VSL Sodba V Cpg 56/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Dosedanji potek postopka

1V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil ugotovljeno, da med pravdnima strankama ni sporno, da je 21. 6. 2019 na prireditvi z naslovom Koncert na ... prihajalo do javne priobčitve fonogramov, izdanih v komercialne namene, izven živega dela nastopa, v času pred, med in po živem nastopu. Prav tako ni sporno, da tožeči stranki za predvajanje fonogramov na navedeni prireditvi ni bilo plačano nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka zavezanec za plačilo nadomestila, ker je pri organizaciji navedene prireditve prevzela spletno prodajo vstopnic, oglaševanje in trženje sponzorjev. Višino vtoževanega nadomestila je sodišče prve stopnje odmerilo po 5. členu Skupnega sporazuma.

2Z izpodbijano sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki v 15 dneh plača nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov v višini 70,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2019 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo 372,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Tožeči stranki pa je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne stroške pravdnega postopka v višini 643,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožene stranke

3Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povračilo vseh nastalih pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

Razlogi pritožbenega sodišča

5Tožeča stranka vtožuje denarno nadomestilo za javno priobčitev komercialnih fonogramov na prireditvi z naslovom Koncert z dne 21. 6. 2019 na ..., do katere je prišlo v času pred, med in po živem nastopu. Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je nastopala kot soorganizatorka navedene prireditve in je zato zavezanka za plačilo nadomestila kot souporabnica v smislu 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP v zvezi s 165. členom ZASP.

6Če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko priobčitve javnosti, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo (prvi odstavek 130. člena ZASP). V skladu s 6. točko prvega odstavka 16. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic – ZKUASP kolektivna organizacija uporabnikom izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje. V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZKUASP morajo prireditelji kulturnoumetniških prireditev in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije v primerih, ko je to potrebno po zakonu, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev avtorskih del, v 15 dneh po njihovi priobčitvi pa poslati kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del ali, kadar to ni mogoče, druge podatke za izračun avtorskega honorarja.

7V avtorskem pravu je zavezanec za plačilo avtorskega nadomestila uporabnik avtorskih del. Upoštevati je treba tudi možnost več sočasnih uporabnikov (souporabnikov) varovanih vsebin. Ti imajo lahko različen položaj in različno pravno usodo. Pri iskanju pravega uporabnika in pasivno legitimiranega zavezanca je potrebno izbirati glede na to, kdo ima običajne organizacijske dolžnosti in kdo prevzame ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti).¹

8Če uporabnik za predvajanje fonogramov ne plača nadomestila, krši pravico proizvajalca fonogramov, ki obstaja že na temelju zakona. Kadar je več kršilcev neke pravice iz ZASP, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev (drugi odstavek 165. člena ZASP).

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne izpodbija naslednjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: da je tožena stranka UE Celje zaprosila za izdajo dovoljenja za navedeno javno prireditev, vendar je kasneje podala pisni umik prošnje, ker bo organizator drugo podjetje; da je UE Celje izdala dovoljenje za izvedbo javne prireditve družbi A., d. o. o.; da je tožena stranka koncert oglaševala, izvajala spletno prodajo vstopnic preko B. in prevzela trženje sponzorjev; da je bila tožena stranka pri oglaševanju koncerta na spletni strani B. kot tudi na vstopnici za koncert navedena kot odgovorni organizator prireditve.

10Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da lastnost soorganizatorja (in s tem souporabnika) izhaja iz navedenih zadolžitev, ki jih je v zvezi z obravnavano koncertno prireditvijo prevzela tožena stranka. Gre za zadolžitve, ki po svoji vsebini predstavljajo sodelovanje pri dejanski organizaciji in pripravi koncertne prireditve.² Gre za običajne organizacijske dolžnosti, ki se tičejo še zlasti obveznosti pridobivanja občinstva (javnosti). In napram javnosti je bila v obravnavani zadevi tožena stranka tudi tista oseba, ki je nastopala kot krovni nosilec aktivnosti, ki so povezane z oglaševanjem prireditve in spletno prodajo vstopnic, pri čemer je bila na oglasih in vstopnicah navedena kot odgovorni organizator koncertne prireditve. Nedvomno je bila torej nosilec aktivnosti, ki so nujne za samo izvedbo koncertne prireditve, posledično pa vplivajo tudi na njeno uspešnost. Na podlagi navedenega zato ni dvoma, da je imela tožena stranka za uspeh dogodka lasten gospodarski interes, kar skupaj z obveznostmi, ki jih je za izvedbo glasbene prireditve prevzela do soorganizatorja, pomeni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila souporabnica avtorskih del brez zahtevanega dovoljenja. Zato solidarno odgovarja na podlagi 165. člena ZASP.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče z odločitvijo o soudeležbi tožene stranke preseglo trditveno podlago tožeče stranke. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu namreč ne pomenijo, da sodišče ne bo upoštevalo navedb, ki jih stranka je navedla, čeprav jih ni bila dolžna navesti, pa ji gredo v škodo. Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, vendar pa je brez pomena, katera od strank je neko dejstvo navedla.³ In v obravnavani zadevi je bila tožena stranka tista, ki je že v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je ona sama oglaševala predmetno prireditev, da je od organizatorja koncertne prireditve prevzela trženje sponzorjev in tudi online prodajo vstopnic preko B. Ker je navedbe o soudeležbi podala sama, je posledično neutemeljen pritožbeni očitek, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se izjavi o tem, da je bila soudeležena pri zatrjevani kršitvi. Navedbe o soudeležbi je namreč podala sama, tožeča stranka jih tekom postopka ni prerekala in je na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno le opozorila, da dajejo podlago za zaključek, da je tožena stranka nastopala kot soorganizator. Med pravdnima strankama torej prevzete zadolžitve tožene stranke niso bile sporne in posledično niso bile predmet dokazovanja, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi izrecno navedlo. Zatrjevane zadolžitve tožene stranke je bilo mogoče subsumirati pod 130. člen in 165. člen ZASP, ki za obstoj takšnih dejstev določata tisto pravno posledico, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo, to je plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Pravna subsumpcija dejanskih okoliščin pod abstraktno zakonsko normo pa je v domeni sodišča. Ob navedeni zakonski podlagi je upoštevajoč hierarhijo pravnih aktov glede na ugotovljeno soudeležbo tožene stranke pri organizaciji koncertne prireditve neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na podzakonsko domnevo o odgovornosti subjekta, ki je prireditev prijavil pristojnim organom (2. člen v zvezi s prvim odstavkom 10. člena Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena, Uradni list Republike Slovenije št. 51/12 in 87/16).

12Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo C. C., da bi dejansko ugotovilo vlogo tožene stranke. Kot rečeno predhodno, je sodišče pri presoji vloge oziroma položaja tožene stranke izhajalo iz obsega in narave zadolžitev, ki jih je navedla sama in med pravdnima strankama niso bile sporne. Dejstvo, da tudi druge osebe lahko pridejo v poštev kot uporabniki avtorskih del na odgovornost tožene stranke ne vpliva, saj je obveznost po 165. členu ZASP solidarna, kot je to ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

13Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

¹ dr. Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, 2007, str. 83-84.
² Ibidem, str. 84: nemška sodna praksa za prireditelja dogodka in s tem zavezanca do kolektivne organizacije šteje osebo, katere odločilna dejavnost izvedbo omogoči (BGH GRUR 1960, str. 606 – Eisrevue II), osebo, ki poskrbi za promocijo dogodka, prodajo kart in druge stranske posle (BGH GRUR, 1971, str. 46 – Bubi Scholz). Domača sodna praksa za soorganizatorja prireditve šteje osebo, ki odda v najem dvorano, jo pripravi za prireditev, organizira redarsko službo in vrši predprodajo vstopnic (VSL sodba II Cp 4797/2008 z dne 25. 3. 2009).
³ dr. Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2010, str. 67.