VSRS Sklep X DoR 57/2023-6

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je mogoče v okviru instituta samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2?

1Upravno sodišče Republike Slovenije je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-10719/2015-10 z dne 28. 8. 2020, s katero je davčni organ tožnici odmeril dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2012, od davčne osnove 347.448,39 EUR po stopnji 15% v znesku 52.117,26 EUR in obresti po obrestni meri 3% letno v višini 1.293,65 EUR.

2V razlogih navedene pravnomočne sodbe je Upravno sodišče navedlo, da tožnica po izteku materialnega prekluzivnega roka iz 326. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne more uveljavljati odloga ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ta pravica po izteku roka ugasne. Ni je mogoče uveljavljati niti v samoprijavi, vloženi na podlagi 63. člena ZDavP-2, ker odlog ugotavljanja davčne obveznosti predstavlja samostojni pravni institut, ki se uveljavlja po posebnem postopku in rokih, ki jih določba ZDavP-2. V nobenem delu odlog ugotavljanja davčne obveznosti ni vezan na institut samoprijave, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnost vlog, s katerimi se vloži davčna napoved. Poleg tega gre pri odlogu ugotavljanja davčne obveznosti za davčno ugodnost in s tem za izjemo od splošne ureditve, zato ima zakonodajalec široko polje proste presoje glede njene ureditve. Zaradi tega ni razlogov za podajo predloga za presojo skladnosti določb drugega odstavka 331. člena ZDavP-2 v povezavi s 326. členom in prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 z Ustavo kot je predlagala tožnica.

3Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 2. alineje drugega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa (pri čemer ga je Vrhovno sodišče zaradi večje jasnosti predrugačilo)¹, zato je tožničinem predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Gre namreč za vprašanje pravilne razlage instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti in njegove pravne narave ter načina njegovega uveljavljanja. Pri tem se bo Vrhovno sodišče lahko opredelilo tudi do ustavnosti zakonske ureditve, ki se nanj nanaša. Vrhovno sodišče se z navedenim vprašanjem še ni ukvarjalo, zato je odgovor nanj objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

6V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

¹ V predlogu za dopustitev revizije je navedeno kot:»Ali razlaga Upravnega sodišča Republike Slovenije iz izpodbijane sodbe, po kateri določbe prvega in drugega odstavka 331. člena ZDavP-2 v povezavi s 326. in 63. členom ZDavP-2 in 100. členom ZDoh-2 dajejo podlago za stališče, po katerem davčni zavezanec z zamudo roka za uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti kljub vložitvi davčne napovedi na podlagi samoprijave in hkratne priglasitve odloga ugotavljanja davčne obveznosti v skladu s prvim in drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 in 100. členom ZDoh-2, izgubi pravico do uveljavljanja davčne ugodnosti, ki zmanjšuje njegovo davčno obveznost, protiustavno nesorazmerno posega v pravico davčnih zavezancev do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave v povezavi z njeno socialno in gospodarsko funkcijo iz 67. člena Ustave in iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in davčne zavezance pri uveljavljanju davčnih ugodnosti v samoprijavi v nasprotju s stališči sodne prakse Vrhovnega sodišča in v nasprotju s pravico iz 22. člena Ustave in načelom davčne pravičnosti v skladu s 14. členom Ustave postavlja v protiustavno neenak pravni položaj pri uveljavljanju davčnih ugodnosti v primerjavi z davčnimi zavezanci, ki v samoprijavi dopustno uveljavljajo davčne olajšave kot davčne ugodnosti?«