter zaključuje, da obtožbe o več let trajajočem nasilju v družini ne držijo. Pravilno dejansko stanje, ki bi ga bilo mogoče ugotoviti tudi zgolj na podlagi listin, v katere je vpogledalo sodišče, je, da je dober oče, ki se na civiliziran način bori, da bi dosegel dopustitev stikov s sinom. V zvezi s tem se velikokrat obrača na pooblaščenca, CSD, pri pediatrinji se je pozanimal o zdravstvenih težavah otroka in izrazil skrb, da je preveč obremenjen z izvenšolskimi dejavnostmi, sprožil je sodne postopke. V izpodbijanem sklepu ni najti enega samega konkretnega opisa oziroma pojasnila kdaj, kje in kako naj bi bil nasilen. Gre le za pavšalne opise v smislu „prisoten pri izvajanju psihičnega nasilja“, „umiritev in odmik od napete družinske situacije“. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, ki je povzeta po izpovedbi dolžnice pred CSD, da se je pri otroku splošno stanje izboljšalo, ker nima več stikov z očetom in da to kaže, da se otrok očeta boji. Niti s stopnjo verjetnosti ni dokazano, da drži tisto, kar je dolžnica izpovedala na CSD. Dolžnica nima kritične distance glede dogajanja v družini in dečka po nepotrebnem obremenjuje s slabimi zgodbami o očetu. Obstoji velika verjetnost, da dolžnica aktualnega družinskega dogajanja otroku ne zna predstaviti na konstruktiven, pozitiven način. To je tisto, kar je otroka dodatno obremenilo in je ob omembi očeta postal vidno napet in v stiski. Otrok je bil vesel in pogovorljiv junija 2021, ko je živel skupaj z očetom, ne pa več v januarju 2023, ko ga že pol leta ni videl. Tudi otrokova izjava, da si stikov z očetom ne želi, je zagotovo posledica manipuliranja s strani dolžnice. Mnogo bolj življenjsko in razumno bi bilo, da se stiki omogočijo vsaj v ožjem obsegu, in sicer dve uri vsako soboto. Ne drži sklepna misel sodišča, da je bilo za otrokovo korist poskrbljeno že z izrekom ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Otrokova korist se ne odraža le v tem, da ga izločimo iz toksičnega okolja, kjer prihaja do prepirov staršev, temveč tudi v tem, da preživlja kvaliteten čas z enim in drugim staršem. Sodišče torej ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Izpolnjeni so pogoji za izdajo začasne odredbe po 161. členu Družinskega zakonika (DZ), saj po sodni praksi ni nobenega dvoma, da je brez kontinuiranega stika med očetom in otrokom korist otroka ogrožena. Sedemletni deček mora za zdrav razvoj imeti vsaj nekaj stikov z očetom.

3Dolžnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je izpodbijani sklep zakonit. Iz navedb upnika izhaja, da nima uvida v svoja dejanja in svoj prispevek k sedanji situaciji. Stikov z otrokom nima zaradi nasilja, kar potrjujejo listinski dokazi v spisu. Sodišče se ni oprlo le na poročilo CSD. Zanika, da bi omejevala stike. Otrok ni ogrožen, zato ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Začasno odredbo sodišče izda, če je verjetno izkazana ogroženost otroka (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Ko ugotovi, da je otrok ogrožen, sodišče izda tako začasno odredbo, da ogroženost otroka odpravi. Pri izdaji začasnih odredb je potreben restriktiven pristop,¹ zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča.² Skladno s 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) se tudi v postopkih za varstvo koristi otrok postopek za izdajo začasne odredbe vodi po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Upnik je predlagal izdajo začasne odredbe še pred uvedbo postopka za varstvo koristi otrok (166. člen DZ). Pred uvedbo postopka se začasna odredba v družinskih zadevah izda le v primerih, ko je nujno, da se otrok takoj umakne iz situacije, v kateri je ogrožen³. Za izdajo predlagane začasne odredbe bi zato moral upnik kot verjetno izkazati, da ima sin zato, ker z njim od oktobra 2022 nima stikov, take vedenjske, čustvene, učne ali druge težave, ki puščajo posledice na njegovem telesnem ali duševnem zdravju in razvoju. To mu ni uspelo.

7Ogroženost sina je utemeljeval s sklicevanjem na sodno prakso v primerih, ko je sodišče presodilo, da mora imeti otrok stike z obema staršema. Odsotnost stikov nerezidenčnega starša z otrokom po ugotovitvah stroke res lahko povzroči škodo v njegovem psihosocialnem razvoju. Vendar lahko, če otroka spravljajo v stisko, škodo v njegovem psihosocialnem razvoju povzročijo tudi stiki. Treba je glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je otrok sploh ogrožen in če je, kaj je temu vzrok.

8V dokaz svojih trditev je upnik predlagal le zaslišanje strank.⁴ Odločitve sodišča, da ne bo nikogar zaslišalo, pritožnik ne graja, tudi kršitve pravice do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ne uveljavlja, niti ne drugih procesnih kršitev. Glede na podatke, ki jih je imelo sodišče prve stopnje ob odločanju, je pravilno zaključilo, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je bil upnik nasilen do dolžnice, in to v prisotnosti njunega sina (in dolžničinega sina). To ne izhaja le iz mnenja CSD, pač pa tudi iz dokazov v zadevah V N 000/2022 in V N 000/2021, kateri je sodišče vpogledalo. Upniku je bila zaradi nasilja izrečena prepoved približevanja dolžnici in njunemu sinu (ter sinu dolžnice). Res je sicer, da nasilje, ki se očita upniku, v sodnem postopku (še) ni dokazano; sklep, s katerim mu je sodišče prve stopnje po ZPND izreklo prepoved približevanja, je višje sodišče zaradi več procesnih kršitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek⁵, pravnomočne kazenske sodbe zoper upnika zaradi nasilja nad dolžnico ni. In prav ima pritožnik, da CSD ni pristojno za vodenje postopkov oziroma ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z nasiljem v družini. Vendar pa tudi ta postopek ni namenjen ugotavljanju, kaj točno se je dogajalo med staršema A. A. Pomembno je le, ali je A. A. ogrožen v smislu 157. člena DZ. Ker gre za hiter postopek, v katerem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti in ker nasprotnih dokazov ni, niti ne indicev, ki bi sodišču narekovali pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti, je ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

9Iz procesnega gradiva namreč ne izhaja, da je A. A. ogrožen, ker z očetom že več mesecev nima stikov. Nasprotno. Iz poročila pristojnega CSD glede predlagane začasne odredbe je razvidno, da je psihologinja, torej strokovnjakinja, po razgovoru z A. A. ocenila, da ga pogovor o očetu spravlja v zadrego in vidno stisko, da se očeta zaradi preteklih nasilnih dejanj boji in bi pritisk, da naj se srečuje z očetom, njegovo stisko še poglobil. CSD zato meni, da bi se z določitvijo stikov v trenutni situaciji sledilo izključno željam in potrebam očeta in ne otroka.

10Naloga CSD v postopkih za varstvo koristi otrok je, da otroku pomaga uveljavljati pravico do izražanja mnenja in da sodišču podaja strokovne ocene. Za pridobitev mnenja otroka je primarno pristojen CSD⁶. CSD ne zastopa niti ene niti druge strani oziroma se ne pridruži nobenemu od udeležencev. Njegov položaj je podoben položaj intervenienta v javnem interesu. Ker gre za ugotovitve strokovnjakov, ima mnenje CSD močno dokazno vrednost.⁷ Po 108. členu ZNP-1 se šteje kot izpovedba oseb, ki imajo o dejstvih posebno strokovno znanje. To velja le glede strokovnih vprašanj. V delu, kjer CSD ugotavlja oziroma povzema podatke o nasilju med staršema, sicer nima take dokazne moči, ker pa tudi iz drugih listin izhaja sum, da je bil upnik nasilen, podatki spisa zadostujejo za odločitev sodišča glede predlagane začasne odredbe.

11Po obrazloženem v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa po drugem odstavku 350. člena ZPP kršitev ni ugotovilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, mora dolžnici skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo po stroškovniku na koncu pritožbe in skladno z Odvetniško tarifo (OT): za sestavo odgovora na pritožbo 320 točk (tar. št. 31/7), 2 % materialnih stroškov skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22 % DDV na odvetniške storitve. Ob vrednosti točke 0,6 EUR to znaša 238,08 EUR. Priglašenih 200 točk za posvet s stranko višje sodišče ni priznalo, ker je posvet odvetnika s stranko vštet v priznane stroške za sestavo vloge. Če upnik stroškov dolžnici ne bo povrnil v roku 8 dni, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-410/01.
² N. Pogorelčnik Vogrinc v: Komentar Družinskega zakonika, dr. B. Novak (red.), Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 514.
³ Ibidem, stran 542-546.
⁴ V predlogu je sicer kot dokaz navedel tudi: Odgovor CSD Gorenjska, enota X z dne 27. 12. 2022, vendar tega dokaza ni predložil.
⁵ Sklep VSL IV Cp 400/2023 z dne 9. 3. 2023.
⁶ Razširjena uvodna pojasnila k Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP-1), urednika dr. V. Rijavec in dr. A. Galič, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 224.
⁷ Ibidem, stran 228.