UPRS Sodba I U 937/2021-12

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6150-15/2021/4 z dne 5. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnikov projekt z naslovom „...“ ne sprejme v sofinanciranje.

2Iz obrazložitve izhaja, da navedeni projekt vsebuje informativne, izobraževalne, kulturno umetniške vsebine in vsebine namenjene starostnikom ter ljudem s posebnimi potrebami. Namenjen je široki populaciji Gorenjske. Pri merilih 3, 6 in 9 je strokovna komisija točke dodelila avtomatično. Individualno, glede na vsebino predlaganega projekta, pa so člani komisije ocenili projekt po merilih pod 1, 2, 4, 5, 7 in 8. Seštevek točk odraža mnenje komisije, da je predlagani projekt manj kakovosten, manj izviren, sicer sorazmerno aktualen vendar premalo komunikativen, ker gre za štiri sklope večjega števila raznolikih oddaj, ki težko izkazujejo doprinose na zgornjih področjih. Skladno s tem projekt izkazuje zmanjšan pomen za razvoj posameznih regij, lokalnih skupnosti ali posebnih vsebin, saj načrtuje vključitev najširšega nabora raznolikih oddaj, tj. informativnih, svetovalnih, oddaj o kulturi in tematskih oddaj. Projekt ne izkazuje dodane vrednosti z vidika zagotavljanja kulturne raznolikosti, ni razvidno, kako bo pripomogel k uveljavljanju načel enakih možnosti spolov ter uveljavljanja strpnosti, saj omenja zgolj dosledno upoštevanje načela objektivnega ter uravnoteženega poročanja. Projekt sicer predstavlja, spremlja in objavlja lokalne aktivnosti in dogodke, vendar iz prijave ni razvidno, kako bo zagotavljal objektivno in strokovno medijsko pokrivanje vseh vidikov življenja na Gorenjskem. Projekt ne utemeljuje, kako bo razširjal vsebine bodisi v manjšinskih jezikih bodisi obravnaval manj zastopane vsebine. Tak pristop je pomemben za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti državljanov znotraj regionalnega/lokalnega okolja, v katerem živijo in delujejo. Projekt težko izkazuje pomembnosti z vidika zagotavljanja rednega in objektivne ter ravnotežnega predstavljanja političnega delovanja in stališč različnih organizacij in posameznikov. Glede na to je projekt dosegel 359 točk in ga komisija glede na omejena finančna sredstva ni mogla predlagati za sofinanciranje, minister pa po določbah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) ne more sprejeti drugačne odločitve, kot jo predlaga strokovna komisija.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je izdajatelj medija posebnega pomena in je zato jasno, da ima skladno z 82. členom v povezavi s 76. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) status javne službe. Glede na to bi moral skladno s 4a. členom na razpisih pristojnega ministrstva prejemati 3 % zneska prispevka za programe RTV Slovenija, ki je bil zbran v preteklem letu. Kljub temu je toženka zavrnila sofinanciranje njenegovega projekta, ki je vezan na javno službo. Ker toženka te določbe ne spoštuje, tožnik pa opravlja javno službo, je način sofinanciranja toženke nepravilen in nezakonit.

4Trdi, da bi morala izpodbijana odločba po 119. členu ZUJIK in 12. členu Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) vsebovati natančne razloge za razvrstitev projekta tožnika in dosledno obrazložitev, kateri kulturni programi se financirajo in kateri ne. Vsebovati bi morala natančno strokovno oceno, v kateri bi bilo število točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo ocene strokovne komisije glede na razpisne kriterije. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, kateri kriteriji so bili uporabljeni pri določanju števila točk, kako so se te podeljevale, podana ni nobena utemeljena in argumentirana vsebinska presoja. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve, zakaj je strokovna komisija pri vsakem posamičnem razpisnem merilu tožniku dodelila določeno število točk oziroma iz nje ni mogoče razbrati povezave med kriteriji in razlogi za zavrnitev. Bistvo sodnega nadzora ni v tem, da se iz odločbe razbere koliko točk je prejel tožnik po posamezni rubriki ampak zakaj jih je prejel toliko in zakaj manj kot konkurenca. Trdi, da je toženka odločala na podlagi meril, ki niso bila vnaprej napisana in jasna. Toženka seveda ima določeno diskrecijo, vendar v obravnavani zadevi ni sledila ciljem ZMed, saj je na primer denar prejela oddaja o plesu, ki ne sodi pod določila ZMed. Toženki tudi očita, da je delovala izključno politično. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, izreče za nično in podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi plačilo stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da imajo izdajatelji programa s statusom posebnega pomena v skladu z 82. členom Zmed pravico kandidirati za sredstva na t.i.področju B javnega razpisa, kandidiranje na javnem razpisu pa ne pomeni, da bo prijavitelj zaprošena sredstva tudi zagotovo pridobil, saj je to odvisno od vrednotenja projekta glede na razpisne kriterije. Trdi, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno število točk, ki jih je tožnikov projekt dosegel po posameznih ocenjevalnih merilih in kriterijih razpisa ter skupna ocena in zadosti zahtevam 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zavrača trditve, da je delovala politično, saj je bilo vsem prijaviteljem zagotovljeno enako obravnavanje. Poudarja, da so merila skladna s 4. in 4.a členom ZMed in niso določena arbitrarno. Po 120. členu ZUJIK minister o vsaki vlogi izda odločbo, zato ne drži, da bi morala odločba pojasniti, zakaj so bili drugi projekti bolj uspešni. Gre za formalno ločene in samostojne upravne zadeve, ki ne vplivajo na zakonitost izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba je utemeljena.

7Enajsti odstavek 4.a člena Zakona o medijih določa, da strokovna komisija pri obravnavanju sofinanciranja radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa strokovna komisija upošteva naslednja merila: - zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije; - kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave; - pomen projekta za razvoj posameznih regij, lokalnih skupnosti ali posebnih vsebin; - pomen izvedbe v projektu predlaganih programskih vsebin za raznolik razvoj slovenske medijske krajine; - pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti; - nepridobitnost programa kot prednostno merilo; - zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo; - omogočanje uresničevanja pravice do javnega obveščanja in obveščenosti lokalnim in manjšinskim skupnostim in ali se razširja v manjšinskih jezikih; - zagotavljanje upoštevanja načela kulturne raznolikosti, načela enakih možnosti spolov ter uveljavljanja strpnosti. Ta merila za postopek izbire financiranja predlaganih projektov programskih vsebin za radijske in televizijske programe s statusom nepridobitnega programa določa tudi tretji odstavek 10. člena Uredbe o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin medijev, ki jo je Vlada izdala na podlagi 4. in petega odstavka 4.a člena ZMed ter drugega odstavka 103. člena ZUJIK.

8Sodišče ugotavlja, da je toženka v javnem razpisu določila, da bo prijavljene projekte ocenjevala v skladu s temi merili, zato ji s tem v zvezi ni mogoče očitati arbitrarnosti.

9V obravnavani zadevi je sporno tudi, ali je toženka ustrezno obrazložila svojo odločitev o zavrnitvi sofinanciranja tožnikovega projekta, s katerim se je prijavil na javni razpis. Pravilno je stališče toženke, da sodišče ne presoja primernosti ali ustreznosti meril javnega razpisa, niti se ne more spuščati v pravilnost strokovne ocene, saj za tovrstno ocenjevanje ni usposobljeno. Vendar pa sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ki so izdani v zvezi s postopkom javnega razpisa.

10Po petem odstavku 4. a člena ZMed Vlada Republike Slovenije z uredbo podrobneje določi način, postopek, pogoje in merila za izvedbo rednih javnih razpisov za sofinanciranje projektov iz proračunskih sredstev za medije, v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo (ZUJIK). ZUJIK določa, da kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v tem zakonu drugače urejena, se zanju smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 100. člena ZUJIK). Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To torej pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi.

11Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnikov projekt glede na kriterije iz javnega razpisa prejel skupno 359 točk, kar odraža prej (v točki 2 te obrazložitve) povzeto mnenje strokovne komisije. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu prej navedene interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. V njej namreč niso navedeni kakršni koli konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju.

12Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi morala toženka navesti dejanske razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih, kar je delno izpolnila le pri merilih št. 3, 6 in 9. Za vrednotenje po teh merilih je pojasnila, da je te točke podelila avtomatično, vendar glede na to ni jasno, zakaj je tožniku ob sicer avtomatičnem podeljevanju točk dodelila 0 (nič) točk za nepridobitnost programa po kriteriju 9. Pri ostalih kriterijih pa je navedla število točk, ki so jih dodelili ocenjevalci in dodala „pojasnila“ iz katerih ni mogoče razbrati razlogov za mnenje strokovne komisije. Tako je glede kakovosti programa navedeno, da „je manj kakovosten“, glede izvirnosti, da „je manj izviren“, glede aktualnosti, da je „sorazmerno aktualen“ in glede komunikativnosti, da je „premalo komunikativen“. Podobno velja tudi za merilo pomen projekta za razvoj regij, lokalnih skupnosti ali posebnih vsebin navedeno, da projekt izkazuje „zmanjšan pomen“ in ocenjevanje po ostalih kriterijih. S praktično enakim besedilom kot ga je uporabila toženka za dodeljeno število točk bi bilo mogoče obrazložiti tudi drugačno število točk. Sodišče tako pomanjkljive obrazložitve ne more šteti kot zadostno v smislu vsaj minimalne navedbe razumnih razlogov, ki bi omogočali preizkus zakonitosti. Zato ugotavlja, da je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar že samo po sebi pomeni razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

13Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je ta organ po petem odstavku 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

14Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, toženko pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).