VSL Sklep V Kp 56151/2022

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloga zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. za izločitev dokazov.

2Zoper navedeni sklep se pritožujeta zagovornika obeh obtoženih. Zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zagovorniki obtoženega B. B. zaradi kršitev določb 38. člena Ustave RS (URS), 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), 74. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in do 25. 1. 2023 (ZVOP-1), 76., 77. in 80. člena določb Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki velja od 26. 1. 2023 (ZVOP-2) in 6. člena Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi direktive 95/46/es (v nadaljnjem besedilu: Splošna uredba). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izloči dokaze.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

4Zagovornik obtoženega A. A. je predlagal izločitev uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih po 2. odstavku 148. člena ZKP o razgovorih C. C. s policistom Č. Č. 7. 9. 2022 (l. št. 340 v prilogi A5/2) in 8. 9. 2022 (l. št. 341 v prilogi A5/3), zapisnika o zaslišanju priče C. C. dne 11. 10. 2022 (l. št. 315 - 317) ter vseh podatkov pridobljenih na podlagi teh dokazov oziroma listin. Kot razlog za izločitev je navajal, da je C. C. svoje izjave podala pod pritiskom in grožnjo policistov.

5Prvostopno sodišče je zavrnitev predloga utemeljilo z ugotovitvama, da ta navedba ni z ničemer dokazno podprta, niti ni konkretizirana. Glede prvega se je oprlo na več okoliščin: C. C. na zaslišanju 11. 10. 2022 pred preiskovalnim sodnikom ni izpovedala o kakršnihkoli grožnjah in pritiskih s strani policistov; dogajanje v zvezi s A. A. je prostovoljno opisala tudi na tem zaslišanju, kjer je tudi odgovarjala na vprašanja preiskovalnega sodnika, obeh navzočih zagovornikov in tožilke; iz zapisnika o tem zaslišanju ne izhaja, da bi se priča slabo ali prestrašeno počutila oziroma da bi bila njena prestrašenost na naroku dobro vidna; če bi res bila v takem stanju bi zagovornik na to opozoril preiskovalnega sodnika in zahteval, da se zapiše v zapisnik; o teh pritiskih ni ničesar izpovedala njena sestra D. D., ki je 7. 9. 2022 odšla skupaj z njo na PU, kjer je tudi sama podala izjavo. Glede drugega je prvostopno sodišče navedlo, da predlagatelj ni konkretiziral, kateri policisti (z imeni in priimki) so vršili zatrjevani pritisk na C. C.

6Pritožnik tako presojo graja, ker da je ugotovitev ali je priča prestrašena ali ne takšne narave, da je ni mogoče vedno ugotoviti v točno določenem trenutku in je zatrjevanje sodišča, da bi lahko na prestrašenost opozoril tudi zagovornik, neutemeljeno.

7Čeprav zagovornikova splošna ugotovitev o zmožnosti zaznave prestrašenosti zaslišanega načeloma drži, pa je v obravnavani zadevi prvostopno sodišče ugotovilo več, zgoraj navedenih, okoliščin, ki vse govorijo proti temu, da bi C. C. na zaslišanju 11. 10. 2022 izpovedovala pod pritiskom groženj in strahu. Iz zapisnika o njenem zaslišanju ni mogoče razbrati nobenega indica v to smer, nasprotno, že prosta izpoved je obširna in podrobna, kar kaže na povsem prostovoljno, nevplivano izpoved. Pri tem ni mogoče spregledati, da gre za odraslo pričo, staro že 19 let, da je bila pred preiskovalnim sodnikom zaslišana več kot mesec dni po razgovorih s policistom Č. Č. in da je v vmesnem času bila na prostosti, torej ne v okolju (npr. pripor), ki bi lahko utesnjujoče vplivalo nanjo. Prav tako okoliščine samega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom ne predstavljajo okolja, ki bi na pričo učinkovalo zastraševalno, še zlasti, ker sta se zaslišanja udeležila tudi zagovornika obeh obtoženih, kar bi bila kvečjemu opora za izpoved brez strahu. Priči je bil tudi predočen uradni zaznamek s 7. 9. 2022, vendar njegovi vsebini ni oporekala. Prvostopno sodišče pri tem ni izhajalo iz tega, da bi zagovornik ob zaslišanju priče že razpolagal s podatkom kdo in kako naj bi vplival na pričo, pa da kljub temu na to ni opozoril, pač pa je pri svoji presoji kot le eno od okoliščin navedlo, da niti zagovornik ni opazil znakov prestrašenosti, ker bi sicer na to opozoril. Upoštevanje te okoliščine je razumno, saj je pričakovano, da bo zagovornik zelo pozoren na vse, kar bi lahko bilo v korist njegovega klienta.

8Edina okoliščina, ki bi lahko kazala v nasprotno smer, je trajanje razgovora policista Č. Č. s C. C. 7. 9. 2022 (3 ure in 20 minut) v primerjavi z obsegom uradnega zaznamka, kar izpostavlja tudi pritožnik. Glede tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za obravnavo težkega kaznivega dejanja v zvezi s katerim je morala policija preiskati številne okoliščine, med katerimi so pomembne tudi tiste povezane s to pričo in njenim razmerjem z obtoženim A. A., zato zgolj na podlagi navedene primerjave (in ob obstoju zgoraj navedenih okoliščin) ni mogoče zaključiti, da je bila priča ustrahovana. Pri tem je pomembna tudi navedba v samem uradnem zaznamku, da je v teku tega razgovora prišlo tudi do telefonskega klica obtoženega A. A. C. C., kar je treba všteti v skupni čas.

9Pritožnik sam navaja, da policistov, ki naj bi zastraševali in grozili C. C. ni konkretno navedel in ugotovitve prvostopnega sodišča o nekonkretiziranosti predloga z navedbo, da jih ni potrebno posebej izpostavljati, saj da so njihova imena zapisana v uradnih zaznamkih in iz njih izhaja kdo je s pričo opravljal razgovor, ne more omajati.

10Pritožnik nadalje navaja, da je dejstvo, da obramba razpolaga s podatkom o vplivanju na pričo, vendar pritožbeno sodišče glede na do sedaj ugotovljeno stanje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da predlog za izločitev dokazov ni utemeljen, saj gola trditev ne zadošča za drugačno odločitev. Nadaljnje navedbe, da bo sodišče imelo priložnost oziroma dolžnost pričo zaslišati in se seznaniti z vsemi okoliščinami zatrjevanega vplivanja, so za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve prvostopnega sodišča nepomembne, saj očitno merijo na presojo dokazov na način, ki je pridržan senatu na glavni obravnavi.

11Ker ni ugotovljena nezakonitost primarnih dokazov samoumevno niso podani niti razlogi za izločitev sekundarnih dokazov.

K pritožbi zagovornikov obtoženega B. B.

12Zagovornik obtoženega B. B. je predlagal izločitev videoposnetka nadzorne kamere na zunanjem skladišču odpadnih kovin na naslovu ..., last E. E. (v prilogi A/10/76/2) in Uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja s 13. 10. 2022 (l. št. 513 - 517, v prilogi A10/76/30) iz katerega so razvidne ugotovitve policije o vsebini navedenega videoposnetka ter vseh listin in ostalih dokazov, ki temeljijo na teh dveh dokazih.

13Pritožnik graja ugotovitve prvostopnega sodišča, da sporni videoposnetki niso posnetki, ki bi pomenili obdelavo osebnih podatkov. Navaja, da je iz posnetkov varnostnih kamer, iz katerih so natisnjene fotografije v spornem uradnem zaznamku, razvidno, da zasebnik video nadzornega sistema ni uporabljal za njegov običajen namen, za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, temveč je z njim, brez ustrezne pravne podlage snemal križišče javne ceste, s čimer so ti posnetki nesorazmerno posegali v obtoženčevo pravico do zasebnosti. Snemanje je bilo izvajano na skrivaj, saj kamere niso bilo dobro vidne (oz. to iz sodnega spisa ne izhaja); niso bile postavljene na javni objekt, temveč na zasebni objekt (iz spisa ne izhaja, da bi bile postavljene na javni objekt) in obtoženi o snemanju ni bil obveščen (to iz spisa namreč ne izhaja).

14Prvostopno sodišče je pri svoji odločitvi pravilno izhajalo (tč. 6) iz stališča, da vsak podatek o posamezniku še ni pravno varovan osebni podatek in da je za presojo, ali podatek sodi v vsebinski okvir pravice do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave Republike Slovenije) pomembna (1) njegova zmožnost določljivo opredeliti posameznika in (2) zasebna narava lastnosti, ki jo podatek o posamezniku razkriva (ali gre za lastnost iz zasebne sfere in ne za prevlado javnega interesa). V primeru videonadzora (in na tej podlagi izdelanih fotografij) posameznika gre za vprašanje, ali videoposnetek vsebuje sporočila o določljivem posamezniku, ki se ga lahko posredno ali neposredno identificira. Po ugotovitvi (tč. 7), da na izločanih dokazih ni mogoče zaznati kakršnegakoli podatka, s katerim bi bilo mogoče določljivo opredeliti katerokoli osebo ali vozilo, je utemeljeno zaključilo, da zatrjevana kršitev ni podana.

15Zagovornik tako stališče izpodbija, češ da je v nasprotju z obrazložitvijo sklepa istega sodišča s 17. 2. 2023, s katerim sta bila zavrnjena ugovora zagovornikov zoper obtožnico. V celoti navaja zadnji stavek na 7. strani obrazložitve navedenega sklepa in zaključuje, da je iz njega razvidno, da je prvostopno sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje, ko v izpodbijanem sklepu navaja, kako se iz navedenih video posnetkov ne vidi nič določljivega, v navedenem sklepu pa podrobno opisuje, kaj vse se vidi na teh posnetkih, pri čemer navede tako vozila, osebe, kot tudi točen čas, ko se vidi kakšno vozilo. Navaja še, da osebni podatek ni samo enoznačno določen podatek, temveč je to tudi določljiv podatek, do katerega je mogoče priti s kombinacijo podatkov.

16Navedbe pritožnika o protislovju v katerega naj bi zašlo prvostopno sodišče ne vplivajo na pravilnost presoje prvostopnega sodišča. Podrobnosti, ki naj bi bile razvidne iz spornega videoposnetka, kot jih je prvostopno sodišče navedlo v sklepu s 17. 2. 2023, namreč ne izhajajo iz samega videoposnetka. Iz njega je razviden čas pojavljanja posameznega vozila, za katera se da (s težavo) razbrati barvo in tip vozila, hkrati pa noben podatek, ki bi omogočal neposredno ali posredno identifikacijo katerekoli fizične osebe. Videoposnetek je bil pridobljen 7. 10. 2022, njegova vsebina pa pregledana in komentirana s strani policista 13. 10. 2022, medtem ko je bila ovadba v tej zadevi vložena že 6. 9. 2022. Šele uporaba podatkov zbranih in navedenih v ovadbi je omogočila takšen opis dogodkov na videoposnetku, kot je naveden v sklepu s 17. 2. 2023. Iz dejstva, da je ob upoštevanju predhodno zbranih podatkov mogoče utemeljeno sklepati, kaj je razvidno na videoposnetku, ni pravilno sklepanje, da je ta vsebina razvidna že iz samega videoposnetka. Videoposnetek sam ne omogoča določljivosti niti obtožencev niti drugih oseb in vozil.

17Glede na ustaljeno stališče, da vsaka kršitev zakona (v obravnavani zadevi ZVOP-1) pri pridobivanju dokaza sama po sebi ni razlog za njegovo izločitev, saj je (ne)zakonitost obdelave takšnega dokaza odvisna od vrednostne ocene (kazenskega) sodišča, je z vidika kršitve 38. člena URS odločilno, da je fizična oseba določljiva, če se lahko identificira na način, ki ne povzroča velikih stroškov ali ne zahteva veliko časa. (Lesjak A., člen 38, r. št. 21 v: Avbelj M., Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta 2019, elektronski dostop: e-kurs.si (v nadaljevanju e-kurs). Glede na zgoraj navedeno vsebino spornega videoposnetka v njej ni podatkov, ki bi omogočali določitev ali vsaj določljivost fizičnih oseb na način, ki bi kršil informacijsko zasebnost obtoženih in zatrjevane kršitve, vključno s kršitvami EKČP, ZVOP-2 in Splošne uredbe, niso podane.

18V zvezi s pritožbeno grajo utemeljevanja odločitve prvostopnega sodišča s sklicevanjem na tehtanje ustavnih pravic v koliziji pritožbeno sodišče ugotavlja, da so glede na zgornjo ugotovitev o pravilnosti odločitve o neobstoju kršitve 38. člena URS ti argumenti odveč in so zato odvečne tudi pritožbene navedbe ter nanje ne odgovarja.

19Ker ni ugotovljena nezakonitost primarnih dokazov samoumevno niso podani niti razlogi za izločitev sekundarnih dokazov.

20Pritožnik navaja tudi, da se prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu ni izreklo o dokaznih predlogih iz II. točke na 12. strani predloga za izločitev dokazov s 13. 4. 2023 (izločitev posnetkov nadzornih kamer Skupnostnega centra, ki se omenjajo v zapisniku o zasegu predmetov, ki je v prilogi A2/1/84 in posnetkov Centra F., ki se omenjajo v uradnem zaznamku policije v prilogi A2/1/85). Zatrjuje, da je s tem podana bistvena kršitev določb ZKP, ne da bi natančneje opredelil za katero kršitev gre.

21S tem ko prvostopno sodišče ni odločilo o zgoraj navedenemu delu predloga za izločitev dokazov ni storilo nobene bistvene kršitve določb ZKP, saj je o izločitvi dokazov mogoče, po uradni dolžnosti ali na predlog strank, odločiti vse do konca dokaznega postopka (četrti odstavek 340. člena ZKP).

22Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.