UPRS Sodba II U 374/2020-16

I. Tožbi se ugodi. Sklep Komisije za pritožbe študentov Univerze v Mariboru št. 43/2020/S 900/423-DS z dne 19. 10. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom je Komisija za pritožbe študentov Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: Komisija) na podlagi 307. člena Statuta Univerze v Mariboru (v nadaljevanju: Statut UM) ter prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) kot nedovoljeno zavrgla pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper odločitev dekana Fakultete za strojništvo, ki ni ugodil vlogi tožnika za znižanje šolnine za vpis v 2. letnik izrednega visokošolskega strokovnega študijskega programa 1. stopnje - „Strojništvo“.

2V obrazložitvi sklepa Komisija ugotavlja, da je tožnik vložil pritožbo zaradi kršitve njegovih pravic v postopku odločanja dekana o njegovi vlogi za delno oprostitev šolnine. V nadaljevanju obrazložitve Komisija citira določilo prvega odstavka 246. člena ZUP, v skladu s katerim organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ta ni dovoljena ali je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba. Pojasnjuje, da je Komisija po formalnem preizkusu pritožbe ugotovila, da po 354. členu Statuta UM višino šolnine in drugih prispevkov določi skladno s predpisi Upravni odbor univerze, dekan pa lahko študenta iz upravičenih razlogov na njegovo prošnjo oprosti v celoti ali delno plačila šolnine in drugih prispevkov za študij, lahko pa mu tudi dovoli, da šolnino plača v obrokih. Dekan Fakultete za strojništvo je o zadevi odločil in o tem obvestil študenta. Zoper odločitev dekana članice ni ugovora. Na osnovi navedenega je Komisija pritožbo tožnika kot nedovoljeno zavrgla.

Tožbene navedbe

3Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasnjuje, da se je pred vpisom v 1. letnik študijskega programa seznanil z višino šolnine, ki se pred tem vse od študijskega leta 2014/2015 ni spreminjala in je ob vpisu tožnika v 1. letnik v študijskem letu 2019/2020 znašala 3.460,00 EUR, ob vpisu v 2. letnik študijskega programa v študijskem letu 2020/2021 pa se je šolnina zvišala na 4.200,00 EUR, kar pomeni 21 % zvišanje šolnine v primerjavi s preteklim študijskim letom. Zaradi zvišanja šolnine je tožnik dekanu posredoval vlogo, v kateri je zaprosil, da mu dekan iz razloga pravne varnosti zniža šolnino za vpis v 2. letnik na ceno, ki je veljala za vpis v 1. letnik študijskega programa. Dekan je na prošnjo odgovoril zgolj z dopisom, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo pri Komisiji.

4Tožnik meni, da Komisija njegove pritožbe ne bi smela zavreči. Pri tem se sklicuje na določbi 25. člena Ustave Republike Slovenije in 221. člena Statuta UM, ki študentu po njegovem mnenju zagotavljata pravno sredstvo v primeru, ko organi univerze posegajo v njegove pravice, določene v 215. členu Statuta UM. Komisija je dolžna obravnavati pritožbe študentov, četudi spada zadeva v izključno poslovodno pristojnost dekana članice univerze, in kljub temu, da zoper odločitev dekana po Statutu UM ni ugovora, saj so tudi s takšnimi odločitvami lahko neposredno kršene pravice študentov iz 215. člena Statuta UM.

5Ker se z odločitvijo dekana posega v pravico tožnika do študija pod pogoji, ki so veljali ob vpisu v 1. letnik, bi Komisija morala pritožbo obravnavati po vsebini. Odločitve Komisije, ki v obrazložitvi zgolj navaja predpis in ne navaja razloga za zavrženje pritožbe, po mnenju tožnika tudi ni mogoče preizkusiti. Takšna obrazložitev ni skladna z minimalnim procesnim standardom glede obrazloženosti odločb in krši pravico stranke do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo Komisiji v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Navedbe toženke v odgovoru na tožbo

6Toženka v odgovoru na tožbo meni, da upravni spor zoper odločitev Komisije o zavrženju tožnikove pritožbe ni dopusten, saj se ne nanaša na zadevo v zvezi s študijem. Meni, da je pri odločanju treba izhajati iz IX. poglavja Statuta UM, ki se nanaša na premoženje in sredstva univerze, v okvir katerega se umešča tudi določba 354. člena Statuta UM, po kateri lahko dekan študenta iz upravičenih razlogov na njegovo prošnjo (deloma ali v celoti) oprosti plačila šolnine in drugih prispevkov za študij, dovoli pa mu lahko tudi plačevanje v obrokih. Ker izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je treba tožbo po mnenju toženke zavreči. Takšno stališče je dne 28. 2. 2007 v zadevi opr. št. I Up 1556/2006 zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije .

7Tožnik je zoper odločitev dekana vložil pritožbo, zato mu po mnenju toženke v postopku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva. Ker zoper odločitev dekana ni možen ugovor, je Komisija pritožbo upravičeno zavrgla kot nedovoljeno. Naloga Komisije namreč ni, da po vsebini presoja odločitev dekana, ampak to stori le, če je prišlo v postopku do kršitev. Dekan prošnji tožnika ni ugodil, ker tožnik ni predložil nobenih dokazil, iz katerih bi izhajala utemeljenost njegove prošnje. Odločanje o znižanju šolnine sodi v okvir avtonomije univerze. Tožnik po mnenju toženke v obravnavani zadevi tudi ni upravičen do povračila stroškov postopka, saj se zastopa sam, zaradi česar mu posebni stroški niso mogli nastati.

8Toženka zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Nadaljnje navedbe tožnika

9Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke in izpostavlja, da se primer iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katerega se sklicuje toženka, bistveno razlikuje od obravnavanega primera. V zadevi opr. št. I Up 1556/2006 namreč stranka ni zahtevala priznanja pravice ali pravne koristi, ki bi izhajala iz materialnega prava, zahteva stranke pa se je nanašala na čas, ko je bil študij že zaključen, zaradi česar zadeva očitno ni bila povezana s študijem. V omenjeni zadevi je bila zahteva stranke obravnavana na več stopnjah znotraj univerze in je bila stranki zagotovljena pritožbena pot še pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu, kar tožniku v obravnavani zadevi ni bilo omogočeno. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, zakaj meni, da obravnavana zadeva predstavlja upravno zadevo, v kateri je stranki dopuščena pritožba na Komisijo, pojasnjuje pa tudi, zakaj je mnenja, da je upravni spor v tej zadevi dopusten na podlagi 71. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZViS). Plačilo šolnine je pogoj za izobraževanje, sprememba višine šolnine tekom študija pa predstavlja spremembo pogojev, ki so veljali ob vpisu tožnika na študij. Ker je torej izpodbijana odločitev povezana z izvrševanjem pravice do študija, je upravni spor v tej zadevi, povezani s študijem, dopusten. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje toženke na univerzitetno avtonomijo.

Nadaljnje navedbe toženke

10V pripravljalni vlogi toženka vztraja pri svojem stališču o nedopustnosti pritožbenega postopka ter postopka upravnega spora. Meni, da pri odločanju ni nastopala v vlogi nosilca javnih pooblastil. Ker je določitev višine šolnine v avtonomni pristojnosti Upravnega odbora Univerze v Mariboru, zadeva zato ne more biti povezana s študijem.

Presoja sodišča

K točki I izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov,¹ s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V upravnem sporu se lahko po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 izpodbijajo tudi sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

13Tožnik v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim je Komisija zavrgla pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločitev dekana Fakultete za strojništvo, ki njegovi prošnji za delno oprostitev plačila šolnine v študijskem letu 2020/2021 ni ugodil.

14Z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila pritožba zavržena, je bil postopek odločanja o izdaji posamičnega upravnega akta (o odločitvi dekana, da se vlogi tožnika za delno oprostitev plačila šolnine ne ugodi) končan. Zoper odločitev o zavrženju je zato pravno varstvo tožniku v upravnem sporu zagotovljeno že na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki upravni spor dopušča tudi zoper tiste akte, s katerimi sicer po vsebini ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je pa bil z njimi postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan.

15Možnost sprožitve upravnega spora v zadevah, kakršna je obravnavana, pa izrecno predvideva tudi 71. člen ZViS, ki določa, da je zoper dokončno odločitev² pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Smiselno enako določilo vsebuje tudi četrti odstavek 221. člena Statuta UM, ki določa, da je zoper dokončno odločitev Komisije o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem možen upravni spor.

16Izpodbijani akt je bil po presoji sodišča izdan v zadevi, ki je v zvezi s študijem. Z izpodbijanim sklepom je bila namreč zavržena pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper odločitev dekana, da se tožnika plačila šolnine za vpis v 2. letnik izrednega visokošolskega strokovnega študijskega programa 1. stopnje ne oprosti. Odločitev o neoprostitvi plačila šolnine za vpis v posamezni letnik visokošolskega študijskega programa pa dejansko lahko pomeni odločitev o tem, ali bo posameznik lahko začel, nadaljeval in dokončal izobraževanje.³ Zato odločitev dekana, v zvezi s katero je bil izdan izpodbijani akt, že po svoji naravi predstavlja posamični upravni akt, s katerim je odločeno o pravici posameznika - to je o njegovi pravici do izobraževanja, ki predstavlja človekovo pravico, priznano tako v 2. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah kot tudi v 57. členu Ustave RS. Izvrševanje navedene pravice na ravni visokošolskega izobraževanja podrobneje ureja ZViS, ki v prvem odstavku 7. člena določa, da imajo vsi državljani Republike Slovenije pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji. To načelo je konkretizirano tudi v 66. členu ZViS, ki določa, da imajo študenti pravico do vpisa in izobraževanja pod enakimi, z zakonom, statutom in študijskim programom določenimi pogoji.

17Glede sklicevanja toženke na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. I Up 1556/2006 pa sodišče pojasnjuje, da ta za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantna, saj se ukvarja z vprašanjem vračila stroškov šolnine (za nazaj, to je po že zaključenem študiju) in torej ni v zvezi s študijem, saj se ne nanaša na pravico do izobraževanja kot obravnavani primer, od katerega se zato zadeva bistveno razlikuje.⁴

18Kot ugotavlja sodišče, je Komisija z izpodbijanim sklepom pritožbo tožnika zavrgla, ne da bi v obrazložitvi pojasnila, zakaj je mnenja, da pritožba v obravnavani zadevi ni dovoljena.

19Po določbi drugega odstavka 354. člena Statuta UM zoper odločitev dekana o vlogi za oprostitev ali obročno plačilo šolnine sicer ni ugovora, kar pa po presoji sodišča ne pomeni, da zoper njegovo odločitev tudi ni možna pritožba na Komisijo, ki deluje na ravni univerze (prvi odstavek 306. člena Statuta UM). V prid razlagi, da je zoper odločitev dekana po 354. členu Statuta UM pritožba dopustna, govori tudi ugotovitev, da lahko pomeni odločitev dekana o tem, da se študenta ne oprosti plačila šolnine oziroma se mu ne dovoli šolnino plačati v več obrokih, poseg v njegovo pravico do izobraževanja.

20Pravico do pisne pritožbe študentu, ki meni, da so bile kršene njegove pravice, zagotavlja tudi 221. člen Statut UM (prvi odstavek), ki določa, da o pritožbi odloča Univerzitetna komisija za pritožbe študentov, če ni s predpisom ali s statutom določen drug pritožbeni organ (drugi odstavek). V 307. členu Statuta UM je določeno, da Komisija za pritožbe študentov ob smiselni uporabi določb ZUP odloča o pritožbah študentov zoper odločitve organov univerze in organov članic univerze, ki so bile sprejete na prvi stopnji, o pravicah in obveznostih študentov pa s predpisom ali tem Statutom ni pristojen drug pritožbeni organ na nivoju univerze.

21Ker za presojo odločitev dekana v zvezi s predlaganimi oprostitvami ter obročnim plačilom šolnine po Statut UM ni določen drug pritožbeni organ na nivoju univerze, je za odločanje o pritožbi tožnika zoper odločitev dekana po presoji sodišča pristojna Komisija. Dekan je namreč eden od organov članic univerze, katerega odločitev o predlagani oprostitvi plačila šolnine ima lahko pomemben vpliv na pravico posameznika do izobraževanja. Odločitev Komisije o zavrženju tožnikove pritožbe je torej v nasprotju z določbami Statuta UM, ki je kot temeljni akt univerze Komisiji (v kolikor ni v posameznem primeru določen drug pritožbeni organ) podelil pristojnost, da na drugi stopnji po vsebini odloča o pritožbah študentov zoper odločitve organov članic univerze, ki lahko posežejo v njihove pravice.

22Pri navedenem pa sodišče v luči nadaljnjega odločanja organa pripominja, da ima Univerza vsekakor pravico določiti šolnino za vsako leto znova (za nove študente). Vprašanje pa je, kako navedeno vpliva na že vpisane študente glede pridobljenih pravic in ustrezne pravne varnosti. Na navedeno je opozoril že Varuh človekovih pravic, kot izhaja iz njegova dopisa tožniku št. 19.1-59/2020-6-STU z dne 21. 12. 2020. Zato bo moral organ pri ponovnem odločanju pojasniti (v kolikor meni, da je zvišanje šolnine dopustno tudi za že vpisane študente) vidik upravičenosti zvišanja šolnine za že vpisane študente in to tudi ustavno skladno in konkretizirano obrazložiti.

23Zaradi bistvene kršitve pravil postopka je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo zadevo Komisiji v ponovni postopek, v katerem bo morala ta o tožnikovi pritožbi odločiti po vsebini.

24Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

25V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožniku, ki je v postopku uspel, povrniti stroške postopka. Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga v postopku ni zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 EUR. Te stroške je sodišče naložilo v plačilo toženki.

K točki III izreka:

26V postopku je stroške priglasila tudi toženka, ki pa v upravnem sporu po določbah ZUS-1 do povračila stroškov ni upravičena. Stroške postopka, ki so ji nastali v upravnem sporu, nosi zato toženka sama.

¹ Upravni akt je po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
² Dokončni upravni akt pa je po tretjem odstavku 2. člena ZUS-1 tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.
³ Tako tudi sodba UPRS opr. št. I U 1815/2020 z dne 21. 12. 2022. 5. točka obrazložitve.
⁴ Tako tudi sodba UPRS opr. št. I U 1815/2020 z dne 21. 12. 2022, 5. točka obrazložitve.